Dolomiti

Avtor: Elvis Halilović

Fotografije: Elvis Halilović in Jan Bernard

Dolomiti - Dinamiti, kakor ljubkovalno pravijo moji italijanski prijatelji temu impozantnemu gorovju. Nemogoče je spraviti v besede vse, kar se je zgodilo tam v tako kratkem obdobju, zato bom podal le nekaj utrinkov izjemnih dni.

Do letos sem te konce poznal samo preko turnega smučanja, plezanja in 'highline'-anja ( hoja po traku nad prepadi). Nekako je bil logičen napredek med mnogimi kolegi iz highline scene prehod v jadralno padalstvo, hike&fly in speedflying. Tako sem na poti do Canazzeia imel priložnost ponovno obiskati stare prijatelje in navezati stike s tistimi, ki so 'gurtno' zamenjali za 'coto' in piskanje varia.

Prvi dan se mi na štartu pridružita lokalca Jan Bernard in Andrea Conci, na vzletu nas je bilo vsega skupaj manj kot deset. Šele kakšen teden pozneje se je začel klasični desant na Col Rodello iz vseh koncev sveta. Nekega konkretnega plana ni bilo, pač gremo letet. Jan s Carrero, Andrea z Mantro.

Prvi steber v Dolomitih me preseneti s 5-7 m/s solidnega dviganja, do baze oblaka, ki je ob tej uri segala okoli 3300 m. Medtem, ko sta kolega letela klasične 'lee side', to je zavetrne linije, meni, sploh prvič v taksnem okolju, na pamet ni padlo da se približam tem skalovjem. Tako se bolj zunaj peljem vštric z izkušenima veteranoma in skupaj 'juckamo' od veselja. Po dveh urah in pol ter 57 kilometrih, mi na detajlu, kjer se je treba res pritisniti ob skale, za preskok zmanjka moči in lepo na mirnem dolincu prejadram do pristanka. Tako nekako na kratko je izgledal prvi let.

Kljub letošnji neuletenosti, so mi bili zgodnje septembrski Dolomiti lažji za leteti v smislu koncentracije in užitka, saj je načeloma povsod možnost varnega pristanka tudi ob močnem dolincu, kateri me je parkrat elegantno splaknil. Dejstvo, da se zavedaš, da tam ni zahtevnih pristankov, kakršni so recimo v Lučah, Novi Štifti, Kamniški Bistrici, skratka v naših grapah ob termičnih dnevih, ti daje neko samozavest in zaupanje terenu. Vsekakor je pa treba območje spoznati in kakor sem imel srečo, z domačini odkrivati kje so kakšne zanke in 'dežurci', ko gre na tesno.

Poleg samega letenja smo se, kakor se spodobi, po konkretnem letenju tudi konkretno posvetili druženju, ne glede na obetavno napoved sledeči dan. To so trenutki, ko se sklepajo prijateljstva, za katera nekako od samega začetka veš, da bodo trajala dlje kakor samo za tisto obdobje dopusta. Ta del mi je poleg samega letenja na vsakem potovanju zelo pomemben in vsi vemo kakšen entuzijazem frči iz kroga ljudi, katere privlači zrak.

Ob res lepih večernih jadranjih zadeva malenkost spominja na Lijak, samo da nese čisto enostavno na 3000 m. Ob enem takšnem enostavnemu letenju sem imel čas na video povezavo poklicati Huberta Novaka, Jureta Marolta in še koga. Jure se je par dni za tem pridružil na letenju. Motivacija uspela.

Domačini pravijo, da 'lee side' pri njih ne obstaja, seveda, če letiš dovolj blizu skalam. Tega občutka in pričakovanja, da bo po vsej logiki vsak čas usekalo, se nikoli nisem popolnoma znebil. Definitivno je po mojih izkusnjah to res specifično za tiste terene.

Najbolj mi je v spominu ostal steber, ki sva ga posukala skupaj z, verjetno orlom (neka ujeda je bila, ne vem katera zares, ampak res velika zadeva). Videlo se je nekako na njegovem bitju, da ta ptič je pa že nekaj dal čez v življenju. Skratka, od navideznega 'podna' do baze oblaka sva skupaj sukala in se gledala, on mene, jaz njega, na trenutke tako blizu, da si res lahko razločil vsak detajl njegovega perja in pogleda. Večne skale, druženja in vrhunsko letenje, vendar teh par minut letenja z njim ostane v spominu do konca življenja.

Upam, da se prihodnje leto dolomitskega letenja v malce večjem številu udeležijo še ostali naši jadralni padalci, da skupaj kakšno odletimo, se naučimo kaj novega in kar letos še tako pogrešamo, konkretno podružimo.