X-Pireneji ali X-Pyr, 1. del

477 km od Biskajskega zaliva na sevenem delu Španije, čez Pireneje, do El Port de la Selva ob Sredozemskem morju.

Start: na plaži Hondarribia (Gipuzkoa, Španija)
Cilj: na plaži ob El Port de la Selva (Girona,Španija)

Skupna teža opreme: 8 kg

• Padalo BGD Cure S: 4.2 kg
• Sedež Skywalk Range X-Alps S/M: 1 kg
• Rezerva Sky Paragliders Sky Lite M: 1 kg
• Nahrbtnik: BGD Sherpa Rucksack S: 740 g

Vsak pilot mora vedno nositi s sabo minimalno opremo: padalo, sedež, reševalno padalo, čelada, GSM, in live tracker.

Tekmovanje traja 7 dni, 17 ur na dan.

Kakšen mesec po oddani prijavi za X-Pyr, nekje v sredini januarja, sem dobil obvestilo, da je naša ekipa izbrana. Takoj sem poklical Tomaža, ki je bil do sedaj moj spremljevalec na skoraj vseh hike&fly tekmah, da mu sporočim veselo novico. Do tekme sva imela še kar nekaj časa za priprave in s kondicijskim delom se nisem kaj dosti obremenjeval, saj mi je to, bolj kot ne, kar vsakdanja rutina in se dokaj dobro poznam iz daljših tekov ter hike&fly tekem. Večjo neznanko mi je predstavljal letalni del, oziroma nepoznan teren v Pirenejih, zato sva se odločila, da se na tekmo odpraviva dva tedna prej in si poskušava »ruto« kar se le da dobro ogledati. Lep del tega sva s Tomažem opravila doma, prek Google Earth-a, si ogledala stare »treke«, itd. Tomaž je pripravil večjo karto celotnih Pirenejev s skytraks-i, obratnimi točkami, zračnim prostorom ter štarti. Vse ostale zemljevide sva imela zgolj v računalniku in na GPS-u. Kar nekaj časa nama je vzela priprava, oziroma izbira ustrezne opreme. Zamenjati sem moral praktično vse. Lahek sedež, katerega sem uporabljal do sedaj, ni bil certificiran, ravno tako čelada, zato sem oboje nabavil novo. Rezervo sem tudi zamenjal za lažjo. Potreboval sem samo še dober nahrbtnik. Padalo sem zamenjal in prejšnje prodal, po testiranju pa ugotovil, da je bilo »ta staro« boljše. Tako sem na koncu izbral tretje, kljub temu, da ni bilo ravno v »light« izvedbi, vendar kar se teže tiče, še vedno sprejemljivo, da ne govorim o »handlingu« in zmogljivosti…. Problemi so bili z instrumentom, ki ga je bilo potrebno posodobiti, ker je delal samo z Windows XP, pa tudi dovolj prostora za ves zračni prostor ni imel. Na sami tekmi se je kasneje nasploh izkazalo, da smo imeli vsi ravno z inštrumenti največ problemov – najbolj glede zračnega prostora in live-trackinga, to je spremljanja letenja v živo.

Na poti do Španije se je nama s Tomažem pridružil tudi Patrik Dickbauer, s katerim se že dalj časa poznava in bila že velikokrat skupaj na Bordairline tekmovanjih. Pred tekmo smo si Pireneje dodobra ogledali. Tomažev zemljevid je bil dobro porisan, nekaj smo tudi leteli, tako da gre sedaj lahko zares.

Zbrali smo se na plaži Hondarribia. Start je na plaži z mivko, tako da smo vsi z najlon vrečkami na nogah. Je hudičevo toplo, tempo hiter, do obratne imamo cca. 20 km in 1.000 m višincev. Držim se plana in tečem v vodilni skupini za Maurerjem in Durogatijem. Smo na severni strani hriba, zato poskušam poklicati Tomaža, da se srečamo na vrhu in ne na dogovorjeni južni strani na parkirišču. Ker smo na francoski strani, mi španska kartica v telefonu ne dela. Prva dva mi ta čas pobegneta, dohitita pa me Američan Jesse in Španec Ignacio. Nekje pod vrhom Laruna se od nekje priklatita še Mayer in Krista.

Ko pridem na obratno točko, mi organizator pove, da je ravnokar startala prva sonda, da preveri razmere. Tomaž mi prinese hladno pijačo. Po nekaj požirkih sem kot nov. Nekaj se še ubadamo z live-trackerjem, ker naj ne bi delal, nato pa odhitimo proti bližnjemu štartu. Prvi se pripravljajo in bodo ravnokar odleteli. Zgleda zelo šibko in nizko, svet pa nizek in gričevnat. To bo še zanimivo! Taktiziram in počakam še malo, saj naj bi bile razmere kasneje boljše, kar se izkaže za napako. Kmalu pride še nekaj tekmovalcev in izgleda, da bo gneča, zato potegnem. V zraku nas je kar nekaj in, bolj kot ne, vsi počasi »curimo«. Ker nam ne gre najbolje, potiskam proti naslednjemu griču z naslednjim možnim startom. Prvi zadaj že pristajajo, sam pa poskušam pristati čim bližje vznožju, poleg makedamske ceste. Hitenje na drugi start je naporno, res je vroče kot v peklu, z mano sta še Martin in Herbert. Nekaj tekmovalcev nas preleti. Startamo in poberemo kakšnih 100 m nad teren, višje ne gre. Oba odletita dalje in sledita grebenu, sam pa se glede na trenutne razmere odločim, sicer nelogično, da preskočim dolino proti naslednjemu možnemu startu v smeri druge obratne točke Orhi. Letim čez gozdnato dolino brez pristanka in upam, da dosežem pokošen travnik vrh griča na drugi strani. Cure res dobro planira, letim med drevesi in »na knap« pristanem na travi. Pospravim in tečem. Kasneje se na cesti dobimo s Tomažem in Patrikom. Poskušamo pohiteti, saj imamo do naslednjega primernega mesta za start kar nekaj kilometrov.

V visoki travi in med skalami poiščemo primeren prostor. Povlečem in poskušam čim dlje splanirati v dolino. Ko pristanem, hitro pospravim in tečem dalje. Zvečer po 22. uri sem na prelazu Izpuegi, kjer je že kup tistih, kateri so dan letalno bolje izkoristili kot jaz, a sedaj smo zopet skupaj na istem izhodišču in jutri je nov dan.

Zbudim se ob 5.40 h. Tomaž in Patrik nekaj bentita okoli avta, pobirata cunje in ostale stvari, katere smo sušili in jih je veter raznesel naokoli. Zelo močno piha. Kot izgleda, je plan, da bomo startali zgodaj zjutraj, ob 7. uri, malo nad prelazom in si prikrajšali hojo v dolino, padel v vodo. Takoj se oblečem, vzamem nahrbtnik in že tečem v dolino. Spremljevalcema samo omenim, naj prideta za mano. Guiseppe Mastromichele (Jo) pride do Tomaža in ga vpraša kam grem. Takoj za mano se v dolino odpravi še sam in Krista, ostali pa čakajo na prelazu. Glede na napoved, katero nam pošilja Razinger, moram biti popoldne na grebenu, ki se nadaljuje proti Orhiju, saj naj bi močan jugo takrat pojenjal. V hrib hodim, po ravnem tečem, motivacija je na višku. Tomaž in Patrik me nekako navigirata, iščeta najkrajšo pot s čim manj višinci. Poleg tega iščeta še Wi-Fi in poskušata poslati obvezne posnetke organizatorju tekme, saj nočemo pokasirati kazenskih dodatkov. Sredi popoldneva smo na grebenu, veter se je nekoliko umiril. Startam v steber in poberem, peljem ven proti prvemu grebenu. Ker dviganja ni, se naslonim na greben zadaj. Le-ta se čez čas zaključi, a nočem nizek čez gozdnato dolino, moram potiskati ven proti vetru, zopet na nižji prvi greben. Ne znese mi. Pristanem, namolzem, hodim nekaj sto metrov in spet startam. Poberem! V daljavi že vidim Orhi, 2. obratno točko. V zraku je ogromno jastrebov. Razmere se izboljšujejo in kmalu sem v cilindru Orhija. Za mano prileti Gradientovo padalo, še en Koren – Juraj, češki tekmovalec. Razmere so vedno boljše in gre na 2.800 m in več. Čez nekaj časa greva vsak po svoje. On leti bolj južno, sam pa nadaljujem po hribih v smeri naslednje obratne. Vem, da se tukaj nekje prične zaprt zračni prostor X-Pyr1000. Ko mi je na »brifingu« tik pred pričetkom tekme, predstavnik Flyteca poskušal naložiti novo spremembo zračnega prostora, Competino+ ni sprejel tega področja, ker naj bi imelo preveč točk. Inigio (organizator) mi je rekel naj samo ne peljem v skale, pa bo vse OK! Navijem na 2.800 m+ in peljem bolj po sredi doline. Logičnega skalnega grebena zadaj se izogibam. Na koncu doline sem nizek. Pristanem pod vrhom grebena in poskušam priklicati Tomaža, da mi objasni ta zračni prostor, a je signal zelo slab. Kar naenkrat na skalnem grebenu za mano zagledam padalo, ki leti naprej. Kasneje izvem, da je Jo. Pospravim in grem na vrh grebena, kjer startam in odpeljem v dolino na drugo stran. Pristanem v ozki dolini, Bogu za hrbtom. Nimam signala. Kot Izgleda, mi tudi live-tracker ne dela. Ura je že pozna. Po 22.30 uri se ne smem premikati. Pogledam, kaj mi je še ostalo za večerjo in koliko je še pijače. Počasi se pripravljam na spanje v padalu.

Baje je live-tracker zadnjo pozicijo kazal na hribu. K sreči sta Tomaž in Patrik predvidela nastalo situacijo in me poiskala v odročni dolini. Obilna večerja in udoben spanec sta bila zagotovljena. Za nami je še en dober dan.

Se nadaljuje...

Zlatko Koren
BGD Team Pilot
Društvo Kovk Ajdovščina