Ko vreme preseneti

Avtor: Nejc Deželak

Vlažne in tresoče se roke, mehka kolena, telo polno adrenalina, ampak z visokim zadovoljstvom spet na tleh. Kaj se je pa danes dogajalo? Od kod je pa to prišlo? Kaj takega še pa ne!

Kljub temu, da sem v športu jadralnega padalstva začetnik, sem se v zadnjem letu znašel v dveh vremensko precej nenavadnih in žal tudi razmeroma neprijetnih situacijah. Morda bi to lahko pripisali mojemu pomanjkanju znanja in izkušenj ali pa pretiranemu začetniškemu pogumu, česar ne izključujem, a moram v svoj bran poudariti, da sem bil pri obeh pripetljajih v zraku skupaj z veliko jadralnimi padalci s precej več izkušnjami, ki so bili enako presenečini nad vremenskih dogajanjem. Ko pa sem v zadnji reviji nemške letalne zveze prebral zelo podoben pripetljaj zelo izkušenega pilota, čigar dogodek tudi povzemam spodaj, pa je bil to zame znak, da delim te grenke izkušnje, da bomo vsi skupaj bolje razumeli podobne vremenske situacije in bomo, kar je najpomembneje, vsi ostali živi in zdravi.

Skupno vsem pripetljajem je nenaden pojav sunkovitega vetra, ki je prišel tudi iz povsem druge smeri kot napovedan splošni veter za ta dan. Ker letim padalo A-klasifikacije, sem imel z močnejšim vetrom opazno še več težav kot ostali jadralni padalci z višjimi klasami. V takšnih situacijah postane sicer zelo varno začetniško padalo na nek način nevarnejše.

Sledi kronološki povzetek vseh treh dogodkov. Poudarjam, da sta zadnja dva dogodka zgolj moje osebno subjektivno dojemanje tega dneva, zlasti razglabljanja o vzrokih teh situacij so zaradi kompleksnosti vremena zgolj moje domneve.

14.07.2018, Hausberg, Nemčija

Vir: DHV-info, Mai-Juni 2019, str. 68- 71

Tudi zelo izkušeni piloti zaidejo kdaj v vremenske situacije, ki jih prej še niso doživeli. Žal se kaj takšnega lahko zgodi tudi na “domačem“ hribu, za katerega menijo, da poznajo “vsako njegovo bukvo“.

Pilot, ki redno leti na domačem hribu že od leta 2006 in na njem naredi med 50 in 70 poletov na leto, je na ta dan, čigar napoved je bila dokaj ugodna – šibko območje visokega zračnega pritiska, rahel zahodni veter, dober gradient in posamezni razvoji neviht, ograniziral tandemske polete preko celotnega dneva. Začeli so ob 9.00 in uživali v treh prekrasnih poletih. Ura je bila 15.00 in za odleteti je bil še zadnji “tandemaš“. S pristanka se je ob tej uri severno v daljavi videla nevihta, ki je potovala proti vzhodu. Vremenski radar je razkril njeno razsežnost – šlo je za razmeroma majhno nevihto. »Pa pojdimo še na zadnji polet, tale nevihta nas bo obšla severno, tako da ni problema «. In ob 16.00 so bili na vzletišču. Proti zahodu in severu se je v daljavi vreme že popravilo. Ves čas so vsi vetrni trakovi kazali konstanten veter po hribu navzgor iz smeri SZ. Tudi velika vetrna vreča, ki leži nižje na vzletišču, ki je usmerjeno proti SV, je kazala podobno.

3,2,1 in gremo. Vzlet je uspel brez problema, za pilotom je vzletel še drugi tandemski pilot. Potem pa se je začela nočna mora. Takoj po vzletu pilot s presenečenjem zagleda, kako vetrno vrečo na spodaj ležečem štartu kar naenkrat divje premeče iz vzhodne smeri. Oba pilota sta se nahajala v močnem zrotiranem območju, saj je hrib obrnjen proti SZ! Pred več kot desetimi leti je temu pilotu enkrat dejal njegov učitelj: »Bolje je biti na tleh in si želeti biti v zraku, kot biti v zraku in si želeti biti na tleh«. In res, v naslednjih petih minutah sta pilota zaradi veliko znanja in aktivnega letenja preprečila najhujše. Med tem letom sta imela vse – od vzvratnega letenja, mnogih stranskih zapiranj, 2x totalnih čelnih zapiranj, od 4.5 m/s propadanja do 7 m/s dviganja. Kljub stalni pripravljenosti na izmet rezerve sta pilota ohranila mirno glavo in varno pripeljala potnika do pristanka. Adrenalinsko doživetje brez primerjave!

Za vse lokalne pilote je bilo vremensko dogajanje velika uganka, zlasti, ker se vreme ni opazno poslabšalo in so še pred eno uro vsi zelo uživali v perfektnih razmerah. Zato so se obrnili na dežurnega lokalnega meteorologa, ki je natančno opisal vremensko dogajanje v tem času na ta dan.

Severovzhodno se je v tem času razvila nevihtna celica z dolžino okrog 120 km in se je pomikala iz smeri zahoda proti vzhodu. Ker se v nevihti ledeni kristali, ko pričnejo padati, stopijo, pri tem porabijo veliko toplote in okoliški zrak se ohladi. Ta padajoči hladen zrak se nato, ko se približa tlom, »razlije« v vse smeri stran od nevihtne celice. Lokalni relief, kot na primer doline, lahko ta hladen zrak skanalizira. Na vseh merlinih mestih v oddaljenosti okoli 20 do 30 km je bil izmerjen zelo sunkovit veter, ki je v sunkih dosegal hitrosti tudi 50 km/h in več. Skratka, kljub temu, da je šla nevihta s precejšnjo odaljenostjo stran od vzletišča, je imela občuten vpliv na vremenske pogoje. Še več, če predpostavljamo, da je ta hladna zračna masa potovala s hitrostjo 60 km/h, to pomeni, da doseže kraje, oddaljene 30 km, šele pol ure kasneje! Tako lahko pogled na vremenski radar, v smislu »nevihta razpada« ali pa »ne dežuje več«, marsikoga prelisiči. Upam, da bomo vsi, zlasti v prihajajočih poletnih mesecih s povečano kritičnostjo presojali izjave, kot so »Nevihta gre mimo ...«, »Nevihta razpada ...«, »Se bomo že izognili ploham ...«.

13.08.2018, Gozd, Slovenija

Jugozahodnik je na ta dan že oznanjal poslabšanje vremena. Njegova jakost je bila po večini Slovenije premočna za letenje, je bil pa lep in vroč poletni dan. Za zahodno Slovenijo, zlasti za Julijce in Notranjsko so bile napovedane, kot že večino poletja, nevihte.

A kot je mnogim znano se ob sicer močnem jugozahodniku naredi na Gozdu zelo lepa večerna termika. In s tem upanjem smo se v kar velikem številu in tudi kljub ponedeljku napotili na vzletišče. Nekje okrog 15.30 smo tja tudi prispeli. Pihalo je preveč, zlasti preveč sunkovito, na trenutke tudi do 40 km/h. Pa smo malo čakali, vmes so se nam pridružili tudi bolj lokalni piloti, kar nam je bil znak, da z izbiro vzletišča nismo zgrešili. V daljavi, proti jugu, smo v tem času opazovali razvoje neviht nad Notranjsko. Nad našimi kraji vse stabilno – kot je bilo napovedano.

Ko je pričel veter popuščati, so se v zrak odpravili prvi, bolj izkušeni piloti. Ko so potrdili, da so razmere kar ugodne, sem se tudi sam odpravil v zrak. Že pred vzletom sem od drugih jadralnih padalcev slišal, da se je nad Bovcem razvila nevihta, ki je nato potovala proti severu v smeri Kranjske Gore. Ko vzletim in se malo odpeljem stran od hriba, res opazim to nevihto in proti Zgornjesavski dolini izgleda res precej grozno. Sprva šibka dviganja se v trenutku okrepijo in kot bi mignil sem bil nad Kriško goro. Tudi daleč stran od hriba je “super letelo gor“. Pogled proti Zgornjesavski dolini mi ni dal miru in moral sem malo “potarnati“ po postaji. Dogovorili smo se, “da bomo opazovali vremensko dogajanje“. V tem času so nekateri naredili povsem navadne polete z Gozda do uradnega pristanka. Vse je torej izgledalo, razen te “teme“ proti zahodu, tako kot mora biti. Odletim proti Storžiču in malo naprej, potem pa se odpravim počasi nazaj. Hitrost ni bila ravno vrhunska, a nekako je le šlo. A nižje kot sem bil in bližje pristanku, bolj me je pričelo ustavljati. Vsi okoli mene so (po moji oceni kar malo panično) leteli nazaj proti pristanku, nekateri tudi z ušesi. To mi je bil počasi znak, da se to prijetno večerno jadranje bliža k koncu. In res, hitrost je vztrajno padala in kljub 100% pospeševanju sem se komaj premikal naprej. Presenetilo me je tudi dejstvo, da je veter prihajal precej iz zahodne smeri. Tako sem se znašel levo od vzletišča na Gozdu rahlo za hribom in dobil za nagrado tudi nekaj turbulenc. Komaj sem zlezel do doline in pristal še pred uradnim pristankom, srečen, da sem spet na tleh. Manj kot pol ure po tem so se nekateri, ki so bili še v zraku, brez težav pripeljali do pristanka – veter je opazno popustil.

Kaj se je dogajalo? Z veliko verjetnostjo lahko trdim, da je tej okrepitvi vetra, ki je prišla precej iz smeri Zgornjesavske doline, botrovala nevihta nad Kranjsko Goro. Kljub temu, da je šla nevihta mimo, je po dolini navzdol spustila hladen zrak. Tudi zaradi tega je bilo več tega sunkovitega vetra v nižjih plasteh. Ko se je nevihta umaknila bolj proti severu, se je s tem tudi ustavil dotok tega hladnega zraka in vremenska situacija se je spet normalizirala.

23.03.2019, Jena, Nemčija

Po sprva načrtovanem navadnem vikend oddihu v tem prijetnem mestecu v osrednji Nemčiji ugotovim, da so tu okrog zelo aktivni jadralni padalci in ker je bila vremenska napoved ugodna, s sabo vzamem tudi padalo. Kontaktiram lokalce in zaradi napovedanega rahlega popoldanskega SZ vetra, se z njimi dobim na SZ vzletišču, z lepim pogledom na mesto. Od njih sem bil opozorjen, da je to vzletišče precej zahtevno, saj je ozko in kratko, a ker zaupam v svoje sposobnosti vzleta, se odločim da poizkusim. Skoraj vsi lokalci so že v zraku, še zadnjemu na tleh se tako mudi, da mi niti ne uspe zaračunati dnevne karte. Vremenska napoved za ta dan je bila sledeča – visok zračni pritisk, suha zračna masa, močna inverzija, zato “suha“ termika. Čez celotno Nemčijo naj bi čez dan potovala rahla oblačnost, ki naj bi dosegla ta del Nemčije ravno enkrat proti popoldnevu.

V miru se pripravim na vzlet. V daljavi z vzletišča vidim rahlo oblačnost, ki jo pripisujem tisti napovedani oblačnosti. Vzlet uspe brez problema in “juhu“, po dolgem času spet v zraku. Nekaj minut jadram z lokalci, ko mi počasi postane malo neprijetno, saj je v zraku nekako veliko energije. Dviganja so na trenutke kar sunkovita in to ob že kar pozni uri za ta čas. Zato se odločim, da se odpeljem raje proti pristanku, ki ni daleč. Ves čas opazujem svojo hitrost, ki ni bila ravno velika, a še znosna. Bolj me čudi kako ne uidem dviganju, kljub temu da sem že daleč od hriba. Pogledam nazaj za sabo in vsi lokalci pričenjo bežati stran od hriba. Ko se obrnem v smeri doline proti SV, doživim prvo presenečenje. Moja hitrost pade še bolj! Veter torej sploh ne prihaja iz SZ. V daljavi vidim tudi meglico, ki se je z vzletišča ni videlo. V tistem trenutku o njej nisem veliko razmišljal, pripisal bi jo kakšni inverziji ali pa večernemu ohlajanju zraka. Pa sem bil spet v tej neprijetni situaciji, ostali piloti so počasi rinili naprej, jaz jim s svojim padalom nisem mogel slediti. Dolgo je trajalo, da sem našel področje, kjer nisem imel dviganja, čeprav me je vmes presenetil kakšen sunek, ki mi je pošteno zanihal padalo. Ko se približam pristanku, nekje na višini 100 m, pričnem zaradi bližine terena še bolj zaznavati svojo hitrost. O ne, oddaljujem se od pristanka! Kljub 100% uporabi pospeševalnika me počasi zanaša nazaj. Sprva brez veliko razmišljanja tiščim pospeševalnik in nekako upam, da pa bo malo nižje manj vetra. A temu žal ni bilo tako. Pričnem pogledovati za mano. Še en šok – nobenega pristanka! Za mano samo gozd in pa veliko vrtnarsko naseljo z mnogimi majhnimi barakami. Pričnem manevrirati proti levi, da bi prišel na odsek, kjer je travnik najdaljši, a sem pri tem že prepozen, saj imam levo od sebe že ovire. Ko sem dobrih 20 m nad tlemi, si že rečem „tole bo bolelo“ in potem nekako v zadnjih trenutkih le dobim malo hitrosti, da se odpeljem za nekaj metrov naprej. Ves čas, vse do pristanka, uporabljam pospeševalnik. Tik pred pristakom dobim za trenutek celo frontalno zapiranje, ki pa me ravno postavi na noge. Ko se že veselim pristanka, moram še za trenutek ohraniti zbranost in podreti padalo, saj me je veter hotel potegniti nazaj. Rezultat pristanka je viden na sliki.

Kljub temu, da pri tem dogodku v igri ni bila nevihta, je bilo dogajanje sila podobno kot v zgornjih dveh primerih. Za razliko, je v tem primeru hladna fronta prišla po spodnjih plasteh ne od nevihte, ampak je naredila svojo pot globalno čez celotno Nemčijo. Zlasti, ker svoj pohod ni oznanjala s poslabšanjem vremena, ampak samo z rahlo oblačnostjo, je bila zelo zahrbtna. Tudi vsi lokalni piloti so bili šokirani in kaj takšnega še niso doživeli. Nekateri so komajda pristali na uradnem pristanku, dva sta se tudi odpeljala z vetrom naprej proti dolini in pristala na nogometnem igrišču sredi mesta.

Kaj se lahko iz tega naučimo? Vedno je potrebno natančno pregledati napoved. Če vremenska karta nakazuje prehod hladne fronte, pa tudi če je ta precej blaga in pred sabo ne ustvarja deževnega vremena, je lahko za tako občutljive letalne naprave, kot je jadralno padalo, še kako nevarna!