Letenje na Korziki

Korzika je tako hribovit otok, da ji pravijo tudi gora v morju. Predvsem je enkratna za aktiven dopust. Iz Slovenije potrebujemo 6 ur vožnje z avtom in 4 ure s trajektom. Kampi so cenejši kot na Hrvaškem, da pa se kampirati tudi na črno.

Številni gorski vrhovi so višji od 2000 m, najvišji segajo do 2700 m. Gorske doline in jezera so raj za planince, v njih so številne reke, ki jih opevajo kajakaši. Nekatere reke so poleti tako tople, da je kopanje v njih prijetnejše kot v morju. Prilagam posnetka naravnega tobogana iz kanjona Purcaraccia in še enega, kjer smo se preizkusili v kanjoningu.

Kvalitetne skale in urejena plezališča navdušujejo plezalce. Glavne pešpoti in planinske poti so urejene, a so redke. Na veliko vrhov se zato da povzpeti po povsem prvinskih poteh.

Vzhodna morska obala je malo dolgočasna, primerna je za bolj umirjen turizem. Mivka, naplavljena drevesa in lepi kamenčki, a vetra premalo za dobro surfanje. Surfat se da predvsem na spodnjem delu otoka, najlepše v zalivu Figari (v bližini glavnega letališča), ki pa je že na zahodni obali otoka. Na zgornjem delu otoka po zahodni obali se z naraščajočim vetrom krepijo valovi, ki so ponekod primerni za body surfing in morda tudi za surfanje z desko na valovih.

Če obkrožiš Korziko po obalni cesti ali jo prečiš po glavnih cestah, jo doživljaš preko številnih turistično propagiranih naravnih in zgodovinskih znamenitostih. Če pa se zapelješ izven glavnih turističnih cest, potem ti preostanejo le še ozke in prepadne ceste, ki vodijo v osamljene vasi in na prelaze. Tukaj postane življenje domačinov skromno, opazi se revščina in velika narodna zavest. V nekakšno opozorilo so vsi prometni znaki večkrat prestreljeni. Ko so na Korziki poskušali zakupiti obalo in jo pozidati s hoteli za množični turizem, kot npr. v Španiji, so na deloviščih pogosto eksplodirale bombe domačinov. Tako je industrijski turizem zamrl in tudi na ta način so ohranili čudovito naravo. Z veseljem bi opisal številna doživetja v tej še pristno naravni deželi, kjer srečaš prašiče, ki se prosto pasejo po gozdu, kjer čreda koz ohromi promet na cesti, kjer po naključju zaideš v borov gozd, kjer so drevesa debela čez 2 metra in stara 500 let, itd., a vas zanima letenje na Korziki. Na Korziki se prijetno leti, predvsem na zahodni obali in v dolini, ki povezuje mesta Ajaccio in Corte. Kadar pihajo prijetni zahodni vetrovi, se leti kot pri nas na maestralu. Prijetno, umirjeno, predvsem pa uživaško nad obmorskimi grebeni. Zagotovo pa je na celini tudi kvalitetno termično letenje.

Tukaj sem letel že pred šestimi leti. Takrat sem užival v prijetnem zahodniku, na vzletiščih zahodne obale in opravil prvenstven poletel iz gore Monte Orto (zahteven skalnat štart), potem obiskal vseh sedem pretočnih jezer v dolini Restonika (Corte), ob vzponu na njihov drugi najvišji vrh Monte Rotondo pa je premočan veter odpihnil moj polet. Tokrat sem prišel z določenimi letalnimi cilji ali željami. Vseh nisem izpolnil, a glede na spoznanje, kako nepredvidljiv je veter na otoku in glede na številna presenečenja, ki so mi povečala vrednost letalnih dogodivščin, vem, da sem veliko dobil.

Najprej sem poskusil poleteti iz slikovitih gladkih skalnih gor iznad kanjona Purcaraccia (osrednji jug Korzike). Med vzponom sem se zaplezal in moral odvreči padalo v grmovje. Med ravnimi gladkimi stenami je bilo pravo doživetje iskati naravne prehode in ko sem končno odkril poličko, idealno za štart, sem bil razočaran, da sem brez padala. No, glede na razpoložljive pristanke (obcestna parkirišča), je morda tudi prav, da sem moral peš v dolino.

Sledil je obisk znamenitega mesta Bonifaccio, ki je mestna utrdba na belem klifu, povsem na jugu dežele. Ženo in otroka sem odložil na mestnem obzidju, sam pa zdrvel na klif s padalom. Pihal je maestral, direktno z juga, a na klifu veter v hrbet. Kako to? Stopim povsem na prepadni rob, ki je previsna spodjedena skala in začutim rahel navpičen veter. Klif je tako previsen, da je takoj za robom že rotor. Žalostno ugotavljam, da je vetra premalo za jadranje. Ampak jaz vseeno moram tu odleteti. Malo naprej najdem pot, ki pelje s klifa do morja in spodaj je položna skala, na kateri je možen pristanek. Torej preizkus vzleta in pristanka, nov izziv, ki bo dal vrednost tej trofeji. Kmalu najdem podrt zgornji rob, ki omogoča kratek zalet. S težavo v zavetrju roba klifa dvignem krilo, na robu pa me veter dobesedno porine nazaj, vau - v višini padala je veter, stabiliziram kupolo, odrinem in že jadram nad klifom. O kako je bilo lepo, veter, razgledi in občutki zmagoslavja, nad tem norim mestom in edinstvenim klifom.

Pristanem na vrhu klifa - 30 m nad tlemi krilo zaniha in potem pristanem z vetrom v hrbet, rotor pač, a nič nevarnega, v vednost, če bo kdo imel možnost ponovitve. Takoj pokličem kolega Markota, ki v bližini išče surfarske zalive. Pride in je malo skeptičen, a mi zaupa. Porinem ga čez rob in potem v dvoje jadrava. Bila sva tako vesela, da se moji še jeziti niso mogli, če sem jim prepustil celodnevni ogled mesta. Pa saj sem si ga dobro ogledal iz zraka.

Ponoči začne pihati severni veter, podoben naši burji in naslednji dan odpade letenje. Na vrsti je surfanje. Potem potujemo po celini, jezera in zgodovinske znamenitosti, sčasoma se S veter umirja in zvečer že lahko odletim z enega izmed prelazov. Ko se veter stabilizira, se na ženino začudenje, na poti našega potovanja, znajdemo na pravem padalskem vzletišču (Vero), ki ima celo umetno travo. Že ob 8. uri zjutraj pride na štart tandem pilot, važen je in mi nesramno ne nameni časa za prepotrebne podatke o letenju. A morda delujem kot manjvreden pilot. Poskusim še pri voznici, pa me potolaži, da se ob 10. uri zberejo »Ozone piloti«, ki mi bodo vse pojasnili, kam in kako se tu leti. Ob pol desetih je že prijetna termika, ob desetih nestrpno razgrnem padalo, ko se pripeljejo. Še vedno sem užaljen, a mi že pogled nanje pove, naj ne zgubljam časa in odletim. Pomaknem se v skale in navijem na 2000 m, »Ozone piloti« pa so baje ves čas s prstom kazali name in požvižgavali in potem poskakali v dolino. Visoko piha dokaj močan S in ne drsi tekoče proti hribom. Odločim se odleteti na zahodno obalo, pokličem moje, obvestim jih o spremembi plana in odletim proti morju. A v nižji plasti piha vedno močnejši zahodnik, ki mi onemogoča dolet do morja, zato zavijem nazaj z vetrom v hribe. Ker ne dobim več telefonske povezave, grem pristajat v dolino za prelaz, da prestrežem moje. Veter se krepi. Nad edino travnato jaso v dolini z ušesi in polnim gasom lebdim na mestu in že pristajam malo nazaj. Na koncu sem iskreno vesel uspešnega pristanka. Skratka, če se odločiš za nenačrtovan prelet, računaj na nepredvidljiv veter in malo varnih pristankov. Imel sem dober dan in moral bi si vzeti čas in leteti do večera, ko se dan umiri. Hm, ne vem pa, kako bi potem umiril ženo, ki bi me iskala v neznani deželi.

Naslednje dni je bilo precej zahodnega vetra in velikih valov, ki so prinesli nove družinske dogodivščine. Ko se veter umiri, že plezam in iščem prehode skozi grmovje nad obalnim mestom Porto. Žal tu ne obstajajo poti na nepomembne hribčke. Startal sem na skalni polici, v zraku je bilo prijetno, vzpenjal sem se vedno višje. Že sem si ogledoval vrhove, ki jih bom povezal, ko me je nad grebenom sklofutalo, hm, spet neki nelogični vetrovi in hitro nazaj v zaliv, v prijeten veter.

Nato sem dočakal idealno napoved, za katero sem si rezerviral cel dan. Ob napovedanem rahlem JZ vetru sem se odpravil na najvišji vrh Korzike, Monte Cinto (2710 m). Za razliko od ostalih vrhov, je ta gora cela pusta in gola. Avto sem pustil na planoti, nad mestom Calacuccia in pešačil po dolgi peščeni cestni poti, preko od sonca požganih pašnikov.

Opazujem travnata pobočja gore in načrtujem vzlet na pobočju, od tam pa nato priletim pod ali na sam vrh. Skrenem iz edine poti in jo udarim po svoje. Ob 11. uri sem na višini 1500 metrov, na nizkem grebenu obrnjenem na V veter, ki pa je že sumljivo močan, predvsem glede na napoved. Nad grebenom pleše vsaj dvajset ujed. Neverjeten prizor. Dvigajo se do 100 m nad greben, strmoglavljajo in opravljajo nek obredni ali paritveni ples letenja. Razmišljam, če si upam med njih, po vzletu pa kmalu ugotovim, da močan vzhodnik nima nič vzgonskih komponent in odletim le čez dolino, na pobočje gore, ki je še dlje od markirane poti. Potem se vzpenjam po strmini, a tista travnata, od daleč vidna pobočja, so le nizko trnje ali brinje, ki ne omogoča vzlet. Obupano hitim v strmino, upajoč na ravno skalno polico. A vsepovsod podrto skalovje in trnje, dokler ne dospem na višino 2000 metrov, kjer so od hudournika zlizane skale, a veter je na tej višini že premočan za varen vzlet. Greben na 2400 m višine je peščen, zelo primeren za vzlet, a piha občutno premočno.

Predvidevam, da se veter do večera zagotovo ne bo umiril, torej imam časa dovolj, do vrha pa še kakšna dva km grebena. Podrte skale, po katerih hodim, so en sam razmetan, zdrobljen granit, sam prepaden greben pa zahteva stalno plezanje, seveda nikjer nobene poti. Ker sem načrtoval, da bom priletel do vrha, sem vzel le pol litra vode. Iskanje prehodov s plezanjem in dehidracija me utrujata. Dvakrat se zavlečem v senco skalne razpoke in tam na kratko zaspim na nahrbtniku, da si povrnem moči. Tri ure potrebujem za dvokilometrsko razdaljo.

Ko prispem na vrh, ni ta nič posebnega, veter pa je seveda premočan. Pozno popoldan se naredi oblak in začne rahlo rositi. Močan veter pojenja, pojavljajo se nepredvidljivi sunki. To je prilika. Tik pod vrhom so na polici naredili piramido in tako počistili nekaj kamnov, da lahko razgrnem padalo. Veter ni realen zaradi police. Krilo lahko dvignem le v času sunkov, a mi krilo takoj po dvigu povleče naprej. Ker ga ne začutim na bokih, nočem odleteti. Hočem siguren start in zato prekinem vsaj šestkrat. Odločim se, da povlečem v zatišju sunkov in utrgam glavno zunanjo vrvico C linije. Poznam krilo, vem kako malo nosijo te vrvice in sem prepričan, da je ne rabim in konec zatlačim v žep. Še trikrat poskusim izkoristiti sunek, ko padalo ujamem, se naslonim in ga začutim na bokih. Start uspe in že imam dviganje, a takoj zaznam, da sem na napačni strani hriba. Piha SZ in dviga me veter, ki piha čez vrh, oziroma ga bočno obliva. Ne smem v rotor, moram nabrati. Vrtim v desno, da je krilo obremenjeno na komande in toliko manj na C linijo. Uspem pobrati dobrih 100 m, ko si šele upam zapeljati v zavetrno stran doline. Čuti se močan veter in želim si v nižje plasti. Dolina je v smeri zahod – vzhod, na sredini je veliko akumulacijsko jezero. Ob njem je veliko ravnine in predvidevam, da bo spodaj zahodni veter. Na jezeru opazim umazane proge, ki potekajo po dolžini. Nižje ugotovim, da so to valovi, ki so vzporedni z dolino, torej piha sever, prečno na dolino. Počasi ugotovim, da je to neke vrste fenski veter. Obrnem se v hrib, a vedno težje prebijam proti pobočju. Za pristanek si izberem planoto nad jezerom, ki jo ne dosežem, tudi travnike na pobočju ne. Veter se krepi, stalno krajšam dolet in preostane mi ograjena polička z visokimi grmi, med katerimi so bele škatlice. Lovim krilo v želji, da čim prej dosežem tla, pristanem, a ni oddiha, veter me vleče nazaj, v vsaj 4 m visok šipkov grm. Rešujem krilo, tiščim ga naprej, se naslanjam, a mi uspe le bočno zdrsniti mimo. Sedaj me vleče na bele škatlice, ojoj, to so čebelnjaki. Zopet bitka, veter me vleče proti čebelnjaku, jaz pa si tja ne želim. Nekako »skajtam« mimo ovir, da varno podrem krilo in končno si lahko oddahnem. Tako prigaranega vrha še ne pomnim.

Pri prvi hiši mi iz hladilnika dajo celo steklenico vode, verjamem, da so začutili, kako sem jim bil hvaležen. Tako lepa dežela, vetrovi pa tako nepredvidljivi.

Na severu, na kapi Korzike, opravim zadnji polet. Ko prispemo tja, nažiga močan veter. Dva dneva kampiramo in končno se zjutraj umiri, da lahko prijetno poletim nad morje.

Letel sem na skrajnem jugu, najvišjem vrhu in kapi Korzike. Doživetja in trofeje. Ne vem čemu, a v teh dogodivščinah je vedno toliko lepega, nepredvidljivo novega, da me v to kar samo žene.

Simeon Klokočovnik