Intervju: Družina Červan

Z družino Červan se je pogovarjal: Srečko Jošt

V Sloveniji je kar nekaj jadralno padalskih družin, katerih člani letijo, verjetno pa je vaša družina najštevilčnejša. Letite oče Franc, mama Lea, hčerke Tina, dvojčici Urška in Nežka, ter Tinin fant, Klemen Rajh.

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

Lea: Začelo se je tako, da smo jaz, moj brat Marko Malovrh ter najin prijatelj Rok Preložnik, vsi trije iz Velenja, leta 1987 opazovali Vlasto Kunaver in Sandija Marinčiča pri letenju s Kamniškega vrha. Ker smo že vseskozi radi hodili v hribe, se nam je to zdel dober povratek v dolino. Z njima smo se nato srečali pri Kunaverjevih v Ljubljani. Povedala sta nam, kje sta kupila jadralno padalo. Razmišljali smo o nakupu, ampak se je padalo dalo dobiti samo v Nemčji, pa še cena je bila zelo visoka. Odločili smo se, da bosta Marko in Rok skupaj dala denar in da jadralno padalo nabavimo, prinesemo domov in ga razparamo. Ker sem bila ljubiteljica šivanja, sem rekla, da če bosta onadva našla material, potem jaz sešijem kopijo. V tistih časih so bila jadralna padala konstrukcijsko bolj enostavna, z malim številom celic, s tem tudi še primerna za kopiranje. To smo tudi izvedli, stestirali in ugotovili, da med padali ni kakšne bistvene razlike. Tako smo začeli s 'proizvodnjo' ter prišli vsak do svojega jadralnega padala, stroške za njihovo izdelavo pa smo si kmalu pokrili z nadaljnjim šivanjem in prodajo.

Rok je kasneje več izobraževal nove padalce in tekmoval ter se ukvarjal z alpinizmom, tako da mu je to vzelo veliko časa. Marko pa se je čisto posvetil proizvodnji in razvoju. Začel je spreminjati kroje, vedel je, da bodo krila letela še bolje, če se poveča vitkost. Veliko se je zanimal za letalstvo, prenašal znanje od tam in napredoval v konstruiranju. Leta 1989 je ustanovil firmo Sky servis. V Kamenčah pri Braslovčah je najel prostore v silosu in uredil veliko delavnico. Pri šivanju se mu je takrat pridružil Franc, ki je bil iz Celja, pa tudi Sebastjan Podbregar, Iztok Lorenčak in Klemen Lorber. Ti fantje niso imeli šiviljskih izkušenj, so pa bili pri delu zelo zanesljivi. Testiralo se je največ pri letenju iz starega vzletišča na Dobrovljah. Z Markovimi modeli jadralnih padal je v devetdesetih letih letelo veliko slovenskih pilotov, prav tako tudi večina tekmovalcev (modeli: Jo-jo, Fany, Carrera, Quix, Fancy, Divine, Lift, Flirt; tekmovalni: Hawk, Tornado, Pero, DivineR). Bili smo tudi ustanovitelji Društva jadralnih padalcev Sky Velenje.

V tem času je Marko spoznal tudi Tomaša in Romana Lednika iz Češke. Povezal se je z njima, tja prestavil proizvodnjo in leta 1995 tam vzporedno ustanovil firmo Sky paragliders, ki je še danes eno glavnih evropskih podjetij na področju jadralnega padalstva. Marko se je leta 1998, ne po svoji krivdi, smrtno ponesrečil na evropskem prvenstvu v Španiji. Po vzletu in pred začetkom tekme mu je na nizki višini švedski pilot padel v kupolo, tako da do tal ni mogel rešiti situacije.

Koliko sta pa vidva, Franc in Lea, takrat letela in zakaj sta prenehala?

Franc: Jaz sem začel na novo leto 1990, ko smo na Rogli praznovali midva z Leo, Marko in Dragica ter še nekaj prijateljev. Marko je imel vedno padalo s seboj in je vprašal, če bi kdo poskusil. Bil sem takoj za in šli smo pogledat, kje na Rogli bi se to dalo izvesti. Na smučišču Ostruščica se je tako zgodil moj prvi ‘višinec’. Izteka tam ni nobenega, še sreča, da so takrat padala slabo letela. Marko je pokazal kako se vzleti in že v prvem poskusu mi je uspelo, potem sem pa slišal samo še vpitje za mano (levo!, desno!), ker so bile smreke v napoto. Izteklo se je v redu. Navdušil sem se in ker sem bil ob koncu študija, sem imel čas tako leteti, kot tudi pomagati Markotu v delavnici. Velikokrat smo šli, kar sredi dela, na Vinsko goro, Dobrovlje ali manj znani Radečki vrh. Za vikende pa še z Leo in ostalo družbo. To je trajalo tri, štiri leta, do rojstva hčerk, ko je Lea prenehala prva. Jaz sem še letel, vendar je bilo vedno manj časa in sem padalo nesel le še na kakšen hrib ob družinskih izletih.

Kako sta v tem času, ko nista letela, spremljala sceno jadralnega padalstva? Kako se je zatem zopet vse začelo, še posebej ker je bil pomemben razlog za prenehanje letenja tudi Markotova nesreča?

Franc: Spremljala sva zelo malo, praktično nič, tako da nisva vedela niti za možnost podaljšanja licence po novih pravilih. Kljub temu je bilo moje zadnje padalo vseskozi pri roki. Tu in tam, če je koga zanimalo, smo šli naredit še kakšen skok v Prebold. Ko so hčerke odraščale, je v Preboldu tudi že vsaka poskusila. Potem se je pojavil Klemen in smo to pokazali še njemu. Otroci so postali navdušeni in na ta način sva prišla tudi midva z Leo zopet nazaj.

Lea: Markovo nesrečo smo sprejeli kot vsako drugo, tudi prometne nesreče se dogajajo in je največ, kar lahko narediš, da si previden. Tako da mi to ni bila ovira pri ponovnem začetku. Moram pa povedati, da sem, ko sem spet nabavila opremo, obljubila sama sebi in staršem, da bom letela samo v lepih in mirnih pogojih.

Kakšni pa so bili občutki na novejši opremi, saj se je oprema v dobrih dvajsetih letih zelo spremenila? Verjetno je bilo potrebno začeti skoraj od začetka, pa tudi izpit je bilo potrebno opraviti.

Franc: 20 let ni malo, zato sva začela počasi, skoraj tako kot začetniki. Takoj sva se odločila, da opraviva cel program do izpita. Od leta 1999 je prosto letenje, s tem tudi usposabljanje in izpiti, iz strani države regulirano z uredbo, prej pravilnika ni bilo. Pri inštruktorju Murkiju (Iztoku Lorenčaku) sva utrdila in nadgradila najino znanje in izkušnje, hčerke in Klemen pa so začeli čisto od začetka. Opremo je bilo težko primerjati, neke občutke v teh letih tudi izgubiš. Zdaj se seveda veliko več jadra, oprema je veliko bolj zmogljiva. Včasih smo veliko vzletali in smo bili srečni, če smo jadrali. Zdaj pa skoraj vsakič, ko gremo letet, računamo na jadranje. Oprema je bila precej težja, robustna, sedanjo opremo nesti na hrib, še posebej 'light' varianto, je precej drugače.

Klemen je bil menda tisti, ki je pospešil, da ste sedaj vsi letalci?

Klemen: Tinine starše sem spoznal v enem od tistih Francovih prikazov v Preboldu. Ko sem poskusil, sem dobil padalo nad sebe in čeprav se sploh nisem odlepil od tal, sem imel v naslednjem tednu že svojo opremo, kupljeno preko Bolhe. Tini sploh nisem povedal kam grem. Klical sem jo šele na poti nazaj, ko sem jo že nabavil.

Franc: Stvari so se poklopile. Otroci so zrasli, midva sva imela zopet več časa. Klemna smo očitno navdušili, dekletom tudi ni bilo treba dvakrat reči.

Kako pa sedaj časovno usklajujete letenje, verjetno letite bolj za vikende?

Franc: Naju z Leo najbolj omejuje služba. Ostanejo torej vikendi, prazniki, počitnice. Včasih lahko pokoristim kakšno uro viška tudi med tednom, odvisno je seveda od dolžine dneva. Tina in Klemen sta v privatni sferi in se lahko malo bolj prilagodita vremenu. Urška in Nežka vadita na tečaju ob vikendih.

Največ letite na vzletiščih v celjski bližnji okolici, ki jih je zelo veliko. Kateri od teh in drugih v Sloveniji so vam najbolj všeč?

Tina: Malič in Lijak.

Urška: Malič in Dobrovlje.

Nežka: Dobrovlje, sem letela samo tam.

Lea: Jaz imam rada predvsem 'hribovske' lete. Zelo so mi všeč tudi nova vzletišča, četudi niso visoka. Rada letim nad rekami, to mi je v posebno veselje, recimo Soška dolina mi je zelo všeč. V bližnji okolici seveda Malič, pa še letenje z razgledne ceste v Logarski dolini.

Franc: Rad imam travnata vzletišča, tudi v hribih, npr. Lepenatka, Raduha. Rad grem na Primorsko, tudi kam drugam kot le na Lijak in Kovk. Zelo mi je všeč Straški hrib. Prve pa so, tako kot včasih, Dobrovlje, čeprav je start drugje kot nekoč, veter pa večinoma prav tako s strani. Veliko je še lepih in zanimivih štartov ki sem jih letel v preteklosti a jih še nisem ponovil, kakor tudi takih, s katerih sploh še nisem letel - oboje čaka na pr(a)vo priložnost.

Klemen: Malič mi je izziv za bolj gričevnato letenje, Golte pa zaradi možnosti letenja v Karavanke.

Kateri pa je vaš polet, ki se ga najraje spominjate?

Franc: Eden bolj zanimivih je bil z vulkana Hasan Dağı v Turčiji. S planote na okrog 1000 metrih smo se čez dan z vso opremo po brezpotju povzpeli nad 3000 metrov, tik pod vrh, kjer smo prespali. Zgodaj zjutraj smo osvojili vrh, še kakih 200 metrov višje in nato upali na lepe pogoje. Na srečo se da odleteti na vse strani in bil je res lep panoramski let. Kjer smo pristali, takrat, v devetdesetih letih, seveda še niso videli jadralnih padal, tako da je bilo vse skupaj malo drugačna, a zelo zanimiva izkušnja.

Klemen: Kot vedno, se ne morem odločiti za enega. Mogoče Sorica, ki je edinstvena, ker je malo daljša. Tudi Golte, res zanimiv prelet, ker je bil do Gorenjske in nazaj. Pa Kolumbija, pač zato, ker je bilo nekaj novega.

Tina: Verjetno res kakšen v Kolumbiji, zato ker je bil izziv ne samo letenje, ampak tudi kako priti na vzletišče in kako priti iz mesta pristanka nazaj do Roldanilla. Vsakič je bilo drugače, včasih te je zadaj na mopedu peljal kakšen star gospod, včasih motorist v usnjeni obleki in jaz s padalsko čelado; ali z avtobusom … Od takrat, ko smo šli iz hotela, pa do takrat, ko smo prišli nazaj, so bile vedno vseskozi prisotne dogodivščine, ne samo tiste v zraku.

Urška: Meni je bil najbolj všeč let s Kobale, predvsem zaradi tega, ker sem šla prvič letet malo dlje, pa tudi razgledi so čudoviti.

Nežka: Čeprav imam višinske lete zaenkrat samo z Dobrovelj, mi je najbolj v spominu ostal prvi občutek letenja v Preboldu. Ni šlo ravno vse po principih kot na pravem tečaju - dviganje padala in 'groundhandling'. Padalo sem dvignila, kot sta mi pokazala starša in naenkrat sem bila v zraku.

Lea: Meni pa je najbolj v spominu polet z Vodil vrha nad Tolminom. Bil je v devetdesetih letih, za 1. maj. Na vrhu smo kurili kres in nato prenočili v pastirski koči. Jutranji let med meglicami nad Sočo je bil prečudovit. Tam imam veliko letov, ki se jih rada spominjam, po navadi v traktor-fly varianti. Domačini so nas s traktorjem peljali gor, za protiuslugo pa smo jim malo pomagali pri paši krav, čuvali in iskali ovce.

Vedno pa se najdejo pri samem letenju kakšni zanimivi dogodki. Sigurno jih je bilo že kar nekaj.

Franc: Zanimivih je kolikor hočeš, z leti vedno več. Vsi poznamo stari jadralnopadalski pregovor, da za vsakega padalca drevo raste. Po navadi je smreka, pri meni je bila marelica. Je pa Lein dogodek še bolj zanimiv, ker je bilo pet smrek, ne le ena.

Lea: Ja, v prvih letih letenja smo se z motorko lotili čiščenja in urejanja novega vzletišča na planini Javorca na Golteh. Posekali smo tri manjše smreke. Šla sem v zrak in obvisela na prvi sosednji. Drugi so odleteli mimo mene, spet prišli nazaj, nato smo to smreko posekali. Zopet sem bila na vrsti in po vzletu sem končala na desni spodnji smreki. Tako sem vsakič označila še katero, skupaj jih je bilo pet. No, ampak to so bile vseeno bolj smrekice, ne prave velike smreke.

Moški imajo po navadi malo večje ambicije v vsakem športu. Kako pa je to pri vas?

Franc: Tekmovalnih ambicij že prej nisem imel. Takrat, ko je tekmoval še Marko, sem sicer hodil zraven na tekme, ga spremljal, ampak sem videl v kakšnih pogojih se je vzletalo in tekmovalo in to ni bilo zame. Če se mi zdijo razmere v redu, rad kam odletim, močnih pogojev pa se izogibam.

Klemen: Meni je glavno vodilo napredek. Vsako leto se nekaj novega pridobi, nove izkušnje, s tem gre naprej tudi oprema. Tekmovanja mi nikoli niso sedla v časovni okvir, ker sem imel po navadi takrat službene projekte. Tudi nisem najbolj tekmovalni tip. Me zanimajo, ampak mi je bolj všeč izpolnjevanje lastnih idej in ciljev, ki si jih postavljam. Rad bi tudi obiskal čim več letalnih krajev po svetu, skupaj s Tino.

Starša, kot malo starejša jadralna padalca, ohranjata kondicijo precej tudi s hojo in letenjem. Kam se največ odpravljata in ali se pridružijo tudi ostali družinski člani?

Lea: Zelo radi se nama pridružijo, čeprav popolne opreme za to še nimajo. Radi gremo na bližnje hribe v Savinjski dolini, na Menino planino, Raduho, Lepenatko, v Logarsko dolino. Pozimi zelo radi na Goro Oljko, Dobrovlje, Kopitnik. Tudi na Primorskem greva velikokrat peš na Kovk in Lijak.

Če je le mogoče, se redno udeležujete vseh razpisanih delovnih akcij na bližnjih poligonih in vzletiščih. Zavedate se, da je za lepo in varno letenje treba tudi nekaj postoriti.

Franc: Trava, grmovje in drevje se zelo hitro zaraščajo in je zato vsako vzletišče ali pristanek potrebno redno urejati. Ker ponekod po Sloveniji letimo dokaj redno, drugje pa le nekajkrat, se, kolikor nam čas dopušča in ne glede na to kateri klub oz. društvo je skrbnik, udeležujemo delovnih akcij. Akcije so tudi priložnost, da pokažeš pripadnost skupnosti prostih letalcev in za dodatno druženje, ki ga na vzletiščih pred samim letenjem včasih ni.

Kako pa mladi gledate na jadralno padalstvo kot šport oziroma obliko rekreacije. Kaj vam nudi?

Klemen: Jaz na jadralno padalstvo mogoče sploh ne gledam toliko kot šport, kolikor kot na način življenja. Letenje mi predstavlja neke vrste ventil, odklop, ko ne mislim o ničemer drugem kot o samem letenju. Prav tako pa me žene adrenalin, kar je verjetno sploh razlog, zakaj me je tako hitro potegnilo v ta šport.

Tina: Potem, ko sem po običajnih najstniških razmišljanjih kasneje ugotovila, da sta starša dejansko 'kul', sem spoznala, da ni čudno, da nista nikoli izgubila želje po letenju in sta nas skozi otroštvo in najstniška leta počasi 'uvajala'. Ko daš enkrat skozi šolanje za jadralnega padalca in prvič vidiš svet iz nove perspektive, se ti resnično začnejo vsi ostali aspekti življenja prilagajati vremenski napovedi. Zdaj vem, zakaj pravi inštruktor Murki na začetku tečaja, da nas ne bo naučil letenja, ampak načina življenja. Zelo sem srečna, da to vključuje tudi mojo družino in vse padalce, ki sem jih spoznala in so mi postali kot družina.

Nežka: Res je poseben občutek, biti sam toliko metrov nad tlemi, hkrati je razburljivo in čudovito. Mislim, da nam je vsem všeč tudi to, da gremo po službenih in študijskih obveznostih med tednom za vikend skupaj v naravo in uživamo.

Urška: Všeč mi je to, da čeprav je to individualen šport, nas kot družino povezuje. Tako tudi več časa preživimo skupaj, kot pa bi ga, če bi se vsak ukvarjal s čim drugim. Pohodniški del športa zna biti zelo naporen, še posebno če nimaš lahke opreme. Ampak je vseeno vredno, že zaradi razgledov iz vrhov in poletov, ki sledijo. Zavedam se, da je včasih bolje kakšen let 'odsedeti', kot pa siliti v zrak, če razmere niso najbolj ugodne. Kljub temu, da nisi v zraku, si vsaj v naravi, kar je že samo po sebi fajn.

Ali je bila v planu kakšna skupna odprava v tujino, čeprav sedaj vemo, da letos ni bilo ravno izvedljivo? Verjetno ste si že ogledali tudi veliko destinacij v filmčkih na Youtube-u. Če bi bilo možno, kam bi najraje šli na družinski letalni izlet?

Franc: Letenje bi združil z daljšim potovanjem. Všeč mi je Nova Zelandija. Potovalno, imajo pa tudi lepe letalne terene in pogoje, kot sem si ogledal v posnetkih. Tudi obalno letenje tam mi je bilo všeč. Zanimivo bi bilo še letenje na Dune de Pyla, na francoski atlantski obali, največji in najvišji evropski peščeni sipini. Za tja bi seveda bilo, zaradi zelo abrazivnega peska, potrebno imeti drugo opremo, tako, ki je ni škoda.

Klemen: Planov je nešteto. Glede na to, da sva bila s Tino v Pakistanu par let nazaj, bi to ponovil na ta način, da bi letela na mestih, kjer sva bila, ker je bilo neverjetno. Pokrajina je res čudovita.

Tina: Jaz isto. Še posebej zato, ker sedaj gledava posnetke in fotografije, kako drugi letijo iz travnikov, za katere sva takrat mislila, da so le lepa razgledna točka. Štiri leta nazaj nisva imela letalne opreme s sabo, saj sva šele začela s tečajem. Urška: Meni se atijeva ideja kar dopade in upam, da se bo uresničila.

Lea: Rada bi obiskala Južno Ameriko, ampak še ne vem kdaj bo to mogoče. No, ampak s Francem bom tudi šla na Novo Zelandijo.

V Ikarju je tokrat članek o vas, zahvaljujemo se vam za sodelovanje, ko pa boste izvedli izlete, ki ste jih navedli, jih pa le opišite v člankih. Želimo vam tudi še vnaprej veliko lepega in varnega skupnega letenja.