Intervju: Gašper Prevc

V tvojih krajih, v Dražgošah, je bila zibelka slovenskega preletaškega letenja. Kako si ti začel z jadralnim padalstvom?

Mladi smo vse te letalce seveda z občudovanjem gledali. Ker je letel tudi moj oče, mi je pokazal prve osnove in me peljal na prve poligone, potem smo postali drug drugemu »inštruktorji«. Spoznavati sem začel naše preletaške legende iz teh koncev (Megušar, Lotrič, Giacomelli-Džako,...) in od njih smo »kot gobe« vpijali znanje. Ti fantje so nam dali predvsem zelo veliko informacij in tudi prve usmeritve za kasnejše XC prelete.

Si se prej ukvarjal že s kakšnim drugim športom?

Na splošno smo se tam v Dražgošah ukvarjali z raznoraznimi športi. Nabijali smo nogometno žogo, košarko smo igrali, hodili smo naokrog po hribih. Dražgoše so v bregu, ko smo igrali »fuzbal«, je žoga vseskozi uhajala po hribu navzdol. Tako smo se morali spomniti še na kakšno drugo dejavnost, preklopili smo na jadralno padalstvo.

V tekmah jadralnega padalstva si bil zelo dober, bil si tudi v preletaški reprezentanci, dosegel nekaj zelo dobrih rezultatov. Si tudi zmagal kakšno tekmo svetovnega pokala PWC?

Ne, prav PWC-ja nikoli, sem pa imel eno sezono z zelo dobrimi rezultati tekom celega leta, tako da sem končal sezono kot prvi na svetovni lestvici.

Kdo je bil takrat še v ekipi?

Mislim, da sta bila takrat še brata Valič, pa Primož Podobnik. Mi smo bili jedro, kasneje so se priključili še drugi. Tekmovalne kariere nisem niti tako hitro končal, saj sem bil zraven blizu deset let, to pa ni tako kratka doba.

Zdaj si bolj kot ne eden redkih, ki se preživlja z jadralnim padalstvom v Sloveniji. Tudi na področju šolanja največ šolaš, zadeve si se lotil res dobro in resno.

Učiti druge leteti, to stvar, ki je mene toliko povlekla, se mi je zdelo vedno zanimivo. Učiti torej dejavnost, ki je meni osebno veliko dala in mi tudi veliko pomeni. Ko se je odprla priložnost, sem naredil licenco za inštruktorja. Kmalu po začetku šolanja sem prišel do zaključka, da sistem enega inštruktorja, ki pokriva celo šolo, ni prava stvar in sem zamenjal koncept, tako da danes govorimo o šoli letenja z več inštruktorji. Z Alešem Žumerjem sva vzpostavila tak sistem, da je na poligonu, na začetnem tečaju eden, na nadaljevalnem sta pa vedno dva.

Katere šolske poligone v Sloveniji pri šolanju največ uporabljaš?

Začeli smo na različnih, že na teh obstoječih, nekaj tudi stalno gledali in poizkušali. Nekaj let je bila »poklicna « hiba, da kjerkoli sem se vozil, sem gledal - glej tule bi pa mogoče bilo. Ampak, trenutno sem s tem malo prenehal in prišel do zaključka, da je najbolje kar ustaljena klasika in sicer Logatec izven sezone, pa Prebold celo leto. Spoznal sem, da je bolje, da se zapelješ malo dlje in potem res delaš na varnem terenu in dobro delaš, dlje časa, kakor pa da iščeš bližnjice, ki pomenijo manj varno izvedbo.

Kako pa je s tistimi, ki končajo tečaj in opravijo izpit za pilota jadralnega padala? Meni osebno je žal za vsakega, ki nato čez nekaj časa konča z letenjem, ponavadi zato, ker nima več ekipe, s katero bi letel in tudi premalo izkušenj za več samostojnega letenja v lepih, mirnih pogojih?

Vsak, ki konča šolanje pri nas, tudi kasneje dobiva informacije o tem, kdaj in kje letimo. Po izpitu vedno lahko pride zraven, seveda pa kontrole ni več takšne kot pri tečajniku, jaz mu ne bom več toliko »težil« tam na štartu. Ima pa rešeno logistiko s prevozi in seveda letenje na primernih vzletiščih glede na vremenske razmere. Priporočamo jim vključitev v njim bližnja dobro organizirana društva, ker imajo tam organizirano podporo v smislu letenja z društvenimi piloti in s tem dodatnega pridobivanja znanja.

V tvojem sorodstvu imaš tudi bratrance in sestrično, ki skačejo s smučmi. Vsi jih poznamo. Sta Peter in Domen že poskusila iti v zrak tudi s padalom?

Ja, oba sta že poletela. Sta bila že v Preboldu, sta se začela že samostojno šolati. Peter je letel prej že dvakrat v tandemu in je zelo užival. Prišel je malo tudi zaradi prenasičenosti z eno dejavnostjo in da bi si malo glavo zbistril, je prišel v padalstvo. Nista prišla do konca tečaja zaradi pomanjkanja časa, saj tudi jadralno padalstvo zahteva ogromno časa, ki ga pa zaradi svojega udejstvovanja v vrhunskem športu nimata toliko. Jima je pa šport zelo všeč in mogoče bosta kdaj kasneje tudi še v naših vrstah.

Si tudi ti kdaj treniral smučarske skoke?

Kot mulci smo v Dražgošah s klasičnimi smučmi skakali vsako zimo. V petem razredu sem šel tudi tja na Gorenjo Savo v Kranju, kjer ima klub Triglav skakalnice. Hitro sem videl, da sem bil že malo prestar za ta šport, dokončno da se tega nisem več šel, je pa bilo to, da je oče pogruntal da je malo predaleč se za voziti tja. Zdi se mi, da tudi neke skočnosti nisem imel take, kot bi jo za vrhunski šport rabil.

Letos je bilo kar precej nesreč. Vsepovsod se pogovarjamo o letenju tujcev in nesrečah, povezanih z njimi. Kaj bi bilo po tvojem mnenju dobro narediti?

Že v osnovi se mi zdi, da je koncept samega šolanja malo »zašel«. Preveč se je šlo v to smer, da je vse zelo hitro narejeno. Kar se tiče primerjave, smo v Sloveniji vseeno na zelo visokem nivoju, dobro se poučuje, kar se kaže tudi na terenu.

Večina Evrope šola po sistemu – en teden prakse na terenu, z logiko in tehniko poučevanja, da tečajniki čim prej pridejo do tega, da vzletijo, ne glede na to, koliko je to kontrolirano in varno. Kot dokaz temu je npr. lanskoletni posnetek na Youtube-u iz Kossena, kjer je možno testirati opremo. Na posnetku je za več kot 10 minut skupaj zbranih noro slabih vzletov. To je sramota za šport.

Tujci pridejo k nam predvsem za krajše obdobje, ponavadi s takšno slabo tehniko in z malo naleta. Tudi na Lijaku naši tečajniki, ki pridejo z dobrim znanjem na prvi višinski polet, prav čudno gledajo, ko tu vidijo raznorazne vratolomne vzlete že ob zgodnji uri v mirnih pogojih. Tujci hočejo čas, ko so pri nas, čim bolj izkoristiti in potem gredo leteti celo tudi v pogoje, ko so izkušeni slovenski piloti na tleh. Sami jadralni padalci težko lahko to preprečimo, lahko pa veliko svetujemo.

Čeprav, ko na koncu analiziraš nesreče, to smo videli letos, se nesreče dogajajo tudi izkušenim pilotom, ko že pride zraven neka rutina.

Ti organiziraš za pilote, mlajše po stažu, tudi tekmovanje, kjer lahko dobijo izkušnje v preletih, z dodatnimi analizami in predavanji.

SerialCup je nastal pred leti, kot nek odgovor na takratni problem (ne) certificiranja tekmovalnih padal za tekmovanja. Takrat smo omejili nastop samo za »serijska« - certificirana padala. Kasneje so tudi tekmovalna padala postala certificirana. SerialCup, ki ga organiziram vedno v septembru, je zadnja leta omejen tako, da lahko letijo piloti maksimalno samo padala z EN-C. Pripravijo se tekmovalne naloge za manj izkušene pilote v preletih, z namenom, da se izobražujejo v tekmovalni sferi. Tekmovanja se udeležujejo tudi tekmovalci, ki drugače letijo tekmovanja najvišjega ranga in pridejo leteti sem z nižjimi klasami padal. To se sicer v osnovi malo križa, ker hočeš narediti tekmo za neizkušene pilote. Po drugi strani pa je ravno to največja prednost SerialCupa pred ostalimi tek mami podobnega formata, saj se lahko neizkušeni piloti od pravih tekmovalcev tudi veliko naučijo. Zanimanje za to tekmovanje je vedno zelo veliko, že kmalu po odprtju prijav je preseženo število udeležencev, zato nato naredimo izbor, glede na več faktorjev.

Na vsako tekmovanje povabimo tri »top pilote«, ki pripravijo večerna predavanja. Povabimo predvsem taka »imena«, ki imajo kaj za povedati. Fino je, ker imamo tudi precej domačih fantov, ki so izredno dobri in imajo veliko znanja za posredovanje. Še v vsaki izvedbi smo imeli vsaj enega predavatelja, ki je bil Slovenec.

Imaš spletno trgovino z najbolj široko, pestro ponudbo opreme pri nas, voziš tudi tandeme preko glavne sezone v Tolminu. Imaš tudi že družino, s tremi otroki. V perspektivi razmišljaš o tem, da bo področje jadralnega padalstva še naprej tvoj poklic?

Zaklepati se je brez veze, da bi zdaj nekaj rekel, da bom to delal do konca. Fino je, da je čim več področij odprtih, da čim več stvari znaš. Definitivno pa se trenutno dobro počutim v tem, kar delam in ne vidim da bi šel nekam drugam. Mi pa ob družini in vseh teh aktivnostih trenutno zelo malo časa ostane za lastno letenje. Zaradi padalstva, ker sem bil veliko na tekmah, nisem zaključil fakultete, ostal mi je še zadnji letnik, dolgo časa sem imel še idejo, da jo zaključim. Če bi bilo treba, bi to naredil, a sem se lotil intenzivno področja jadralnega padalstva. Meni je letenje »the best« in če bi mi kdo rekel, da zdaj pa ne bom več letel, bi mi bilo pa zares težko. Ne bi šlo.

Gašper, hvala za tvoj čas in odgovore, želimo ti še veliko užitkov in lepih trenutkov v naši prelepi panogi – jadralnem padalstvu.