Ali je prosto letenje šport?

Avtor: Jernej Pisk

V pogovoru se je znanec začudil, ko sem med svoje športe uvrstil tudi jadralno padalstvo. »Kakšen šport neki, saj ves čas samo sediš! Vse, kar delaš, je, da premikaš roke. Že res, da je dolgotrajno sedenje lahko naporno, a to še ni šport. Če ure in ure presediš za računalnikom, ob čemer prav tako uporabljaš samo roke, temu ne rečemo šport. Zakaj bi torej bilo letenje s padalom šport?«

Res je, da ni prav veliko športov, pri katerih bi večino časa presedeli ali celo preležali (zmaj). Prav tako se pri letenju običajno ne preznojimo zaradi velikega fizičnega napora, zaradi česar bi to dejavnost morda lahko kvečjemu primerjali s t.i. »gostilniškimi športi«, kot sta npr. pikado ali balinanje. Po pravici se torej lahko zastavi vprašanje, ali je prosto letenje šport? Smo letalci športniki?

V nadaljevanju nas ne bo v prvi vrsti zanimalo dejstvo, da pomembne inštitucije (npr. ministrstvo, pristojno za šport in Slovenski olimpijski komite) prosto letenje uvrščajo med športe, pilote, ki so se na tekmovanjih najbolje izkazali pa celo 'kategorizirajo' - razvrščajo v razrede športnikov od mladinskega do svetovnega razreda. Inštitucije imajo namreč svoje kriterije za razvrščanje dejavnosti, običajno utemeljene na avtoriteti, podkrepljeni s tradicijo. Tudi prosto letenje izpolnjuje temeljne institucionalne in organizacijske zahteve športa: obstajajo krovna organizacija in društva, obstajajo pravilniki in tekmovanja na različnih nivojih ter tekmovalne discipline. Kot imamo v atletiki več različnih disciplin, tako imamo v prostem letenju prelete, točnost pristajanja, akrobatsko letenje in hike&fly tekmovanja. A bolj kot to nas bo zanimalo, v čem je, če sploh je, tista »športnost« prostega letenja; v čem se »bistvo športa« in »bistvo prostega letenja« prekrivata?

Šport velja v sodobni družbi za nekaj pozitivnega, dobrega, zdravega, zaradi česar ga podpira tudi država. V šoli je šport obvezen šolski predmet, ob tem pa tudi mnoga podjetja šport finančno podpirajo, saj prek njegove splošne pozitivne podobe dvigajo svoj lasten ugled. Zato ne preseneča, da marsikatera dejavnost poskuša priti v družino športov ter biti preko tega deležna posebne medijske in finančne podpore. Če jim ob tem uspe še preboj v 'elitno skupino' olimpijskih športov, se zdi, da je prihodnost tega športa zagotovljena. Tako bo na olimpijskih igrah v Tokiu, ki so zaradi koronavirusa prestavljene na leto 2021, pet novih športov: baseball/softball, karate, skateboarding (rolkanje), športno plezanje in surfanje. Ob tem ne gre spregledati, da se kar tri izmed njih uvrščajo med t. i. ekstremne športe, kar nam lahko nekaj pove o spremembah v sodobni družbi.

Da je vprašanje športnosti neke dejavnosti pomembno, lahko vidimo iz dolgih razpravah o tem, ali je šah šport in bi mu zato morale pripadati ugodnosti, ki pripadajo športu. V zadnjem času je izredno aktualno tudi vprašanje t. i. e-športov (tekmovalno igranje računalniških iger). Sprva, ko so bili e-športi obrobni in brez pomembnih finančnih sredstev, je bila njihova težnja k vključitvi v družino športov razumljiva. Danes, ko v marsičem že dohitevajo in prehitevajo klasične športe, pa tudi Mednarodni olimpijski komite ne more mimo njih, ne da bi s tem dolgoročno ogrozil svoj vpliv v svetu športa. Čeprav MOK zaenkrat še okleva in razpravlja o vključitvi e-športov v (poletne ali zimske?) olimpijske igre, pa naj bi na Azijskih športnih igrah leta 2021 e-športi že bili sestavni del tekmovalnega programa.

Vprašanje športa je torej aktualno in pomembno. Omenili smo že, da institucije govorijo o t. i. letalskih športih in da obstajajo državno priznane kategorizacije vrhunskih športnikov iz letalstva v različnih kategorijah (jadralno padalstvo, padalstvo, akrobatsko letenje, balonarstvo, jadralno letenje, jadralno zmajarstvo, motorno letenje, ultra lahka letala), na Fundaciji za šport pa se je na razpisih mogoče potegovati za finančna sredstva za ta področja. A bolj kot to nas zanima, v katerem smislu bi lahko prosto letenje uvrstili v družino športov.

Če želimo ugotoviti, ali neka dejavnost spada v družino športov, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je šport, kaj je bistvo športa? Od te opredelitve je namreč odvisen rezultat našega razmisleka. Običajno šport razumemo kot človekovo telesno dejavnost s posebnim namenom. Pri tej dejavnosti so ključnega pomena človekove telesne, fizične, t. i. motorične sposobnosti, saj so te odločujoči dejavnik uspešnosti na športnem tekmovanju. Če za neko dejavnost motorične sposobnosti niso ključne, potem temu običajno ne rečemo šport. Šah lahko igrajo tudi različni računalniški programi med sabo, pa je to še vedno šah, celo na višjem nivoju, kot ga je sposoben igrati človek. Dobri šahisti (ljudje) pa so sposobni igrati šah celo brez figuric in šahovnice pred seboj, zgolj v mislih. A kljub pomembnosti motoričnih sposobnosti športov ne moremo preprosto zreducirati na izkazovanje le-teh, saj je vedno prisotna tudi neka mentalna dejavnost. V tem, kateri del prevladuje, pa se športi tudi razlikujejo med seboj. V nekompleksnih monostrukturnih športih, kot sta npr. tek ali dvigovanje uteži, mentalna dejavnost nima tako izrazitega pomena kot v kompleksnih in taktično zahtevnih športih, kot so npr. športne igre. A kljub temu je za vse bistvena motorična dejavnost telesa, sicer bi jih ne uvrstili med športe. In ravno na tej točki se zastavlja naše začetno vprašanje: ali je ure dolgo sedenje v sedežu jadralnega padala šport? Če bi 'hodi in leti' (hike&fly) lahko uvrstili v šport vsaj toliko kot pohodništvo in gorništvo, pa se ob dejstvu, da se na vzletišče največkrat pripeljemo z motornim prevoznim sredstvom, naše vprašanje še zaostri. Katere telesne, motorične sposobnosti letenje zahteva od nas? In katere so odločilne za uspeh v tej dejavnosti?

Običajno navajamo sedem glavnih motoričnih sposobnosti: moč, hitrost, gibljivost, koordinacijo, ravnotežje, preciznost in vzdržljivost. V procesu treniranja različnih športov se največkrat osredotočamo na razvijanje ene ali nekaj glavnih sposobnosti, pomembnih za dotični šport. Katera sposobnost pa je posebej pomembna za (proste) letalce? Je smiselno hoditi v fitnes in delati na razvoju moči rok ali pa si nabirati vzdržljivost s tekom? Bolj kot to se zdita pomembni koordinacija in ravnotežje, saj ju očitno izkušamo že pri vstopu v svet letenja. Koordinacija nam služi pri učenju novega gibanja skozi t. i. faze motoričnega učenja, dokler gibanja ne izvajamo pravilno, hitro, ekonomično, prilagodljivo in zanesljivo. Pri ravnotežju pa sta pomembna tako statično kot tudi dinamično ravnotežje – sposobnost ohranjanja in vzpostavljanja ravnotežnega položaja v letu. Ker gre za kompleksni motorični sposobnosti, temelji njuno razvijanje pogosto predvsem na situacijski vadbi – razvijanju tehnike gibanja med samim letenjem. Neprestano spreminjajoča se situacija v zraku od pilota zahteva pozorno spremljanje in ustrezno odzivanje nanjo, ki mora biti čim bolj tehnično pravilno izvedeno. Glede na stopnjo izpiljenosti tehnike se izbira tudi ustrezna športna oprema – letalna naprava. Oboje pa kaže na razloček med vrhunskim tekmovalcem in začetnikom. Tudi v tem prosto letenje ni nekaj posebnega, saj pravzaprav vsepovsod obstajajo športni rekviziti za začetnike, pa tudi za vrhunske tekmovalce. Uporaba neustrezne opreme pa je za športnika lahko celo nevarna. Kot v alpskem smučanju rekreativne smuči smučarju dopuščajo več napak in bolj ležerno odzivanje na teren, tako tudi v prostem letenju letalna naprava nižje kategorije od pilota zahteva manj pozornosti in odpušča večje napake, medtem ko je tekmovalna letalna naprava za začetnika lahko nevarna. Tudi prehod od začetnika do tekmovalca se dogaja podobno kot v preostalih športih, preko praktičnih vaj in vadbe, letenja, ne pa (zgolj) iz knjig. To je edina pot do obvladovanja neke dejavnosti. A to ni pridržano samo športu: tudi dober glasbenik lahko postaneš le z veliko praktične vaje.

Poleg prefinjene tehnike izvedbe nekega telesnega gibanja je v vseh športih pomembna tudi taktika izvedbe, prepoznamo pa jo lahko tudi v prostem letenju. To je sicer individualni šport, a tudi če pilot ne tekmuje proti drugemu pilotu, še vedno 'tekmuje' z naravo. To je najprej ostati v zraku čim dlje, nato pa tudi razdalja, ki jo želi preleteti, in hitrost. Pri tem se mora soočiti s konfiguracijo terena ter spremenljivostjo vremena, s svojimi značilnostmi gibanja zračnih mas. Te prostim letalcem postavljajo izzive, ki jih morajo premagovati. Tudi v tem prosto letenje ni edini šport. V podobno tekmo z naravo so bolj ali manj ujeti tudi mnogi drugi športi, ki se odvijajo v naravnem okolju, npr. surfanje, pa tudi smučarski skoki. Takšno tekmovanje ali 'igra z naravo' se lepo sklada z eno najbolj znanih opredelitev športa, ki jo je zapisal ameriški filozof Bernard Suits. On šport kratko opredeli kot »nepotrebno premagovanje nepotrebnih ovir.« Gre za ovire na poti, ki si jih postavljamo ljudje sami in nikakor niso potrebne za naše (fizično) preživetje. Tako smo npr. postavili obroč več kot dva metra nad tlemi, skozi katerega poskušamo spraviti žogo, pri čemer si ne smemo pomagati z lestvijo (košarka). Postavili smo kole, okrog katerih vijugamo po smučišču navzdol, čeprav bi nam šlo lažje in hitreje, če bi vozili kar naravnost (alpsko smučanje), postavili smo vrata, v katera poskušamo spraviti žogo samo s pomočjo nog (nogomet), ipd. Nekaj podobnega lahko prepoznamo tudi v prostem letenju: prav nobene življenjske potrebe ni, da bi poskušali čim dlje ostati v zraku, pri tem pa poskušali premagati čim večjo razdaljo samo s pomočjo dvigajočega se zraka! Nenazadnje že stoletje poznamo motorje z notranjim izgorevanjem, ki nam omogočajo, da takšno nalogo opravimo hitro in učinkovito.

Pomislek, ali je prosto letenje šport, bi lahko prišel tudi iz pregleda starostne strukture najboljših tekmovalcev. Vrhunski šport je v večji meri domena mladih ali celo zelo mladih (npr. ženska gimnastika). V redkih športih je mogoče dosegati vrhunske rezultate po 35-em ali 40-em letu. Kar pa ne velja nujno tudi za prosto letenje. Tu starost tekmovalcev ni tako pomemben dejavnik, saj sta koordinacija in ravnotežje manj podvržena upadu kot posledici biološkega staranja telesa, kot pa npr. moč ali hitrost. Poleg tega pomemben delež k uspehu prispeva tudi taktika letenja, ki pa je vezana na znanje in izkušnje – teh pa je z leti vedno več. Tudi glede tega prosto letenje v svetu športa ni izjema. V olimpijskih strelskih športih nekateri tekmovalci dosegajo odlične rezultate tudi po 40-em ali celo 50-em letu. Pomislimo na našega Rajmonda Debevca.

Pomemben vidik športa je tudi zdravje. Res, da je vrhunski šport lahko nezdrav, a na splošno velja, da je šport nekaj zdravega, športniki pa živijo zdravo. Nezdravo življenje, npr. pretirano konzumiranje alkohola in tobaka lahko namreč močno poslabšata splošno fizično pripravljenost športnika in s tem športne rezultate. Kako pa je s tem v prostem letenju? Ali s(m)o prosti letalci »pravi« športniki in živimo zdravo, »športno«?

Naj vprašanje »športnosti« prostega letenja zaključimo z navezavo na eno izmed začetnih vprašanj: Bi lahko »računalnik« zmagal v tekmi prostega letenja? Menim, da ne, medtem ko bi, kot smo videli zgoraj, v šahu ali e-športih, lahko, saj prosto letenje od pilota zahteva specifično koordinirano in ravnotežno usklajeno telesno gibanje – to, kar od nas zahtevajo tudi drugi športi.