Ekstremni športi in psihologija: Kaj se dogaja v naših glavah?

Avtor: Aljoša Čoh

Ekstremni šport je norost. Samo bedak se igra z življenjem za lastno zabavo. To so adrenalinski zasvojenci, nikoli odrasli otroci, neodgovorni in zaslepljeni v prepričanju, da se jim ne more nič zgoditi. In za povrhu nosijo globoko v sebi željo po smrti. Zveni znano? Kaj pa če je vse to res? Zakaj nekateri ljudje prevzemajo tveganja, ki se drugim zdijo nora? Kateri motiv je dovolj močan, da premaga strah pred smrtjo, evolucijsko zasajen globoko v človeška bitja? Je navdušence nad rizičnimi športi mogoče popredalčkati v določen psihološki profil? Psihologi se s temi vprašanji že dolgo ukvarjajo, njihove ugotovitve pa utegnejo marsikoga presenetiti.

Najprej razčistimo, ali jadralno padalstvo in zmajarstvo sploh sodita med rizične, oziroma ekstremne športe. Med psihologi je splošno sprejeta definicija dr. G. Breivika iz leta 1995, ki se glasi takole: rizični so športi, pri katerih moramo v primeru nepazljivosti ali nezgode resno računati na hujšo poškodbo ali smrt. Dileme torej ni, naš šport vsekakor sodi zraven. Večina novejših raziskav o ekstremnih športih tako vključuje jadralne in klasične padalce, BASE skakalce, wingsuit letalce, ekstremne smučarje in kajakaše, downhill kolesarje, alpiniste, solo plezalce...

Osebnostne lastnosti esktremnih športnikov

S pojmom "osebnost" psihologi označujejo skupek psihofizičnih lastnosti, ki določajo posameznika, ter ga hkrati ločijo od drugih, ki imajo drugačno osebnost. V zadnjih desetletjih so bile narejene številne raziskave o osebnostnih lastnostih ekstremnih športnikov (tudi v Sloveniji - glej okvirček). In ugotovitve?

Najprej, stereotipne predstave o ekstremnih športnikih kot impulzivnih in nepremišljenih norcih so se izkazale za povsem zgrešene. "Ti ljudje so večinoma zelo metodični, sistematični in inteligentni", pravi Eric Brymer, eden vodilnih poznavalcev področja. Brymer tudi ugotavlja, da ekstremne športnike odlikuje nadpovprečna čustvena stabilnost, kar je potrdila cela vrsta raziskav. Danes je tako jasno, da ekstremni športniki večinoma niso zaletavi, temveč ravno nasprotno, zelo premišljeni in celo previdni. Narava njihovega športa jih pogosto sili v natančno in potrpežljivo načrtovanje. Nadpovprečno visoko kotirajo na osebnostni dimenziji vestnosti (conscientiousness), ki označuje dobro organiziranost, disciplino, delavnost in čut za odgovornost. Višje od povprečja so tudi na lestvici odprtosti (openness to experience), kar pomeni, da so dovzetni za nove izkušnje, imajo široko paleto interesov, so ustvarjalni in iznajdljivi.

Ob teh hvalospevih je skoraj videti, da pripadamo kategoriji, ki bi jo lahko označili za najbolj zrele pripadnike človeške vrste. Ali to pomeni, da je nekaj narobe z vsemi ostalimi? Je osebnostna zrelost tisto, kar nas vleče v zrak?

Pred nadaljevanjem se moram ustaviti in poudariti, da zapisano velja za povprečje in ne nujno za vsakega konkretnega posameznika. Med nami so seveda tudi neodgovorni, zaletavi in zadrti osebki. Statistika jih opiše s pojmom standardna deviacija, sicer pa jim pravimo bedaki. Na povprečje nimajo vpliva, ker so v manjšini.

Kaj nas torej žene v rizične športe?

1. Potreba po dražljajih

Naši možgani so vseskozi aktivni in vzdržujejo določeno stopnjo vzburjenja. Vsak posameznik ima lastno optimalno stopnjo vzburjenja, pri kateri njegov organizem najbolje deluje. Optimalno stopnjo si lahko predstavljamo kot ravnotežje, ki možganom najbolj ustreza in ga zato želijo ohranjati. Kadar je vzburjenja preveč, nas možgani usmerjajo k umirjenim dejavnostim, ko ga je premalo, nas ženejo v akcijo - tudi v ekstremne športe. Optimalna stopnja vzburjenja je delno pogojena z geni in delno z vplivi okolja ter vzgojo. Malce se spreminja tudi s starostjo in je najvišja med 20 in 25 letom.

Kaj iz tega sledi? Očitno ima lahko ista dejavnost na različne osebe povsem drugačne učinke. Oseba z nizko optimalno stopnjo vzburjenja bo dobila dovolj dražljajev že z opazovanjem kanje, ki se vrtoglavo požene za plenom. Nekdo z visoko stopnjo pa bo moral sam okusiti veter in pospešek in adrenalin, da bi dobil zadostno porcijo dražljajev.

Tako pridemo do osebnostne lastnosti, ki ji psihologi pravijo potreba po dražljajih (sensation seeking) in označuje težnjo po iskanju novih občutij in izkušenj, ter pripravljenost zaradi teh izkušenj tudi tvegati. Posameznik z visoko potrebo po dražljajih lahko svoje ravnotežje ohranja na različne, družbeno bolj ali manj sprejemljive načine: lahko ga pritegnejo eksotična potovanja, igre na srečo, razgibana spolnost, nenavadna umetnost, eksperimentiranje z drogami, ekstremni športi. Povezavo med visoko potrebo po dražljajih in zanimanjem za rizične športe so raziskave nedvoumno potrdile.

Če bi iskali preproste odgovore na zapletena vprašanja, bi si že lahko umišljali, da smo željo po ekstremnih športih razvozlali. V resnici smo komaj zagrebli po površini. Beri dalje.

2. Adrenalinska odvisnost?

Adrenalin je stresni hormon, ki se izloči v kri ob nevarnosti ali grožnji, njegova naloga pa je alarmirati telo in ga pognati v višjo prestavo: utrip se poviša, dihanje pospeši, kri se preusmeri v večje mišice, ki so ključne v boju za preživetje, reakcije so hitrejše, pozornost izostrena. Adrenalin nas preplavi, ko se v termiki sesuje padalo, ali ko zavrtimo spiralo. Pa ne samo takrat. Adrenalin se sprosti ob vsakem vzletu, kajti zapustiti mater Zemljo in prosto zabingljati z nogami 1000m nad praznim prostorom ni nekaj, na kar bi bila naša telesa naravno pripravljena. Občutki ob delovanju adrenalina navadno niso prijetni, prej nasprotno, doživljamo jih kot strah, tesnobo, v hudih primerih kot paniko. Ima vse to kaj opraviti z odvisnostjo? Bore malo ali nič. Toda zgodba ima nadaljevanje, saj adrenalin ni edini spremljevalec ekstremnih športov.

Takoj ko nevarnost premagamo, ko rešimo klofer ali začutimo, da naše telo uspešno goljufa gravitacijo, ko pridobimo nadzor nad negotovim položajem in nam duša olajšano zapoje "obvladam!", se v možganih sprosti snov z imenom dopamin.

Dopamin je živčni prenašalec, zadolžen za občutke ugodja. Možgani z dopaminom povedo nam in našemu telesu, da se je zgodilo nekaj dobrega in da bi bilo to dobro ponoviti. Dopamin nas torej z občutkom ugodja motivira, da neko dejanje ponavljamo. Zveni kot biološka razlaga odvisnosti? Saj tudi je. Večina drog, vključno s heroinom, kokainom in alkoholom povzroča zasvojenost z brizganjem dopamina v možgane. Smo torej odvisniki? Odvisno od definicije odvisnosti, ampak to je druga zgodba.

Nedvomno pa lahko k razlogom, zakaj nas privlačijo ekstremni športi, pripišemo dopaminsko naslado, s katero nas možgani nagradijo vsakič, ko uspešno premagamo nemogoč položaj. Težje ovire prinašajo višjo nagrado, ultimativna ovira pa so naravni zakoni fizike, ki so naše možgane gnetli skozi milijone let in jim vsadili prepričanje, da ni mogoče prosto leteti po zraku, plezati po vertikalnih stenah, skakati v prazno z velikih višin ali drveti z vratolomno hitrostjo in preživeti. Pri ekstremnih športih počnemo prav to in spravljamo možgane v ekstazo - oni pa nas.

3. Kaj pa geni?

Ali je dovzetnost za ekstremne športe zapisana v genih? Odgovor je zavajajoč, zato moram najprej zapisati tole: človekovega vedenja ne diktirajo geni. Pika. Kdor trdi drugače (in nekateri trdijo), nima pojma. Osebnostne razlike med nami so rezultat neštetih dejavnikov, geni prispevajo k temu le neznatno majhen delček. In kaj prispevajo?

Obstaja gen (DRD4), ki je odgovoren za dopaminske receptorje v možganih in se pojavlja v več različicah. Osebe z eno teh različic (7R+) so manj občutljive na dopamin, zato imajo višjo potrebo po dražljajih in so pripravljene več tvegati. Raziskave so potrdile, da je pri ekstremnih športnikih ta različica gena pogostejša (mimogrede: pogostejša je tudi pri psihopatskih kriminalcih).

Dalje, dokazana je povezava med posameznikovo pripravljenostjo, da prevzema različne vrste tveganja, vključno z rizičnimi športi, ter količino testosterona, ki mu je bil kot zarodek izpostavljen v materinem telesu. Se sliši neverjetno? Je svobodna volja samo privesek kemije? Bi lahko potlej željo po letenju vzbudili s tabletko? Nekatera zdravila, ki simulirajo delovanje dopamina (dopaminski agonisti), pri pacientih resnično dvignejo potrebo po dražljajih in močno vplivajo na vedenje. Na zdravilih za Parkinsonovo bolezen boste našli opozorilo, da lahko povzročijo zasvojenost z igrami na srečo, ker otopijo občutek za tveganje.

Končal bom v manj biološkem tonu in se za konec vrnil k že omenjenemu Ericu Brymeru, ki je po desetletju raziskav vse bolj prepričan, da skupni imenovalec ekstremnih športov sploh ni tveganje, temveč iskanje nekakšnega transcendentnega občutka svobode, ki vključuje globoko sprostitev in hkrati popolno osredotočenost, ter omogoča uvid v tesno povezanost človeka z naravo.

Raziskave v Sloveniji

V Sloveniji je bilo izvedenih kar nekaj psiholoških raziskav ekstremnih športnikov, predvsem v okviru raziskovalnega projekta na Fakulteti za šport. Prve so se osredotočale na alipiniste, pozneje so dobili pozornost tudi drugi športi. Prav posebej priporočam v branje študijo Katje Kajtna o osebnostnih lastnostih slovenskih ekstremnih športnikov, v kateri so sodelovali tudi trije jadralni padalci, vrhunski tekmovalci iz obdobja 2000/2001 (Katja Kajtna - Nekateri psihološki vidiki rizičnih športov, 2013).