Ivanec open 2020

Avtorica: Mojca Pišek

Fotografije: Dražen Kolonjak

Mesec junij je prinesel dolgo pričakovane sprostitve številnih omejitev, ki jih je prinesla korona in s tem tudi večje možnosti letenja. Sprostile so se občinske meje, kmalu za tem pa tudi državne, kar je razveselilo vse tiste, ki smo si želeli udeležiti tekme na Hrvaškem – Ivanec open 2020. To je bila v naši bližini najverjetneje prva tekma v letošnjem letu, pa še izvedba le-te je bila vse do zadnjega pod vprašajem, ker se je situacija, povezana s koronavirusom, vsakodnevno spreminjala.

Ne glede na vse, je izvedba tekme uspela, tekmovalo pa je preko 50 pilotov. Odvijala se je v sredini junija in lahko rečem le eno. Ta tekma je bila vremenska luknja med obdobjem junijskega slabega vremena in težko bi si lahko zamislili boljše letalne pogoje, kot smo jih dobili. Imeli smo šibko do močno termiko, z bazami oblakov okrog 2000 metrov višine, katere so spremljali blagi do srednje močni vetrovi južnih do severozahodnih smeri.

Za izvedbo tekme sta bili predvideni dve, meni zelo ljubi, če ne kar najljubši, definitivno pa najbližji vzletišči in verjetno je velika večina pričakovala, da bo glavno prizorišče tekmovanja Ivanščica. A pri letenju je pač tako, da je glavni snovalec dogajanja vreme, zato smo vse dni vzletali z vzletišča Ravna gora, česar pa se je organizator zaradi zahtevnosti vzletišča kar malo bal. Ivanščica je prijazno vzletišče, obrnjeno na sever, medtem ko je vzletišče na Ravni gori malo manj prijazno in manjše, ponuja pa letenje na južne vetrove. Kakorkoli, meni je ljubša Ravna gora, mogoče zaradi prekrasnega preleta, ki mi ga je podarila pred več leti, ter tudi zato, ker je 'malo brdo', ki obljublja neverjetno izhodišče za dolge in krasne prelete na ravnino, kar je v pretekli sezoni pokazal pilot Damir Habek, ko je od tukaj odletel prekrasnih 209 km. Ravna gora nas tudi tokrat ni razočarala! Pokazala nam je, da moramo imeti na vzletišču do nje spoštljiv odnos, potem pa nam je postregla z odlično termiko. Leteli smo tri od štirih dni, tekmovalne naloge so nas vse dni popeljale nad varaždinsko ravnico. Vsakokrat smo leteli do Varaždina in nazaj in po nasmejanih obrazih v cilju lahko sklepam, da so bili tekmovalci zadovoljni, tako s pogoji kot s potencialom, ki ga ta ravnina ponuja.

Zame je bila to prva in zadnja tekma v letošnjem letu. Verjetno mi bo za vedno ostala v prekrasnem spominu. Tako zaradi vremena, prijetne družbe in tudi zaradi dejstva, ker sem v letenju uživala v dvoje. Sicer pač nisem mogla popolnoma iz svoje kože in sem letela počasneje kot bi lahko, ker bom verjetno za vedno ostala človek, ki se najraje od vsega predaja zvoku varia v lepih in širokih stebrih ravnine, 'brzina' pa tako nikoli ni bila moja vrlina. Vsak dan sem uspešno zaključila tekmovalno nalogo, kar je bil vsakič moj edini cilj.

V spominu mi bo ostal sotekmovalec, ki me je v cilju spraševal zakaj sva vrtela do 2000 metrov, ko pa sva že prej imela dovolj višine za ciljni dolet. Le nasmehnila sem se in mu dejala: »Za 'gušt'! Bil je prekrasen steber.« Discipline so bile dolge od 45 do 65 km. Lepo smo se naleteli in le upamo lahko, da nam vreme prihodnje leto ponovno postreže s takimi pogoji. Izkazal se je tudi organizator, ki nas je en dan presenetil celo z DJ (dee jay)-em na vzletišču.

Za konec le še rezultati. Z navedbami, kje in kako smo leteli, vas ne bom utrujala. Vse, kar lahko rečem, je to, da smo bili deležni prekrasnega letenja in da občasno še sama nisem mogla verjeti, da je lahko tako enostavno leteti do Varaždina in nazaj v Ivanec. Fotografije pa vam lahko povedo več kot moje besede.

Skupno:

1. Martin Petz (GER)
2. Marko Novak (SLO)
3. Jurij Vidic (SLO)

Dekleta:

1. Mojca Pišek (SLO)
2. Nadya Petz (GER)
3. Sara Lovrec (CRO)

Sport class:

1. Rok Lotrič (SLO)
2. Rok Vegelj (SLO)
3. David PIkutić (CRO)