JP odprava - XC Yugo

Avtor: Janko Bogataj

Že kar nekaj let se člani DJP Kovk odpravljamo na skupen poletni dopust. Tudi v letu 2018 ni bilo nič drugače. Po dveh letih Makedonije smo se letos odločili za bolj odprto varianto, z željo po letenju v Črni Gori in Srbiji. Odvisno od vremena. Rezervirali smo si dneve med 10. in 19. avgustom. Petim članom ajdovskega društva Jožetu Vidmarju, Tomu Pavliču, Branku Črnigoju, Urbanu Purkartu in meni, se je tradicionalno drugič priključil še Stane Bajt, bolj znan kot Mega, član vrhniškega kluba.

Na pot smo se odpravili v petek zvečer in v GPS vpisali cilj Herceg Novi. To je črnogorsko obmorsko mesto blizu hrvaške meje. Nad mestom se razprostirajo hribi in nekje vmes na eni izmed poličk je štart. V soboto dopoldne nas je tam pričakal vroč, sončen dan. Naredili smo postanek v mestu, pekarna, ogled pristanka in potem na vzletišče. Dan je bil jasen, brez baz, vendar na štartu precej malo vetra. Bolj na meji za jadranje. Nikomur se ni ravno mudilo, edino Tom se ni pustil zmesti in je prvi potegnil. Za njim kmalu še ostali. Vsi smo se najadrali in uživali v panorami nad morjem. Zadaj za hribi je že grozil razvoj. Problemov z logistiko nismo imeli, saj je Tom pristal na štartu in rešil kombi. Po letenju itak skok v morje in opazovanje nevihte, ki se je razbesnela nad Kotorjem. Prav uživaško je, kadar opazuješ s tal. Po večerji smo si v vasi Kostanjevica poiskali prijeten kamp čisto ob morju, v senci figovcev. V ritmih kitare in domačih napevov, za katere je skrbel Urban, smo uživali do teme.

Naslednji dan še boljša napoved. Baze na 1800 m ter manj možnosti za razvoj neviht. Ponovno smo štartali nad Herceg Novim. Dan se je šele razvijal in na začetku smo se morali kar potruditi, da smo dosegli vrh hribov nad štartom. Od tam se je dalo brez težav preskočiti na greben v smeri proti hrvaški meji. Leteli smo do konca tega grebena in nazaj nad štart ter vmes povrtavali bazice. Uradni pristanek je v vasi Zelenika, malo odmaknjen od morja. Po letenju smo se odpravili naprej proti nacionalnem parku Durmitor. Jože, ki se je že z motorjem potikal po teh krajih, se je dogovoril za prenočišče in večerjo. Pot nas je vodila po razgibanem terenu, mimo Slanskega jezera pri Nikšiču in naprej v hribe, pod vznožje Savin Kuka, kjer je ravno prenehalo deževati. Ves čas vožnje je temperatura vztrajno padala in se ustavila pri 11°C. Naselili smo se v kampu Razvršje, povečerjali, postavili šotore in zaspali.

Zbudili smo se v mrzlo a krasno jutro. Sonce je kmalu dalo vedeti, da nas čaka pravi poletni dan. Zapeljali smo se do mesteca Žabljak, ki je center nacionalnega parka. Turistična ponudba je tu kar pestra. Planinarjenje, rafting na reki Tari, zipline, safari po skritih kotičkih, letenje v tandemu, itd. Nad vrhovi so se že ob devetih pričele delati prve baze, žičnica pa je pričela z obratovanjem »šele« ob desetih. Do vrha hriba smo se povzpeli z dvema dvosedežnicama. Zdelo se mi je podobno, kot bi bila sedežnica speljana s planine Kuhinja na Krn. Štart je malo pod vrhom hriba na malo manj kot 2200 m, velika kotlina pod Savin Kukom pa je na nadmorski višini približno 1500 m. Nismo se dosti obirali, saj so se baze že kar razvijale. Štartali smo na SV, a v zraku se je kmalu čutil generalni JZ veter. Večina nas je uspela pobrat lepo in nepričakovano mirno zavetrno termiko do baze na 2700 m. Nato smo leteli vsak po svoje. Eni z vetrom nad dolino, drugi nazaj v veter v hribe. Za Savin Kukom se razteza čudovita pokrajina s hribčkasto dolino, poraščeno s travo in naseljeno z ovcami. Po dolini pelje cesta, ki se vije čez sedlo, nad dolino pa so posebno zaviti skalnati vrhovi. Kljub vsej lepoti sem bil »vesel kot radio«, da sem se pobral iz te doline in še pred dežjem pristal pri vznožju sedežnice, kjer smo imeli kombi. Po letenju smo odšli na kosilo in že planirali za naprej. Napoved je za naslednje dni obetala še več dežja. Preselili smo se v Andrijevico. Tu se je Tom dogovoril za prenočišče z lokalnim pilotom Mladenom. Nastanili smo se v prijetni ribiški hiši ob reki pod vznožjem planine Balj. Minila je prva noč brez postavljanja šotora in nihče se ni pritoževal. Sledilo je še eno »klasično« črnogorsko jutro. Vremenska napoved je obetala še en lep letalni dan s popoldanskimi plohami. Mladen si je vzel prost dan in šel z nami na štart na vrhu planine Balj, kamor pa vodi za kombije neprevozna pot. Padala smo naložili v Mladenov terenec, sebe pa v kombi in akcija. Saj veste katera so najboljša terenska vozila...rentana . Itak je Jože mojster volana in tako je kot prvi zemljan spravil kombi na vrh planine Balj. »Pa ne mogu vjerovat brate, baš si majstore«, takoj začnejo deževati pohvale črnogorskega kolega. Sonce je že visoko, vendar se nad nas vleče neka strgana koprena. Piha malo iz leve po dolini, ki vodi do Plavskega jezera. Tom je spet prvi v zraku in lepo pobere, čeprav še ni baz. V daljavi se vidi vrhove Prokletij (črnogorske Alpe) in nad njimi že lepe baze. Vsi štartamo in v dveh skupinah letimo proti jezeru v veter. Z Urbanom dobiva lepo dviganje, malo naprej od štarta, na pravokotnem vogalu dveh dolin in pobereva do baze na 3100 m, vrhunsko. Letiva naprej proti naslednjemu hribu. Malo naprej in bolj proti sredini doline pobirata Jože in Mega ter se odločita za dolgo prečenje doline proti markantnemu vrhu nad jezerom. Na naslednjem robu spet nabašem »raketo«, Urban pa malo zgreši steber in tako letiva naprej vsak po svoje. Povsod nad vrhovi so baze, tu pa tam katera raste. Letim bolj ali manj v veter od vrha do vrha in tako naredim krog okoli jezera. Prokletije, nori tereni, ponekod še sneg. Desno od mene, na drugi strani jezera, od koder sem priletel, začne rahlo deževati. Pospešeno letim nazaj z vetrom proti štartu, vendar proti drugi dolini, ki je zaradi oblakov že v senci. Že prej sem med letenjem ujel po postaji, da je Mega pristal na štartu in rešil avto. Na zadnjem sončnem hribu še poberem razpihan steber in ga tiščim proti pristanku. Oglasi se Tom in pravi, da imamo kombi še vedno zgoraj. Ajej, škoda. Ko bi prej to vedel, bi pobral še 200 m. Do štarta imam še kake 3 km, višine pa le za vzorec. Težka bo. Potuhnem se v ležeč sedež, spustim pospeševalnik in v senci lovim najboljši zrak. Letim s fineso »milijon« in pristanem na travnatem robu, 100 m pod štartom. Kakšen dan, neprecenljivo. 7O km FAI trikotnik v slabih štirih urah. Spakiram in že poskakujem s kombijem po hribu navzdol. Vsi so že v vasi in čakajo da gremo jest. Odpravimo se v nobel »gasterbajtarsko« restavracijo v Berane. V Beranah je zapuščeno jugoslovansko letališče z dvokilometersko asfaltno stezo, po kateri se morate zapeljati, če vas pot zanese v to mestece.

Po prespani noči se zbudimo v oblačno jutro. Izgleda neobetavno, vendar sončni žarki stopijo oblačnost in že smo na poti na nov štart. Veter piha z druge strani kot včeraj, zato smo namenjeni na planino Rudo brdo na drugi strani doline. Ve se, kdo je prvi v zraku, kmalu za njim še jaz in nato ostali. Tom odlično povrtava minimalna dviganja, jaz pa jih niti ne zaznam in letim naprej okoli hriba proti privetrni strani, levo od štarta. Priletim direktno v rotor hriba in takoj me splakne »kot bi štalska vrata po bregu zagnal«. Tudi na tleh je bilo kar vetrovno. Ostali so se najadrali in večinoma leteli proti Beranam. Še isti dan smo se odpravili naprej proti Srbiji v Raško, kjer smo odšli spat v upanju, da bomo naslednji dan leteli na Kopaoniku.

To se ni uresničilo, saj je bil veter že zjutraj premočan. Takoj smo se odpravili naprej v Niško Banjo, direktno na štart. »Končno ravnina«, se je slišalo v kombiju. Delal se je lep dan. Ko smo prispeli, so se lokalci ravno spravljali v zrak. Najstarejši med njimi nam hitro da nekaj napotkov za letenje. Med temi je bilo tudi opozorilo, da prileti ob 15:45 potniško letalo, ki obrne ravno nad hribom na višini približno 1200 m in leti proti letališču v Nišu. V tem času se ne sme nihče zadrževati na območju štarta. Ali letiš ven na ravnino ali pa zadaj za štart. Prav, si rečemo, nastavimo postaje na lokalno frekvenco in v zrak. Višinska razlika ni prav velika, pa tudi pobočje ni strmo. Nad ravnino so se delale lepe baze, na grebenu pa nikomur od naših ni uspelo prav visoko zlesti. »Avion iznad grada! Avion iznad grada!« se oglasi nekdo po postaji. Gledam malo okoli in najprej ga nisem sploh opazil, potem pa le vidim. Proti nam je letel RyanAir Boeing 747. Kaj si ti nor?! Hitro pohodimo pospeševalnike in letimo ven ter občudujemo to čudo. Nekateri scurimo, ostali kasneje lepo poberejo in letijo dokler ni prekomerni razvoj nad Nišem vseh prepričal da je tudi na tleh lepo. Dobimo se v »kancelariji« za kioskom pri krožnem križišču. Kotiček v senci orehov je lokalna pisarna, v kateri smo z lokalci klepetali in nazdravljali do večera. Za njih je srečevanje potniških letal čisto vsakdanja zadeva. Nimajo niti dogovora, niti prepovedi z letališčem. Pred letenjem vedno pogledajo vozni red in to je to. To je bil tudi najboljši letalni dan v času našega bivanja v Niški Banji. Naslednji dan spet ista ekipa. Kakih 8 Srbov in mi. Štart v Niški Banji je obrnjen na sever. Pihalo je precej z desne. Nekaj časa smo gledali kako curijo domačini, nato smo pocurili še mi. Slovensko povprečje je dostojno dvignil Urban, ki se je nizko boril in pobral nad ravnino ter iztržil uro letenja. Bil je to petek in naslednje jutro naj bi se že vračali proti domu mimo Čačka ter tam leteli. Branko je predlagal, da izkoristimo zadnji večer in si ogledamo še Niš. Urban se je dogovoril s srbskim poslovnim kolegom, da nam malo razkaže mesto in smo šli. Vzdržal se je edino Stane, ki mu je zadnja dva dneva malo nagajalo zdravje. Niš je bil res doživetje. Vsi skupaj smo malo podoživeli študentska leta ob živi glasbi in srbskem pivu.

Naši plani o zgodnjem odhodu iz Niške so splavali po pivu in tako smo bili ob enih spet na štartu Niška Banja -sever. Bolj utrujeni kot ne. Eno smo si zapeli in zaigrali, leteli pa nismo, saj se je zakuhalo in pričelo deževati. Pomahali smo Srbom in odrinili proti domu ter varno prispeli v domovino.