Intervju: Tone Svoljšak

Tisti, ki je v Slovenijo prinesel prvo jadralno padalo

Avtor: Srečko Jošt

Imamo čast, da v Ikarju predstavimo tistega, ki je v Slovenijo prinesel prvo jadralno padalo. Kdaj se je to zgodilo?

Že jeseni 1984 je Dare Svetina s klasičnim padalom za skoke iz letala, takrat devetceličnim parafoilom, skočil z Dobrče. S takšnim padalom je nato tudi že poletaval Sandi Marinčič z višjih slovenskih vrhov.

Jeseni 1986 sem iz Avstrije pripeljal prvo jadralno padalo Maxi in z njim 6. novembra poletel na Kamniškem vrhu. Sandiju in Stanetu Krajncu sem ga "dovolil" prekopirati in od takrat naprej, od leta 1987, se je jadralno padalstvo pri nas zelo hitro širilo in razvijalo. Najprej so se priključili predvsem planinci in alpinisti, ter seveda kakšni bližnji prijatelji.

Bil si med prvimi zmajarji pri nas in prej tudi menda dober kolesar?

Od nekdaj so mi bile všeč »veter v laseh«, zadeve, ki se dogajajo v naravi, tišini, brez motorja, kjer čutiš obtekanje zraka. V mladosti sem hodil v hribe, treniral tudi kolesarstvo in vozil za klub Sava Kranj tudi na dirkah. Izhajam iz Škofje Loke, tam me je zmajarstva učil Janez Zakrajšek. Zmajarstvo se je pri nas začelo več kot deset let prej kot jadralno padalstvo, bil sem zraven kar kmalu. Zmaje smo gradili sami, po dakron smo hodili v Trst, po aluminijaste cevi pa v Agrostroj in Impol Slovenska Bistrica. Na spojih pletenic smo dali bakrene cevke, ki smo jih sploščili in spiralno zavrteli. Med prvimi začetniki zmajarstva in tudi izdelovalci pri nas je bil Stane Krajnc, s katerim sva kasneje veliko sodelovala, tudi pri razvoju in izdelavi jadralnih padal. 1978 sem "sešil" svojega prvega zmaja in z njim kasneje tekmoval. Na Dražgoški gori sem že tekmoval na 1. jugoslovanskem prvenstvu. 50 tekmovalcev nas je nastopalo v takrat edini disciplini, času in točnosti pristajanja. Pred kratkim smo se udeleženci zbrali na 40. obletnici prvenstva. Rekordi so se takrat postavljali le v času trajanja letenja v zraku in v pridobljeni višini nad vzletiščem. Tudi sam sem jih postavljal, leta 1980 v času trajanja, 5 ur 26 minut na Racni gori, ter v pridobljeni višini, 1080 metrov nad Lubnikom, leta 1982.

Na zmajarskih tekmovanjih, ki so bila tudi v tujini, si se spoznal z jadralnim padalstvom.

Ker smo si sami izdelovali opremo, tudi zmajarske pilotske vreče - gurtne, sem na tekmovanjih v tujini prišel v stik z nekaterimi, ki so se tam že ukvarjali z izdelavo in prodajo. Začel sem jih šivati tudi za njih, vse je preko, takrat neprodušne YU meje, potekalo seveda po "šverc" varianti. Pri nas sem prodal tudi kakšnega njihovega zmaja. Tako sem oktobra 1986 v Sillianu prišel v stik z jadralnim padalstvom, šlo je na hitro – saj znaš leteti z zmajem, boš poskusil tudi to. Dvig kupole, Pepi Gesteiger me je porinil in sem iz prve odletel. Zmaji so takrat že kar dobro leteli, to pa je šlo strmo navzdol in bilo me je precej strah. Bilo mi je vseeno všeč in na sejmu v Tegelsbergu sem takoj kupil jadralno padalo Firebird Maxi in ga prešvercal preko meje.

Izdelovanje opreme je privedlo do prav resnega podjetniškega obdobja, ki je trajalo okoli 14 let. Kako se je to začelo?

Po izobrazbi sem radiološki inženir, pred in po tem obdobju sem bil zaposlen v bolnišnici Golnik in Zdravstvenem domu Škofja Loka. Z masovnim razvojem jadralnega padalstva se je hitro povečala potreba po različni opremi. Takoj sem začel izdelovati sedeže, z desko ali brez, s Stanetom sva pod drobnogled vzela nekatere modele jadralnih padal.

S sedeži sem že sodeloval s firmo »Fly market« iz Avstrije, ki je iskala resnega izdelovalca v Sloveniji. Marca 1990 sva s Stanetom ustanovila Air systems, bodoči kupec je posodil precej denarja, kar "na lepe oči", za stroje in repromaterial. Prostor se je najel v bolnišnici Golnik, kjer so zaprli star ginekološki oddelek. Nekaj sten je šlo ven in začela se je prava serijska izdelava jadralnih padal. Kasneje se je vse skupaj še širilo, najemali smo tudi telovadnice in dvorane za montažo vrvic in končno kontrolo. Bil sem vodja proizvodnje, žena vodja montaže, Stane je bil zraven pri razvoju,…. Zaposlenih nas je bilo največ tudi 60. Delali smo res veliko, tu in tam tudi po 24 ur na dan. V celotnem obdobju firme smo izdelali okoli 10 000 padal, ogromno rezervnih padal, sedežev, itd., tako da smo bili eden največjih evropskih in svetovnih podjetij na tem področju. V Sloveniji je jadralna padala in opremo izdeloval še Sandi Marinčič – Kimfly, pa tudi Marko Malovrh iz Velenja – Sky servis, sedanji Sky paragliders iz Češke.

Tvoj sedež s členastim protektorjem me je v tistih letih rešil hujših poškodb. Na tekmi v točnosti pristajanja v Dolenjskih Toplicah sem po vzletu z eno stranjo padala zapel za visoko drevo in iz velike višine priletel na hrbet na skale. Če ga ne bi imel, bi se zelo slabo končalo, k sreči pa so bilo le nekajdnevne bolečine.

Razvoj je šel od navadnih sedežev iz trakov in deske v smer čim boljše zaščite. Vgrajevali smo protektor iz upogljive trde plastike, na katerem so bili vgrajeni členi, pod katerimi so bile rolice pene. Zelo dobro so amortizirale udarec, trda plastika pa je bila odlična zaščita za udarce trdih predmetov. Kasneje so se začeli razvijati in vgrajevati protektorji, kompletno narejeni iz pene s primernim pojemkom, preko pa še upogljiva tanka plastična plošča. Sedeži so bili odprti, brez vreče za noge.

Kaj pa razvoj jadralnih padal in koliko različnih modelov je bilo izdelanih?

V prvih letih so imela jadralna padala le zgornjo in spodnjo površino in profilna rebra z odprtinami za pretok zraka, v notranjosti ni bilo diagonalnih trakov, ki omogočajo čvrstejšo kupolo in manjše število vrvic. Bilo je tudi do šest nosilnih vrvic na vsakem nosilnem traku, tako da je bil skupen upor vrvic zelo velik. Takrat se ni modeliralo z računalniki, saj je bila njihova zmogljivost primerna, bolj kot ne, le za igranje čisto enostavnih igric. Konkurenčna jadralna padala se je natančno pregledalo, tudi razparalo in dodatno razvijalo. Razvoj se je delal "na roke", v glavi pa si moral imeti tudi kar nekaj 3D prostorske predstave. S Stanetom sva razvijala jadralna padala po naročilu za tuje partnerje, plačevali so sproti. Velikokrat smo imeli jadralno padalo stestirano že tu, preden je dobilo zunaj uraden test. K razvoju in testiranju novosti je pristopil tudi Domen Slana, takratni naš vrhunski tekmovalec, sedaj poznan kot akademski slikar, oblikovalec in kipar. Tudi France Giacomelli, profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je dodal svoje znanje, on se je že začel ukvarjati z osnovami računalniškega programiranja.

France in Domen sta na predlog Staneta Krajnca skonstruirala prvo prototipno tekmovalno jadralno padalo z vmesnimi diagonalnimi trakovi, Friend, sešili smo ga pri nas. To je bilo tudi prvo jadralno padalo te vrste na tekmi svetovnega pokala (PWC), kjer je z njim tekmoval Domen. Po njuni zasnovi smo naredili tudi jadralno padalo Čiv-čiv, ki je bilo po prečni osi zlomljeno kot ptičje krilo. V vsem obdobju smo izdelali okoli 15 različnih modelov jadralnih padal, v vseh varnostnih kategorijah. Poskus je bil tudi z napihljivim jadralnim padalom Turbo, ki se je polnil z ventilatorjem skozi srednjo celico, vse ostale pa so bile zaprte.

Zakaj se je izkazalo, da stvar ne bo uporabna za resno letenje?

Leta 1993 me je poiskal profesor Viktor Šajn iz strojne fakultete, ki se je tudi spoznal na aerodinamiko in predlagal narediti čimbolj kompaktno in vitko krilo, ki bi kompletno bilo vseskozi pod pritiskom. Izdelali smo napihljivo jadralno padalo, zaprli smo celice, dotok zraka je bil spredaj v sredini z vgrajenima dvema nasproti vrtečima se propelerjema. Napajanje je bilo po kablih iz akumulatorja v sedežu. Že na tleh je bilo napihnjeno, v zraku je v turbulenci le zanihalo in se upognilo kot guma, ker je notranji pritisk preprečeval morebitna zapiranja. Bilo je vitko, dolžine 12m, širine le 2m, hitrost je bila preko 40 km/h, finesa blizu 10, za takratne čase nekaj izrednega. Letal sem z njim z Gozda in s Krvavca. Poleg precejšnje investicije je bilo glavni razlog za prenehanje razvoja vprašanje, kako rešiti problem, ki bi nastal ob odpovedi ventilatorja in s tem prenehanju polnjenja kupole.

Kako to, da si se iz poslovneža v sferi prostega letenja vrnil spet nazaj v medicinske vode?

V Letenicah sem zgradil hišo s poslovnimi prostori, se kasneje preselil v Kranj v še večje prostore, kjer smo še vsaj še pet let, do leta 2014, delali "na polno". Potem se je zgodila tekstilna recesija. Velika večina tekstilnih podjetij je prestavila proizvodnjo na Daljni ali Bližnji vzhod, saj je bila tam nekajkrat cenejša delovna sila. Pri nas so takrat propadle skoraj vse večje tekstilne tovarne. Večina tujih izdelovalcev letalne opreme je tudi selila izdelavo v cenovno ugodnejše dežele in s tem lahko na tržišču posrednikom in distributerjem ponudila nižjo ceno ob enakem profitu. Število zaposlenih sem zmanjšal in kmalu sem se odločil, da se vrnem v zdravstvo, v Air systems d.o.o. pa obdržim servis, prelaganje reševalnih padal in izdelovanje po naročilu.

Z letalno opremo Air systems je preleteno tudi kar nekaj svetovnih rekordov. Spominjam se ekipe, ki je od leta 1992 kar nekaj let zapored v novembru in decembru vzletala na vitlo v Kurumanu v Južnoafriški republiki.

Domen Slana (evropski podprvak v letu 1992, v Preddvoru), Marko Novak, Aleš Šuster, Matej Jocif, Bojan Marčič, Nal Kralj in jaz ( v JAR bil 2x) smo leteli tam, naskakovalo in premagovalo se je svetovne rekorde v preleteni razdalji, preletih na določen cilj in pridobljeni višini. Meje so se pomikale najprej preko 200, nato pa preko 300 km. Sposobna jadralna padala so imela fineso okoli 1:6 do 1:7. Najbolj znana naša modela v tej kategoriji sta bila Aerologic in Sensor. S temi jadralnimi padali smo doma že preletavali Karavanke iz Velike planine. Treba je vedeti, da ni bilo toliko znanja in dosegljivih podatkov iz meteorologije, prav tako literature, nobenih Youtube videoposnetkov, od instrumentov pa le višinomer z variometrom, zemljevid, kompas in fotoaparat. Redkokdo je imel že kakšen GPS z loggerjem, saj je bilo to cenovno izredno drago, bila pa je to tudi kar velika škatla, z malo spomina za shraniti preleteno pot. V JAR sem postavil tudi višinski rekord, preko 5000 metrov brez uporabe kisika. Dogovorjeni smo bili, da se pilot po radijski postaji javi vsake toliko časa ekipi, ki mu zastavi enostavno vprašanje, na primer koliko je 3x4. Če se ti zatika pri odgovoru, je to znak, da je treba iti dol, nižje, da ne bi počel neumnosti. Na 4000 metrih sem dobil dober steber, bil kar tiho, ga navrtel preko željene meje, pogledal na višinomer in navrtel še en krog za "ziher", na 5114m. Takoj zatem pa seveda dol, da ne bi bilo problemov z zavestjo in razmišljanjem.

V kasnejših odpravah smo imeli piloti kevlarske steklenice s kisikom, saj se z uporabo kisika na teh višinah pilot počuti bolj sveže, ne čuti tolikšne psihične obremenitve, manj ga zebe, hkrati pa se kasneje utrudi.

Tudi v jadralnem padalstvu si tekmoval že od začetka, najprej na tekmah v točnosti pristajanja, potem v preletih, v zadnjem obdobju pa spet v točnosti pristajanja.

Po letu 1987, ko se je razmahnilo jadralno padalstvo, smo naučili leteti precej novih pilotov in tako so se lahko začela tekmovanja. Zaradi slabih letalnih lastnosti jadralnih padal, pa tudi nepisanega pravila, da je od 12.-15. ure smrtno nevarno letenje v termiki, ker ni imel nihče teh izkušenj, je bilo popularno druženje na tekmah v točnosti pristajanja, ki so se prirejale povsod po Sloveniji. Gornji grad (Lepenatka), Kotlje (Ošven), Begunje (Dobrča), Dolenjske Toplice (Pogorelec), Pohorje (Maribor), pa še kje. Zbralo se je tudi do 200 udeležencev (Lepenatka), po tekmi je bila velika veselica z glasbo, bogate nagrade za vse. V tistih časih ni bilo organizatorjem problem dobiti kaj od sponzorjev. Šel si malo naokoli po firmah, pa nabral praktična darila - cement, gospodinjske aparate, opeko, turistična potovanja, večerje v gostilnah, itd.

Imel sem precej zmajarskih izkušenj in sem dobro tekmoval tudi na takratnih tekmah s kombinacijo letalnega časa in točnosti pristajanja. Že na prvi tekmi, odprtem slovenskem prvenstvu, leta 1987 na Kriški gori, sem zmagal. Prvi let sem letel 8 minut in 18 sekund, drugič pa minuto dlje. Pričela so se tudi tekmovanja v časovni dolžini jadranja ter prve tekme v, gledano danes, zelo kratkih preletih. V St. Hillaire du Touvet, leta 1988, sem se kot član jugoslovanske reprezentance udeležil 1. evropskega prvenstva v preletih in že preletel 10 km.

Za preletaško letenje ob obilici posla kasneje ni bilo več toliko časa, zato sem se posvetil bolj hoji in letenju s hribov ter točnosti pristajanja. Že leta 1988 sem odletel iz Triglava v Bohinj, prvi čez južno stran, 11 km daleč, s takratno fineso, sedaj bi ji rekli 1: kamen, saj je bilo takratno letenje skoraj takšno, kot je sedaj "base jump".

V disciplini točnost pristajanja si osvojil skoraj vse, kar je mogoče, verjetno se je težko spomniti vseh dosežkov?

Bom poskusil našteti najboljše. Posamično enkrat svetovni prvak, enkrat tretji na SP, enkrat tretji na EP. Ekipno z reprezentanco večkrat evropski prvaki, večkrat svetovni prvaki, pred leti celo petkrat zaporedoma, na vsaki dve leti, ko je prvenstvo. Zmage na tekmah svetovnega pokala in raznih mednarodnih tekmovanjih. Verjetno mi največ pomeni svetovni rekord v zaporedno zadetih 0 centimetrih, ki sem ga dosegel leta 2017 na svetovnem prvenstvu v Albaniji, ko sem na "nulo" pristal kar štirikrat zaporedoma, do takrat je bil rekord le dvakrat. To je cilj, za katerega treniraš vso kariero in za katerega se ti mora poklopiti veliko faktorjev; uletenost, telesna in čustvena priprava, zbranost, …..Še kakšne pol leta po tistem sem bil v "sedmih nebesih", saj je bila zame to po vseh letih trdega dela nagrada za ves trud in minulo delo.

Ta rezultat te je v Albaniji naredil skoraj za narodnega heroja. Alket Islami, njihov vodja reprezentance, je lani na otvoritvi EP v Kobaridu na odru v mikrofon pred vsemi navzočimi pri predstavitvi povedal le en stavek: »Slovenia is country of Tone Svoljšak!«

Ja, tam se gredo ta šport na vrhunskem nivoju. Tekme so z direktnim TV prenosom, tudi pri nas se jih lahko gleda od tam preko satelita. Pride tudi predsednik države, prisotno so vsi ostali mediji, veliko je gledalcev, nagrade so precejšnje. Tam sem bil že enajstkrat. Z njihovimi letalci imam prijeten odnos. Že leta 1999 so začeli prirejati tekmovanja in sem tam večkrat zmagoval. Tudi v letu 2011 sem bil prvi in si prislužil nagrado v znesku 1000 EUR, pa še jadralno padalo po izbiri. Na moje veliko presenečenje so mi ga pripeljali kar v Slovenijo. Tukaj sem ga prodal in s temi, v seštevku skupno tri tisoč evri, edinokrat pozitivno zaključil letalno tekmovalno sezono. Za finančni vložek v tekmovalni šport mi ni bilo nikoli žal, saj doživiš veliko lepih izkušenj, vidiš veliko sveta in spoznaš ogromno ljudi.

V točnosti pristajanja smo bili tudi v Kobaridu 2018 najboljši v Evropi, ekipno in posamično. Kako pa bo na letošnjem svetovnem prvenstvu, v septembru v Vršcu v Srbiji?

Prvenstvo bo tam ali pa mogoče v Makedoniji, zaradi težav glede nastopa Kosova. Disciplina doživlja po masovnosti neverjeten razmah v Aziji, predvsem v Indoneziji, Južni Koreji in na Kitajskem. Pri najboljših tekmovalcih imajo pravi pristop, podporna ekipa jim ureja logistiko, letenje jim je služba. Bolj so natrenirani od nas, mi pa smo psihološko močnejši, ko nas na tekmah zagledajo, kar nekako "zmrznejo". Ko bodo tudi to prebrodili, jih bo težko premagovati, južnokorejci so že zelo blizu temu. Kitajec, ki je zmagal lani jeseni, je imel lani 3000 letov za trening. Če jih gledaš na treningih, je njihova preciznost neverjetna. Osebno sem imel največ trening letov v letu 2013, bilo jih je okoli 700. Za uspeh na tekmi si je treba upati zmagovati. Zmagati si moraš ne samo želeti, ampak biti prepričan da zmoreš in to v tistem trenutku tudi upati narediti. Velikokrat sem imel probleme na izbirni tekmi za nastop na velikem tekmovanju, potem pa sem bil tam prvak. Seveda je treba biti tudi v odlični psihofizični kondiciji, uleten, v vsakem letu zbran, sproščen in odlično poznati svoje jadralno padalo v vseh režimih letenja. To predvsem manjka mladim tekmovalcem, ki rabijo kar precej let, da se jim te stvari sestavijo. Tudi pri nas je sedaj nekaj novih, mladih fantov in deklet, na katere bomo lahko prenesli naše izkušnje. Podlaga za uspeh na tekmah je namreč tudi trening z dobrim tekmovalcem.

Še nekaj o opremi. Alpina je izdelala poseben letalni čevelj in model poimenovala Svoljšak. Katero jadralno padalo pa boš letel v 2019?

Z Alpino, kot sponzorjem, sodelujem že deset let, od takrat skupaj razvijamo čevelj, prirejen za pikaše. To je sedaj prirejen smučarsko tekaški čevelj, s poudarkom na zaščiti gležnja s karbonom. Podplat je popolnoma raven, spredaj ima vgrajen poseben čep. Z njim se ob pristanku cilja sredinski krogec tarče. Čevelj "Svoljšak" nosi zadnje leto tudi Matjaž Sluga, bivši in aktualni evropski prvak, moj klubski sotekmovalec iz Zlatoroga Laško in največkrat partner na treningu. S skupnim trdim delom dokazujeva z rezultati na največjih tekmovanjih o pravilnosti najinega dela. Do leta 2011 sem tekmoval na svojih padalih, potem od 2012 – 2016 na Triple Seven, Pawn-u in Rook-u. Čakal sem na model Deck, ki še nekaj časa ni bil izdelan, zato sem imel zadnja tri leta Gradient Bright. Letos bom letel Triple Seven Deck, ki v zadnji fazi doleta omogoča večje in hkrati mirno propadanje ob globokem vlečenju krmilnih vrvic. Pohoditi piko znam, finesa in hitrost doleta pa se z njim lažje zaustavi ali izniči.

Še neprijetno vprašanje, je bilo kaj hujših poškodb pri letenju?

1987 sem v Planici, v "skibutskah", pri pristajanju z zavoji v obe smeri zbijal višino ter trše pristal, zlomil sem dve stopalni kosti. Leta 1989, štirinajst dni pred 1. svetovnim prvenstvom v preletih v Kössenu, smo bili povabljeni na letenje v Črni gori. Na nosilnih trakovih jadralnega padala v tistih časih ni bilo niti trimerjev, niti pospeševalnika. Vpadni kot smo poskušali spreminjati s sedežem, s spreminjanjem težišča, glede na več vpetij na sedežu. V zadnjih metrih pred pristajanjem se nisem pravočasno postavil pokonci, zračni tok me je malo zaustavil, še bolj sem se nagnil nazaj, ter s tem premaknil težišče in krilo spravil v prevlečen let. S prevelike višine sem treščil na tla. Sedeže smo imeli seveda še brez protektorjev, zaradi padca sem imel zlomljeni dve vretenci.

Te vrste poskusi z vpadnim kotom so se kmalu opustili, saj je bilo tudi v tujini preveč nesreč, skupil jo je tudi Toni Bender, profesionalni testni pilot. Eden od poskusov inovacije Domna Slane v tej smeri je bila tudi široka in kar nerodna "kletka", na katero so bile namesto na nosilne trakove pripete nosilne vrvice, pilot pa jo je nagibal naprej in nazaj.

Tone, čestitke za tvojih 41 let prostega letenja, od tega 33 let z jadralnim padalom, pa seveda tudi za okroglo življenjsko obletnico, s šestico spredaj, ki je bila 13. marca. S tvojo najljubšo številko 13 pa ti želimo še veliko tekmovalnih uspehov.