Castelluccio 2006

Ko je Stvarnik razdeljeval lepote sveta, mu je na koncu v roki ostalo le še za za prgišče najlepšega, in tako je nastala Slovenija. Vsekakor pa je med Arhitektovim razdeljevanjem naravnih lepot pihal močan sever, ki je nekaj biserov odložil v osrednji Italiji. Tako je v vencu travnatih gričev, v osrčju Sibilinskih gora, na stičišču pokrajin Umbria in Marche nastal prostoletalski raj Castelluccio. Na robu gladke prostrane kotline Piano Grande, v zavetju travnatih vršacev, ki jim ponosno kraljuje mogočni Monte Vettore, se izza množice ovčjih in konjskih čred, na vrhu travnatega griča kot rjave luske na kapi mlade dežnikarice vzpenja vasica Castelluccio. Piano Grande, ravno dno mogočnega travnatega jezera, ki z razpokami ponikalnice še najbolj spominja na usahlo Cerkniško jezero, obdajajo kopasti travnati griči, ki jih morda lahko primerjamo z našimi Javorniki. Mogočen poldrugi kilometer širok krater meri v dolžino štiri km in zagotavlja varne, skoraj brezskrbne pristanke zmajarjem in jadralnim padalcem v sicer termično bogatem okolju. Gričevnata pokrajina je kot ustvarjena za letenje v vseh smereh. Prek deset uradnih vzletišč na travnatih pobočjih in prostrani šolski tereni ponujajo jadralnim padalcem tako rekoč neomejene možnosti poigravanja s krilom v vetru, vršnega pristajanja ter piljenje tehnike vodenja krila v vseh razmerah. Ob ugodnih razmerah je možno jadranje tik nad pobočji in nabiranje višine praktično s tal. Konfiguracija terena omogoča krajše prelete po robu kraterja, brez skrbi za varne pristanke, saj smo ves čas obdani s travnatimi pobočji brez dreves in široko ravno dolino. Poleg vzletišč z relativno nizkimi višinskimi razlikami pa so možni tudi pravi višinski poleti proti mestecu Norcia v sosednji zahodni dolini Piano di Scolastica in jadranje na zahodnih pobočjih, sicer na vzhodni strani že poznanih casteluških gora. Razmere za letenje v Castellucciu so ugodne od spomladi do jeseni. Letenje v poletnih mesecih je zaradi izrednih termičnih razmer zahtevno in tudi sicer s strani lokalnega kluba omejeno na dopoldanske in pozno popoldanske ure. Niso tudi redki primeri nastankov peščenih vrtincev ali tako imenovanih dustdevilov. Lokalni letalci omenjajo april kot izredno lep in vremensko stabilen mesec, slovenske odprave pa so praviloma jeseni, ko je konec poletnih počitnic in so tudi sicer bolj umirjene letalne razmere. Castelluccio so slovenski jadralni padalci odkrili že pred skoraj desetletjem in se odtlej vsako jesen redno vračajo. Jesenska odprava v organizaciji članov kluba Polet Kamnik tako postaja že skoraj tradicionalna, pridružujejo pa se ji padalci iz vse Slovenije.   O Castellucciu sem slišal že nekajkrat, vendar mi je tančica skrivnostnosti padalskega raja po prigovarjanju klubskih kolegov letos dokončno vzbudila radovednost. Kaj neki je lahko tako posebnega? Padalski raj? Kaj takega sploh lahko obstaja? Neskončni travnati griči, neokrnjena narava, idealne letalne razmere, neomejeno letenje, brezskrbnost in lahkotnost v letenju... Nemogoče! O čem takem prosti letalci lahko samo sanjamo. Po prvih obiskih internetnih strani in ogledu slik pa je odločitev dokončno padla. Le da bodo službene obveznosti dovoljevale, pa sem zraven. Predsednik Poleta Andrej Kolenc je uspel zbrati poln kombi devetih članov odprave, kasneje pa se nam je pridružilo še pet kolegov iz kluba Za let in Orli. Jeseni so dnevi v Castellucciu na višini 1400 metrov nad morjem zelo topli, ponoči pa temperature hitro padejo blizu ničle. Vlažne, včasih meglene noči občutek mraza še povečajo,tako da so šotor, dobra spalna vreča in topla oblačila nujni del opreme. Casteluškim začetnikom nam je Andrej prijazno podal spisek opreme, ki sem jo veselo odkljukal, tudi stol in kuhalniček za kakšen topli obrok imam, spalno vrečo pa tudi, ni problema. Kasneje se je izkazalo, da problem je, a o tem kasneje.Na zbirnem mestu pri Andreju v Domžalah prtljaga hitro narašča. Kombi je sicer velik, ne bo težav. Pri Franciju v Ljubljani se dokončno zgnetemo v kombi in Tomaž okoli polnoči vešče odpelje proti Zahodu. Veselih obrazov, polni pričakovanja se bližamo meji z Italijo, v ozadju pa zvočna kulisa Francijevega alter hardrock glasbenega programa. Vreme je stabilno, anticiklon se še kar drži in že delamo načrte. Do Castelluccia je iz Ljubljane okoli 700 km in načrtujemo, da bomo okoli 9h že tam, samo da postavimo šotore, pa gremo letet. Pot nas vodi mimo Benetk, Padove in Bologne proti Anconi. Tomažev Si. Navigator nas nekajkrat reši iz avtocestne zmešnjave, ko zaradi zaprtega odseka in slabih oznak zgrešimo smer proti Bologni. Pred Ancono zapustimo avtocesto in se začnemo po hitri cesti vzpenjati proti apeninskemu hribovju. Tukaj nam GPS odpove poslušnost in nas prekmalu zapelje iz hitre ceste ter vodi po le njemu logičnih lokalnih cestah. Igor potegne iz žepa še svoj GPS in zmešnjava je tu. Ni kaj, ptiči smo na tleh hitro zgubljeni, tehnika pa še doda svoj davek. Čas je za papirnato karto in ugotavljanje, kje sploh smo. Treba bo nazaj na hitro cesto. Nekajkilometrski ovinek nam ne podre načrtov in že smo na znani poti proti Sibilinskemu hribovju, ko nam zbujajoči se dan že kaže vsenaokoli obdelano gričevnato pokrajino. Ob vznožju Sibilinskih gora, v starodavnem mestecu Visso, je čas za postanek in dolitje goriva. Dizel v mestu je nekoliko dražji kot drugje, zato dotočimo le nujno zalogo. Po ustaljeni navadi iz preteklih odprav se družno odpravimo v lokalno trgovinico po tekoče zaloge. Tako imenovane vinjete, ne tiste samolepilne za avstrijske avtoceste, ampak petlitrske, s solidnim rdečim vinom za casteluške hladne noči. Nekaj evrov za steklenico je dobra cena, pa tudi kvaliteta, za Slovence vajene refoška in terana, je odlična. Fantje vedo povedati, da slabega baje tam še niso pili. Ne morem verjeti, da bomo popili toliko vina, vsak je kupil svojo! Vinjete zbašemo v kombi in že se vzpenjamo po ovinkasti cesti. Hitro pridobivamo višino, in pogled se nam odstira po strmih pobočjih in grapastih dolinah. »Tukaj bi težko leteli, ni pristankov,« je slišati iz ozadja kombija, »če bi imel dobro višino, morda bi tam priklopil, pa bi šlo čez...« pametujemo.   V gorskem vodniku po Sibilinskih gorah, Monti Sibillini, Parco Nazionale, avtorjev Alesija in Calibanija, je opisanih petdeset pohodniških poti po izredno zanimivih, večinoma golih in travnatih vrhovih na približno 1000 do 2000 metri nad morjem, ki jih zagreti pohodniki lahko združijo v večdnevne treking pohode. Letenje v teh hribih je zaradi ozkih dolin in slabih cestnih povezav težavno. Izkušeni preletaši in treking padalci bi morda našli tudi kaj zase, vendar to zahteva poseben pristop in priprave. Kmalu se nam na sedlu pred Castellucciem odpre pogled proti našemu cilju. Čredo ovac na pašniku ob cesti ponosno straži mogočen bel, dolgodlaki in dolgonogi ovčar. Robi nam svetuje, naj se v primeru pristajanja izven uradnih pristajalnih mest raje držimo stran od ovčjih čred, ki jih stražijo tovrstne mrcine. Pasmo je duhoviti kolega na prejšnjih odpravah poimenoval sibilinski hudogriz, in poimenovanje mu več kakor pristaja. Sicer pa so si ti psi v pokrajini zelo podobni, kot bi bili iz istega legla in gre zelo verjetno za starodavno pasmo abruški ovčar. Jaz z njimi nisem imel nikakršnih težav, nasprotno zdeli so se mi zelo prijazni.Morda sem imel le srečo, prav pretirano pa se jim tudi nisem približeval v njihovem delokrogu. V Castellucciu se najprej odpravimo v lokalni prostoletalski klub Prodelta (www.prodelta.it), kjer je potrebno prijaviti vozilo. Edino, kar zahtevajo, je osebna izkaznica enega člana odprave, nakar nam predajo kartico za kombi in formalnosti so urejene. Strogo zahtevajo vožnjo po ustaljenih poteh in parkiranje ob poteh in ne na travnikih. Dovolijo nam kampiranje na starem mestu zahodno od vasi, kjer so bili tudi tabori iz prejšnjih let, ob studencu, in vse je brezplačno. Ni kaj, zelo prijazno, in za naše razmere povsem nenavadno. Tudi sicer so ljudje zelo prijazni in redno dvignjena roka v pozdrav je v navadi ob vsakem srečanju na poti. Staro taborišče je postavljeno na vzpetino na koncu ozke dolinice, ob vznožje 1944 metrov visokega travnatega Monte Lieta, s pogledom na Monte Vetore na vzhodu in zavetrno stran vzhodnega startnega mesta, tako imenovane Enke. Prelep razgled na travnato dolino in vršace, bister sudenec z močnim curkom odlične studenčnice nas dokončno razvedri in odpravi utrujenost celonočne poti. Med postavljanjem šotorov nas pozdravi čreda ovac, ki se pride napajat v korita studenca. Andrej nas opozori, naj pazimo, da ne bomo onesnažili vode z detergenti, ker nas bodo pastirji upravičeno nagnali. Po okrepčilu se že peljemo proti vzletiščem. Močan vzhodnik je primeren le za Igorjevo 1 kvadratni meter veliko padalce, ki nam nekoliko poteši misli na letenje. Odpravimo se na 200-metrski vrh šolskega terena, kjer se nam odpre pogled proti zahodnim vzletiščem in Monte Vettore. Kolegi vedo povedati, da je ob zahodniku na šolskem terenu mogoče praktično iz tal pojadrati vse do Monte Vettore s skoraj 2500 metri nad morjem. Proti popoldnevu vzhodnik popusti in odpravimo se na vzhodno štartno mesto Enka. Startna mesta so namreč po karti lokalnega kluba v Castellucciu poimenovana številčno. S približno 300 metri višinske razlike do pristanka in dolgim travnatim grebenom, ki se razteza do polovice doline nudi idealne razmere za vzhodne vetrove. Naslednji dnevi so minili v znamenju vzhodnika, tako da smo greben do dobra preleteli.   Pozno popoldanske razmere nam obetajo mehko peglanje »nulce«. Nekaj jih scuri, ostali se nekako poberemo nad travnatimi pobočji. Resnično je nekaj posebnega, ko drsiš nad travnatimi pobočji brez visokih grozečih dreves. Višine je dovolj in krepko pod štartom še vedno poberem. Nekaj ploskih zavojev in že sem v višini štarta. Super, Castelluccio je odprt! Po kakšni uri jadranja veselo pristanemo na uradnem pristanku, kjer je tudi sicer uradni kamping prostor in je med vikendi kar živahno. Med zasluženim pivom že delamo načrte. Treba bo nabrati drva in zakuriti ogenj. Med potjo v tabor se ustavimo v bližnjem gozdu in jih naberemo. Imamo srečo, pred par meseci je bil drevolom in je polomljenih vej čez glavo. Naložimo zvrhan kup vejevja in ga zvezanega s kombijem odvlečemo proti taboru. Igorjeva priročna reševalna žaga pride še kako prav za rezanje debelega vejevja. No, pa le ni namenjena samo za snemanje padal z dreves! Dvojna funkcionalnost upraviči strošek. Sicer pa Igor slovi po najbolj neuporabni stvari na taborjenju. Iz žepa potegne pravi računalniški modul, ploščico s 512MB spomina, ki jo sicer seli na poti od službe do doma! Martin kot izkušen lovec zakuri in kmalu se zbrani grejemo ob ognju, prva vinjeta pa že kopni. Temperatura se vztrajno spušča. Treba se bo obleči in počasi spat. Zvlečem se v spalno vrečo. Kmalu me zbudi mraz in navlečem nase vse, kar je toplega. Premalo! Še kombinezon! Ob 4h me dokončno zdrami. Vlažen mraz pritiska. Tako ne bo šlo! Sranje! Izvlečem se iz šotora in odidem na sprehod. Počasi se ogrejem, vendar do jutra je še dolga. Med načrtovanjem prenočišča v vasi se počasi zdani. Kolegi predlagajo, naj naslednjo noč poskusim v kombiju. Prvi sončni žarki me ogrejejo in vlijejo optimizem, tako da se naslednji dve noči le nekako pretolčem v kombiju, nato pa ob prvi priložnosti, med enim od obiskov Norcie, kupim pravospalno vrečo. Na tem mestu svetujem vsem, naj pri nakupu spalne vreče pazijo na deklarirano temperaturo, ki mora biti vsaj 5 stopinj Celzija za udobno spanje jeseni v hribih, minimalna temperatura pa naj bo čim nižja. Sicer pa je priporočljiva tudi kakšna napihljiva blazina, ki izolira stik z zemljo. Zbudimo se v novo jutro in meglice v dolini se sramežljivo umikajo sončnim žarkom. Pogled na modro nebo s koprenami meglic na Monte Lietu nad nami je prekrasen. Resnično, zgodnja jutra v hribih so nekaj posebnega. »Danes bo pa dan za Norčijo,« je slišati med jutranjimi opravili, »potem pa po sestavine za golaž!« načrtujemo. Martin že brusi nože in zvečer bo veselica. Kotel in drva pa tudi imamo. Za Norčijo, tako smo namreč poslovenili Norcio, potrebujemo vsaj malo zahodnika, in morda je danes pravi dan. Odpravimo se proti koči Rifuggio di Perugia, ki stoji na sedlu na južnem delu casteluškega kraterja, praktično pod štartom proti Norčiji. Vzhodnik še vedno meša štrene, vendar so zahodna pobočja proti poldnevu počasi že deležna sončnega obsevanja in trakci na štartu že občasno nakažejo želeni zahodnik. Počasi se razporedimo po široki travnati vzpetini in po uvodnem brifingu z dogovori o mestih za pristanke prvi potegnemo. Večinoma nas požira kot za stavo in če bo šlo tako naprej, ne pridem niti do prvih poljan za dogovorjen pristanek. Ko odpeljem iz pobočja, sem že nizek za priklop k zahodnemu grebenu in že iščem pristanek. Igor in Robi pa se le pobereta in kasneje ju najdemo na travniku v sami Norčiji. No kakor koli, za prvi polet proti Norčiji bo kar ok. Zdaj pa po golaž! V naslednjih dneh vzhodnik vztraja in v Norcio se odpravimo še dvakrat po nakupih, vendar le s kombijem. Norcia, rojstni kraj Sv. Benedikta, slovi po divjačinskih mesninah, črnih tartufih in leči. Manjše trgovinice so pred vhodi ovešene s trofejami divjih merjascev in neskončnimi verigami klobas, pršutov in ostalih mesnin, ki nam cedijo sline. Le misel na Martinov golaž nas še drži pokonci. Martin se popoldan dobrodušno žrtvuje za kuharja, ostali pa izkoristimo preostanek dneva za popoldansko jadranje na Enki. V naslednjih dneh spoznamo Enko v vseh možnih pogojih od poznopopoldanske termike do konkretnih razmer z močnim termičnim razvojem, dobrimi višinami in zaključki v stilu »gas in ušesa do tal«.   Z Robijem se odločiva, da opraviva polet s 1944 metrov visokega vrha Monte Lieta, ki se dviga 550 višinskih metrov nad taborom. Treba bo kreniti okoli šestih zjutraj, zato ta večer ne pretiravava z vinjetami. Zjutraj se nama pridružita še Valter in Jurc. Robi jo je lansko leto ubral kar direktno v travnato pobočje, vendar se mi ideja o grizenju strmega pobočja s padalskimi nahrbtniki ne zdi preveč dobra. Lokalna hribovska karta, ki sem jo nabavil prejšnji dan, pride še kako prav, saj je z markacijami v teh hribih bolj slabo. Odidemo po vrisani poti na karti, ki zlagoma vodi nekoliko vstran in ne ravno direktno proti vrhu. Smer se kljub nekajkratni Valterjevi nejeveri: »Kaj smo na pravem hribi?«, izkaže za prav lepo. Prebujajoče jutro na sedlu pod Monte Lietom je nekaj posebnega. Prijeten občutek utrujenosti po prehojeni poti in bližajoči se vrh dvigne razpoloženje. Pravi Kekčev vrisk nas požene naprej. Na vrhu se nam odpre prelep razgled po Sibilinskem hribovju, Monte Vettore je že obsijan, meglice v casteluškem kraterju pa še kar vztrajajo. Obrisi našega tabora v dolini ne kažejo znakov življenja in po našem vriskanju in klicih s postajo vzpostavimo stik s prvimi zbujenimi prebivalci. Po preverjanju razmer za planiran pristanek v kampu, kolegi drug za drugim potegnejo. Jaz naredim še par posnetkov, in ko končno štarta še Jurc, uživam še par trenutkov v samoti. Resnično je nekaj posebnega, ko s kolegi hodiš dve uri, se družno veseliš in pripravljaš na polet, nato pa si v trenutku sam na vrhu hriba, družbo pa ti dela le vzhajajoče sonce. V zavedanju, da je do najbližjih ljudi dve uri, se še bolj pazljivo pripravljam na štart. Piha bolj slabo, zato počakam par minut in preverim stanje spodaj. »Piha rahlo po dolini navzgor,« mi sporoči Igor, in že mentalno izvajam pristanek v kamp. Dolina je široka, ne bo panike. V obraz mi zapihlja rahla sapica, potegnem. Travnato pobočje pod mano že proži rahla dviganja in z nekaj trme bi morda lahko celo zavrtel. No, ura je še zgodnja, pa kakšen zračni posnetek našega tabora bo treba narediti, tako da se bolj osredotočim na letenje proti taboru. Par posnetkov in že sem v finalnem doletu. Fantje so na rob tabora pripravili provizorično piko za natančnostno pristajanje in prekratek sem za par metrov. No ja, če je samo to, sem zadovoljen. Avantura je končana in srečen se osvežim v hladnem studencu. Nasmejan se ozrem po travnatih gričih pod Monte Vettore v nov prihajajoči dan. V zadnjih dneh se je vreme počasi, a vztrajno pričelo slabšati. Z vsakim dnem so bila zapiranja večja, vendar smo kljub temu leteli vsak dan in glede na razmere iztisnili presenetljivo dobro letenje. Na zadnji večer so nas skušale celo ideje, da bi morda pospravili in potegnili kar domov, vendar je optimizem prevladal: »Morda pa jutri pademo v kakšen sončen žep prihajajoče fronte in Monte Vettore je naš!« smo se bodrili, medtem ko je Martin nakupoval zaloge za zadnji golaž. »Če bo slučajno dež, bomo pa že kako skuhali to juho, ni hudič!« smo načrtovali. Kasneje, ko je deževalo, nas je France rešil s plastično ponjavo, ki smo jo potegnili preko zakoličenega vejevja in izkazalo se je, da je to odlično zavetje, pred katerim se skrije marsikateri šotor. Martinov golaž, skuhan na dežju je bil vrhunska gurmanska poslastica in zaključni večer je minil v znamenju smeha in pesmi. Le sibilinski škratje so nam pobrali zadnjo zalogo vina, tako da je tudi Igorjev košutnk prišel v promet. Medica pa za priboljšek čez grenčico. Naslednji dan sončnega žepa ni bilo in tudi Monte Vettore se je sramežljivo pokrival z megleno kapo, kot bi ga bilo sram ker nam ne more ponuditi svojega letalnega zavetja. No, morda je pa tako najbolje. Castelluccio bo tudi drugo leto še tu in tudi vseh dobrot se ne spodobi použiti naenkrat. Castelluccio, hvala za letos in se vidimo zopet prihodnjo jesen! Posebna zahvala za letošnjo odlično organizacijo odprave v Castelluccio gre Andreju Kolencu iz Poleta, Martinu pa za vse gurmanske poslastice. Avtor: Robert Blatnik, Polet Kamnik Slike: V galeriji društva Adrenalin