Nova teorija o večerni termiki

Večerno termiko poznamo kot značilno široko področje nežno dvigajočega se zraka, ki je komaj močnejše od propadanja padala, v širokem območju dviganja pa so posamezna močnejša območja. V zadnjih kilometrih na preletu lahko preletaši ta dviganja izkoristijo še za poslednji preskok. Ostali ta pojav lahko izkoristijo za lahkotno in nezahtevno jadranje ter uživanje v razgledih.

Kontinuiteta mase

V jadralskih učbenikih pogosto najdemo preproste razlage večerne termike. Morda zato, ker nihče zares ne razume kompleksnih zakonov tega poznopopoldanskega pojava. Raziskovalni meteorologi šele zdaj odkrivajo prave razloge poznopopoldanske dinamike večernega zraka. Eden od razlogov, zakaj ni dobre razlage, je morda ta, da ta jadralski čudež ni posledica enega samega in širšega pojava.

Razvoj nežnega in razprostranega večernega dviganja je na določeni lokaciji zelo odvisen od topografskih značilnosti in karakteristik površine. Pri tem moramo, ne glede na lokacijo, upoštevati tudi nekatera osnovna meteorološka načela.

Najpomembneje je, da upoštevamo koncept kontinuitete mase. Gre zaprefinjen način, kako povedati, da v zraku ni področij z vakuumom. Zračna masa, ki neko mesto zapušča, mora biti nadomeščena z enako količina zraka od drugod. Zračni žepi ne obstajajo. Npr. za večerno termiko, ki se izraža kot prostrano območje dvigajočega se zraka, hitrosti 1-2m/s, bo po svoji naravi potrebna znatna površinska konvergenca. Da bi lahko za področje rekli, da se na njem pojavlja večerna termika, bi ta konvergenca morala trajati vsaj pol ure.

Večerno ohlajanje

Vredno je poudariti enostavno in pogosto ponavljajočo se razlago, da pobočje, ki zapade v senco, začne proizvajati katabatni, spuščajoči se tok zraka, ki na bližnjem osojnem pobočju sproži večerno termiko. Pomanjkljivost tega pojasnila je, da je doseg tega poznopopoldanskega toka dokaj omejen, saj tudi ko se začne in postopno stabilizira dno doline, sam zase ne zmore nadomestiti tako izdatne količine dvigajočega se zraka, kot se često pojavi na osojnih pobočjih.

Vredno je razmisliti, kaj se še dogaja v območju senčnega pobočja. Plast zraka tik ob površini je stabilna in negativno plovna. V tem je razlog, da se steka po pobočju navzdol. To pomeni tudi, da senčno pobočje in kasneje dno doline, ne proizvajata več termike. Stabilen zrak na površini ju zdaj loči od zraka nad njima. Dvigajoč se zrak, ki je povzročil večerno termiko, se na koncu približa krovni inverziji, kjer se vodoravno razprši in na koncu potone. Veliko in ločeno hladno področje, ki termike ne proizvaja več, je zdaj idealno za sprejem tega povratnega toka.

Naslednjič, ko kuhate kašo na štedilniku, si vzemite trenutek in opazujte gibanje zrn, ki nakazujejo kje se tvorijo območja dviganja in spuščanja vode v loncu. Nato lonec pomaknite na rob grelca tako, da bo vir toplote ob strani. To bo omogočilo, da bo konvekcija v ogrevanem delu močnejša in bolj koherentna. Del lonca, ki je zdaj umaknjen iz grelca, bo tako bolj dovzeten za povratni tok.

Dodajmo še konvergence

Dopolnilni mehanizem večerne termike je lahko konvergenca dolinskih vetrov, ki se vzpostavi pozno popoldan. Topografija, ki veje dolinskih vetrov kanalizira nasproti, vzpodbuja nastanek večerne termike. Če je bil dan termično aktiven, je pričakovati, da bo temperaturni profil zraka (gradient) v dolinah zelo blizu profilu po suhi adiabati, to je 1°C manj na vsakih 100 metrov dodatne višine, saj konvekcija poskrbi za dobro mešanje zraka v mejni plasti. Gre za enako stopnjo ohlajanja, kot ga pričakujemo za zračno maso, ki se dviguje. To pomeni, da se bodo združujoči dolinski vetrovi, ali tisti, ki pihajo npr. skozi zožitev doline, z veseljem preusmerili navzgor in postregli z bogatimi območji večerne termike.

Seveda, tako kot je tekom dneva termika omejena s krovno inverzijo, bo to veljalo tudi za vertikalna dviganja v konvergencah dolinskih vetrov in pri dinamičnem dviganju zraka. Krovna inverzija predstavlja mehko zgornjo mejo dviganja zraka. Teren predstavlja spodnjo trdo mejo. Vse, kar gre med tema mejnima površinama gor, mora med njima priti tudi dol. Vse, kar se v mejni plasti ob tleh steka, se mora ob krovni inverziji na vrhu razhajati.

V tem tiči bistvo obravnavane ideje – v povratnem toku. Če se v poznejšem popoldnevu razvijejo izrazita osenčena področja, ki zrak hladijo in stabilizirajo, se tja začne stekati povratni spuščajoči tok zraka. Kot protiutež se pojavijo področja dvigajočega se zraka – večerna termika. V zgodnejšem popoldnevu je verjetnost intezitete tega pojava bistveno manjša.

Planote in police

Nazadnje je treba opozoriti še, da pogoji za večerno termiko niso nujno omejeni na sistem dolin. Področja višje ležečega terena, kot je pri nas npr. Nanos, imajo lahko rob, ki je obrnjen proti zahodu. Če kamnito in suho pobočje roba prestreže žarke popoldanskega sonca, lahko kot vir vzgona deluje pozneje kot okoliške ravnice.

Ko se začnejo oblikovati stabilni hladni bazeni zraka, se zahodni veter, ki piha čez ravnice, lahko začne ločevati od površine. Ko le-ta zadane ob rob planote, se njegove zračne mase preusmerijo navzgor in lahko enostavno nadaljujejo še precej visoko. Slednje omogoča nevtralna stopnja gradienta. Veter, ki je preusmerjen navzgor, tako z veseljem nadaljuje v tej smeri – navzgor. Še najbolj to drži za šibke vetrove.

Četudi je večerna termika pojav, ki ga stežka natančno opredelimo, je vsekakor vredno v njej uživati!

Honza Rejmanek – meteorolog in že od leta 1993 jadralni padalec. Na Red Bull X-Alps je tekmoval že petkrat in bil leta 2009 tretji. Živi v Kaliforniji.

Povzeto po Cross Country 179, prevedel in priredil Jernej Bodlaj