Istra Express - Cres

Avtor: Airie Merlin

10 dni nazaj...

Sedimo v senci borovcev na vzletišču na Kaštelirju in Branko mladi »purgerki « razlaga o legendarni ideji preleta na Cres. »1700 m bi bilo dovolj za prelet preko!« pravi. »Kje bi pa pristajal?« vprašam. »V pristanišču trajekta,« odvrne Branko. »Trajekt je v čistem rotorju, ker po kanalu ponavadi piha jugo,« pravim jaz. »Z manj kot 2000 m še v sanjah ne bi pomislil preleteti preko! Pa še takrat bi me pošteno stiskalo. Je treba na Cresu najti mesto za pristanek.«

Odkar sem prvič letel nad grebenom Šušnjevice do Plomina in gledal preko na Cres, sem sanjal o priložnosti za prelet preko. Kolikokrat se je govorilo o tem. Dvakrat sem bil sam na 2000 m nad Plominom in na tem da »bi si upal«, pa me je vsakič stisnilo. Gledaš preko grebena, nobenega pristanka na vzhodni strani, strmo dol v morje, 5-6 km vode, na drugi strani strmo gor iz morja, gozdnat greben, ozka cesta med drevesi, mesta brez dreves polna ostrega kamenja, in spodaj vedno ta jugo, rezultat »Venturi efekta« med Istro in Cresom.

17. julij 2019

Ta dan imam planirane 4 tandeme na Motovunu. Ob desetih dopoldne še vedno čakam na to, da mi potrdijo prihod. Ob enajstih je jasno, da od tandemov ne bo nič. Izgleda, da bo super dan za letenje, severno od Motovuna se delajo kumulusi s skoraj dovolj »mastnimi« bazami oblakov..., kdo bi se sekiral? V leseni hiški na vzletišču me čaka nova Spectra. Grem pa sam v zrak! Predolgo je že od zadnjega poštenega preleta. Vzletim z Motovuna ob 12:30. Zadnji trenutek, preden po dolini povleče maestral. Takoj po štartu ulovim steberček in z zanosom navijem preko 1000 m. Nad Motovunom je vse modro in do prvih kumulusov bo treba malo delat.

Preleti z Motovuna so vedno zahtevni. Ko »pripiči« maestral je za prelete »game over«, ker je zahodnik ponavadi preveč stabilen. Čas za prelete je pozno zjutraj in kasneje popoldne, ko veter pojenja. Druga plat letenja z manj vetra nad Motovunom je, da si, če ne uspeš najti stebra, v treh minutah na pristanku. Zato se vzleta vedno direktno v steber.

Na 1000 m obrnem in pohodim pol gasa (60km/h! Spectra je res mašina!) malo bočno v veter proti severu, da se izognem »luknji« okoli jezera Butoniga. Prevečkrat sem tam »scuril«.

Greben Zamaska ne da nič in nadaljujem nad greben Sovinjskega brda. Curim kot velik. 600 m..., boljše, da kaj najdem in to takoj..., ni ravno nekih pristankov v teh rovtah. Najdem mali balonček, pol kroga gor, pol dol, ampak počasi se dvigujem in počasi me zanaša proti Buzetu in proti prvim normalnim pristankom. Zvoham jedro steberčka in počasi (0,5-1m/s) naberem do 850 m. Proti severu sedi lepa baza, »mogoče je pod njo kaj«, si mislim, in v upanju boljšega dviganja prekršim glavno pravilo vrtenja termike: »Ne zapusti dviganja, brez da veš, da je blizu res boljše.« Seveda pod bazo ni nič in spet curim kot velik proti Buzetu. Klasika. V glavi slišim Murphya (sigurno je za to sranje kak Murphyev zakon), kako se mi reži.

150m nad pristankom v Buzetu še vedno gledam na vse strani za kako znamenje termike (upanje umira zadnje) in kakšnih 200 m proti levi visoko zgoraj zagledam dva kragulja, kako ležerno vrtita. V upanju na »low save« se zapeljem pod njiju ...

Bum! (in seveda vriskanje varia!) Razmeče me kot malega mačka! Bolj kot tiščim v ozko in močno jedro stebra, velikega približno četrtino obrata Spectre, bolj me pljuje ven. Spectra se zvija v vse smeri. Razmetava me kot na vlaku smrti v zabaviščnem parku. Krilo je povsod, samo ne nad glavo, ampak brez enega zapiranja. S kolki plešem neki aritmični latinski ples. Po par 100 metrih rodea na ekranu inštrumenta Oudie 4 na hitro preverim zanos stebra in mi takoj postane jasno, zakaj je tako razbito. SZ veter, se pravi da sem na »lee« strani hriba. Piha s hriba dol. Končno se dvignem nad greben in zrak se malo umiri. Nadaljujem vrteti z eno roko in z drugo malo zategnem sedež, da sta karabina bližje skupaj. OK, to je že malo boljše. Malo spet zadiham. Navijem do 1350 m in s pol gasa naprej proti bazam nad Ročem. Delajo in čez par minut sem pod bazo na 2000 m, vesel, da sem oblekel »hoodija«. Vsaj temu Murphyevemu zakonu sem pokazal sredinec. Ponavadi gre visoko, ko sem v kratkih rokavih.

Zapeljem se pod naslednjo bazo nad Laniščem. Od tam proti Učki in po zahodnem robu grebena proti Šušnjevici. Ta del leta gre kot po maslu; lepe baze povsod. Kot vedno pogled beži proti otokom. Ta del Istre je čista letalska magija. Preverjam smer vetra, še vedno SZ. Gledam višino baze, nekje 2200 m. Leeepo. In tu naenkrat v glavi vidim sliko pogovora izpred 10 dni... SZ veter, baza 2000 m nad Šušnjevico... Cres! V trenutku imam mravljince v trebuhu. Wow! Danes bi pa mogoče res šlo...

Na grebenu Šušnjevico ne gre visoko. Tu in tam kak steber do 1500 m. Murphy se mi spet reži. Vržem ga na »ignore« in sproščeno nadaljujem do Plomina. Niti ne razmišljam več o preletu proti Cresu. Gledam baze in mimogrede berem, kaj mi Oudie pravi o FAI trikotniku nazaj proti Motovunu. Dve kratki kumulostradi se nudita proti notranjosti Istre. Katera linija bi bila najboljša? Odločim se slediti grebenu nazaj proti Šušnjevici. »Ziher je ziher« se reče na Štajerskem. Nad »Šušnjo« uspem navit do 1700 m. Pol pogleda mi uide nazaj proti Cresu. Ni šanse. Prenizko. In tudi predaleč sem že. Good bye, Cres!

Toda kjer sem, se proti vzhodu nad mano naredi lepa baza. Zapeljem pod njo in... dela! Istočasno se baza začne širiti nazaj proti Plominu. Opaaa! Hello Cres? Obrnem nazaj in se pod bazo dvignem na 2135 m.

Trenutek odločitve. Malo sem daleč od idealne začetne pozicije, ampak s Spectro in SZ vetrom bo pa menda ja šlo. Pritisnem na pol gasa in GREMO! 60km/h! Hvala, Spectra! V mednožju me stiska. Ni več poti nazaj. To je to. Letim na Cres! F@#k! Gledam to ogromno modrino pod sabo. Naenkrat se mi zdi teh 5-6 km preko kar daleč. Gledam belo sled trajekta pod sabo (če mi ne »rata« preko, bo pristanek v morju sigurno na Youtube-u). Gledam sledi vetra na vodi... kaj piha spodaj? JJZ. Sh#t! Vedno ta južni veter (zaradi Venturi efekta med Cresom in Istro). Pristajanje na otoku bo v rotorjih. Analiziram konfiguracijo terena. En sam hrib, drevesa, stene, kamenje, suhozidi, daljnovodi... Cesta vijuga med drevesi in na njej ni dovolj prostora za krilo. Vidim en malo večji nasip ob cesti bližje obali in se mi zdi, da bo tam manj rotorjev.

Nad otok priletim s 1200 m. Zrak je mehak kot svila. Nic več ne ruka. Letim preko vasi Filozići. Spodaj je nekaj malih travnikov, ampak vsi so v rotorju grebena in za drevesi. A-a! Nadaljujem preko vasi Dragozetići. Tudi tukaj je nekaj malih travnikov posejanih z drevesi, vendar je tudi tukaj vse v zavetrju grebena, na katerem je staro pokopališče. Ne, hvala! Z 850 m obrnem nazaj proti nasipu. Gledam vrh grebena Tramuntane. S severne (lee) strani je na vrhu nek ozek travnik za top-landing, ampak hrib je skoraj paralelno z vetrom. To bo rolalo, plus ure hoje skozi grmovje in ostro kamenje do ceste. Ne, hvala! Očitno je najboljša varianta nasip ob cesti.

Počasi curim in se nameščam za pristanek. Ko priletim nad nasip se vario spet oglasi. Ta del grebena gleda v veter. Pobočno jadranje me trenutno ne zanima, hvala lepa. Nič, bo treba malo proti morju, vstran od grebena. Ko zapuščam iluzorno varnost grebena. mi ni ravno lahko pri srcu. Za pristanek imam samo eno šanso, s tem, da ko se spustim dovolj nizko, vidim, da je pred izbranim nasipom tudi greben in bom tudi tu pristajal v rotor. Plus tega se nasip z vseh strani res strmo spušča v gozd pod njim. Ja, ja... Murphy. Top landing na piko v rotorju. Ampak »hebi ga«... Če je treba, znamo tudi to.

20 m nad nasipom priletim v rotor in sledi rodeo. Z rokami krilim, da verjetno zgledam kot kura, ampak koga zanima stil, dokler ostaja krilo lepo nad glavo. Spuščam se proti sredini nasipa. 2 m nad zemljo Spectra hoče nekaj pospeševati in rob nasipa se nevarno hitro približuje. KOLJIII!!! Z rokami nekje blizu riti Spectra nekaj tiho zašumi nad glavo. Nimam časa gledat gor ampak kar vidim, kako mi mežika s prevlečenim letom. Sekundo kasneje se noge dotaknejo tal in pomežiknem nazaj z dolgim, zadovoljnim izdihom. Ufff! To pa je bila avantura!

Po stresu seveda pride smeh. Od ušesa do ušesa. Ni mi še jasno, da sem res na Cresu. Pogledam na telefon. Ekran je mrtev. »Low battery!« OK, izgleda da avanture še ni konec. Na Cresu sem in nobeden ne ve, kje sem. »Valjda« da ni bilo planirano. Pa itak mi nihče ne bi verjel. No ja, mogoče bi mi. V pristanišču sigurno najdem koga s polnilcem. Vsaj denarnico imam s seboj. Spakiram in se začnem po cesti počasi spuščati proti trajektu v Porozine. V 23-ih letih preletov in povratkov s preletov sem »mojster« štopanja. Itak se mi vse smeji in pravilo štopanja št. 1 pravi (Glas Yode, Jedi mojstra): »Nasmejan štopar prevoz dobi hitro.« Deseti (tu nekje) avto je nemški avtodom. Upokojenca se peljeta s Cresa proti Trstu. To je na poti proti Motovunu! Itak, da sem car! V avtodomu imata polnilec. Hehehe... Kaj naj še napišem? Na koncu ne grem v Motovun, ampak me prijatelj pobere v Lupoglavu in greva skupaj na likovno razstavo v Puli, kjer je moja draga in na koncert Istrske kantavtorice Elis Lovrić na puljskem Forumu. Dan, ki se ga ne pozabi.

Aja, pa tak slučajno je to še rekord Motovuna. Razdalja: 76,9 km, čas letenja 3 ure in 9 minut.

http://xcglobe.com/flights?fbclid=IwAR0y9nRNKZCnVTr_W3gK1VBS3duJ6OauZMsW...