Obvladovanje strahu v jadralnem padalstvu

V preteklih 17 letih letenja se mi je nabralo kar nekaj strahu, s katerim sem morala opraviti. Med dvema nesrečama, ki sta se končali v bolnišnici, in eno, ki se tam ni končala, je pa pustila precej psihološke travme, bi rekla, da je v jadralnem padalstvu velik delež moje pozornosti poleg želje po rezultatih in užitku terjal prav strah

Ko se v zraku počutim prestrašeno, me to močno izčrpava. Za ukvarjanje s strahom porabim večino energije, namesto da bi jo posvečala opazovanju, kaj se okoli mene dogaja, izvajanju taktičnih potez in uživanju. Pristanem izčrpana.

Moja prva nesreča je bil pristanek na daljnovodu z enim samim vodom, ki je potekal ob strani skalnatega in z drevesi posejanega pobočja. Čeprav je bila to moja najhujša, potencialno usodna nesreča, se je srečno končala. S padalom sem začela drseti navzdol po daljnovodu in slučajno naletela na termiko, ki mi je formirala padalo. Dogodek ni povzročil dolgoročnih brazgotin.

Druga nesreča se mi je pripetila na vitlu. Ena od zaponk se mi je odpela in potegnilo me je do tal. Nekaj rentgenov pozneje so me brez zlomov izpustili iz bolnišnice, ostala je le obilica bolečine.

Najbolj strašna situacija se mi je dogodila na 5000m v Španiji. Po 7 urah napornega letenja mi je grozilo, da me bo potegnilo v oblak. Bila sem z novim padalom, ki mi je po napačnem izstopu iz B-stalla padlo v prevlečen let. Sledila je dolga kaskada z vratolomnimi pospeški in dogodki terorja ter pomisleki o obljubah o varni vrnitvi domov. Z zadnjimi močmi sem navsezadnje potegnila full-stall in ga držala, dokler sem lahko. Ko se je padalo poravnalo, je prišel trenutek miru, ki sem ga v prejšnjih minutah doživela približno štirikrat, le da je tokrat vztrajal. Ko sem le varno pristala, sem se sesedla in zjokala. Minilo je približno pet ur, da so me končno pobrali. Biti sam, pet ur na sredi ničesar ter ubadati se s hudo ranjenim egom…

Mesec dni kasneje, ko sem letela visoko v Avstrijskih Alpah, sem v neposredni bližini dreves doživela veliko zapiranje in izvrgla rezervo. Ravno še pravočasno se je odprla, a udarec v tla je bil močan.

Po vožnji v nosilih, obešenih iz helikopterja, sem se znašla v bolnišnici. Ponovno cela, a z močno pretresenimi notranjimi organi. Iz bolnišnice so me po sedmih dneh odpustili. Dolgo in globoko sem premlevala in se nato odločila, da z letenjem nadaljujem. Pri odločitvi mi je pripomogla knjiga avtorice Judy Leden, Letenje s kondorji.

Strah in fantazija

Vse to se je zgodilo več kot desetletje nazaj. Neustrašnost, ki je označevala začetke moje letalne kariere, je za vedno zbledela. Od takrat uporabljam strategijo, ki mi pomaga pri kontroli strahu. Gre za sintezo govorjenja z ljudmi in dela na sebi.

Da sem si od teh dveh dogodkov opomogla in da sem dosegla nivo letenja, ki sem ga dosegala pred tem, je bilo potrebno leto osredotočenega napora in veliko kratkih poletov, da se mi »količnik poguma« ni preveč izpraznil. Zdelo se mi je, kot da se mi na tleh polni, med letenjem pa se prazni. Vzela sem novo padalo in z uporabo veščin, ki sem jih pridobila tekom študija psihologije, začela s samospoznavanjem. Govorila sem z drugimi piloti, obiskovala terapevta in športnega psihologa, da sem se nekako skopala iz travme.

Še leta kasneje se včasih znajdem v velikem strahu in moram delati na sebi, študirati, govoriti z ljudmi in vsakič sproti nekako prežvečim zalogaj. Po tem v zraku in v tesni povezavi s padalom, ko postane nekoliko bolj divje, namesto da na pol zmrznem in si le želim pristati, znova uživam.

Sedem korakov

Imam sedem osnovnih korakov, s katerimi uravnavam strah. Pet od teh uporabljam v zraku, ko se počutim ogroženo in si želim pristati, da bi končala neljubi občutek. Druga dva uporabljam na tleh.

Preden se poglobim v posamezne korake, bi želela na kratko opisati strah – ang. fear. Športni psihologi zanj radi uporabljajo kratico FEAR – Fantasy Expectations Appearing Real – domišljena pričakovanja, ki se zdijo resnična.

V jadralnem padalstvu je vseeno nekoliko drugače. Strah le ni popolna fantazija. Včasih je, in takrat ji pravim »nerealni « strah – drugi ji pravijo nervoza. Včasih pa smo v dejanski nevarnosti. Takrat ni fantazija, ne »zdi« se res, pač pa je res. Temu tipu strahu pravim upravičeni strah.

1. Prepoznajmo strah

To se zdi očitno, a če ravno niste imeli velikega zapiranja, ali če se v doletu ne znajdete brez pristanka, se strah pogosto lahko po tihem prikrade kar od nekje. Bili so časi, ko mi ni bilo jasno, da me je strah, dokler si končno nisem zaželela pristanka. Spoznajte se. Kako prepoznati, kdaj se nas loteva strah? Postane vaše dihanje plitkejše, se zakrčite, konstantno pogledujete v kupolo padala?

Eden prvih znakov pri meni je, da pokrčim stopali, da v gležnjih tvorita pravi kot z golenma. Ali pa da v sedežu sedim pokončneje, namesto, da bi se v njem sprostila in nagnila nazaj. Pomembno je, da strah prepoznamo zgodaj, še preden nas tako prežema, da mislimo le na pristanek.

2. Dihajmo globje

Ko nas postane strah avtomatsko dihamo plitkejše, zato ob strahu takoj trikrat globoko vdihnite. Učinek bo deloval nasprotno. Ko teh sedem korakov ponotranjite, vam bodo globoki vdihi tudi naznanili, da boste proti strahu nekaj storili, namesto, da ga ignorirate.

3. Česa nas je strah?

So balončki? So oblaki? Je zavihano ušesce? Šumenje? Morda zaradi višine ali morda ni primernega pristanka? Izustite to. Na glas, kot bi nekomu želeli povedati.

Ko sem prvič okrevala po nesreči, sem se večkrat odločila, da grem pristat ker me je bilo strah. A ko sem pristala, nekako nisem mogla reči, česa me je pravzaprav bilo strah. Zaradi tega sem s seboj začela jemati diktafon in ko me je bilo strah, sem vanj narekovala svoja občutja.

Pomembno je, da namesto, da vaš strah ostane nepojasnjen, razčistite, česa vas je pravzaprav strah. Pa tudi če gre za neznaten občutek, se nanj osredotočite. Skušajte ugotoviti, za kaj gre. Če ga v smislu, da je »butast« ali kako drugačen ignoriramo, nam ne bo prav dosti pomagalo.

4. Ali smo v nevarnosti?

Ko ugotovimo česa nas je strah, z vprašanjem: »Ali smo dejansko v nevarnosti?« sledi četrti korak. Zanimiva ugotovitev, ki sem jo doumela je, da včasih preprosto nisem vedela. Po vseh letih letenja pravzaprav nisem vedela, kje dejansko tiči »meja (ne)varnosti «.

Zagotovo, če smo pod velikim CB, smo v nevarnosti. Kaj pa če je le kumulus kongestus? Kako blizu je preblizu? Kako blizu je še varno? Vzemite si čas za prebiranje literature in o takšnih rečeh govorite z izkušenimi piloti ter ugotovite, kje so vaše meje.

Na vprašanje, če smo v nevarnosti, obstajajo trije odgovori:

DA – V to kategorijo vključujem velike oblake, dež, piš, močne vetrove in biti nizko v območju brez primernih pristankov.

NE – Biti visoko, četudi sama, v mojem primeru spada v kategorijo »ne«. Gre za primer nerealnega strahu, nervoze. Zaradi preteklih izkušenj se v takšnih situacijah počutim prestrašeno. Občutek strahu je prav tako intenziven, kot če bi dejansko bila v nevarnosti, a nisem – razen seveda če zaradi strahu neham pametno razmišljati in se posledično spravim v nevarno situacijo.

NE VEM – Ta kategorija lahko vsebuje vse situacije iz kategorije »da« v primeru, da zanje ne poznamo svojih meja. Več o tem pozneje. V to kategorijo bi dodala močno turbulenco – drugi bi jo morda postavili v kategorijo »da«. Vsak od nas mora najti odgovore na vprašanje o nevarnosti.

5. Kaj storiti?

Ko ugotovimo ali smo v dejanski nevarnosti, sledi naslednji korak. Kako ravnati v nastali situaciji? Če smo v dejanski nevarnosti, se je jasno treba čim prej rešiti. Če v takih situacijah nimamo strategije, kako postopati, je naša prioriteta, da si jo izoblikujemo s pogovori z drugimi ljudmi, s piloti, z branjem literature, z ogledi video materialov ter z udeležbo na tečajih za izboljšanje letenja in/ali na tečajih izrednih postopkov v zraku. Na ta način ne boste postali le boljši piloti, leteli boste bolj zanesljivo in umirjeno, kar že samo po sebi zmanjšuje nivo strahu. Nekaj mojih strategij vključuje:

Veliki oblaki

Letimo stran od njih in če je potrebno, pojdimo pristat. Pri begu, v kombinaciji s pospeševalnikom, uporabimo velika ušesa. Če se znajdemo pod kakšnim velikim oblakom, z velikimi ušesi in uporabo pospeševalnika zbežimo do roba, pri tem pa si zapomnimo smer iz GPSa.

Dež

Ne glede na to, kako šibek je dež, z mokrim padalom ne letim. Če se slučajno znajdem v dežju, grem takoj pristat. Pri tem velja upoštevati, da letimo čim hitreje, saj se s tem verjetnost prevlečenega leta zmanjša.

Piš

Če vidite, da prihaja in za takojšen pristanek nimate prostora, vam ostane možnost, da ostanete čim višje in tako pobegnete. Sicer o tej možnosti raje ne razmišljam – preveč grozljiva je. Je pa vseeno vredna razmisleka, če nam ne ostane drugega. Morda ostane še možnost, da letimo v nasprotni smeri nad pišem in pristanemo na največjem možnem travniku; takšnem brez ovir, daljnovodov, itd... V primeru piša je preventiva najboljša možnost. Naučimo se, kako situacijo prepoznati, da nas piš ne bo ujel.

Močni vetrovi

Tu je najpomembnejši zanesljivi pristanek. Poiščimo velik, odprt travnik brez ovir, idealno z dodatnimi travniki v smeri vetra, če nas slučajno odpihne preko prvega. Naravnajmo se v smeri proti privetrni strani izbranega travnika in zavijajmo od ene do druge strani travnika, kot bi jadrali ob grebenu – v obliki sploščene osmice zbijajmo višino. Ko se približamo tlom, se spomnimo, da ne bomo potrebovali zategovati komand. Pomembno je, da bomo ohranili kontrolo nad padalom. Te veščine se je potrebno naučiti v zmernem vetru.

Ni izhoda z varnim pristankom

Če smo pregloboko zabredli, skušajmo najti ugodno linijo do najbližjega travnika, na kateri bi nemara še lahko ujeli kako dviganje. Po navadi poteka v smeri z vetrom ob privetrni strani pobočja. Mamljivo bi jo bilo ubrati direktno, a na ta način bi se često znašli v najmočnejšem spuščanju. Če višine zmanjka, naredimo to, kar so nas naučili v šoli. Poiščimo najbolj košato drevo in nanj pristanimo enako kot bi sicer na tla.

Ključ pri vseh teh pripetljajih je, da o njih razmišljamo vnaprej in si pripravimo postopek za reševanje. V trenutku nevarnosti moramo vedeti, kaj storiti, da nas v iskanju primerne rešitve ne preplavi še dodatni strah. Razmišljajmo in pogovarjajmo se o tem še pred letenjem. Korist tega je verjetno še to, da se v neugodno situacijo sploh ne bomo spravili. Če lahko, ne pozabimo na globoko dihanje in skušajmo vizualizirati, kako se bomo rešili.

Vizualizacija ima v nevarnih situacijah močan vpliv – zagotovi nam odločnost, da se rešimo. Strašljivo sliko slabega izida nam nadomesti s pozitivno. Posledično se takoj nekoliko sprostimo in osredotočenost nad pobegom se nam poveča.

Pomaknimo se sedaj k situacijam v katerih nas je strah, vendar nismo v neposredni nevarnosti, da se poškodujemo. V tej situaciji se znajdem največkrat in imam rutino (naslednjih sedem korakov), ki jo izvedem takoj, ko ugotovim, da sem nervozna:

1. Pogledam naokoli

Ko smo prestrašeni, se nam običajno zgodi, da postanemo osredotočeni na eno samo smer. S tem, ko pogledamo okrog, avtomatsko zmanjšamo nivo strahu.

2. Diham

Poudarjam, globoko dihanje je pomembno.

3. Zadam si mini-cilj Takšni cilji so ključni. Iz česarkoli že strašljivega, nam pozornost preusmerijo na nekaj pozitivnega. Na primer, osredotočim se na centriranje stebra. Ali pa skušam priti na vrh stebra pred vsemi ostalimi, ali pa tekmujem z izbranim padalcem – ne sme me prehiteti.

Osredotočanje na sredino stebra ima dodatno vrednost. Tam je zrak navadno najmanj turbulenten. Če nas je strah, se hitro znajdemo na robu termike, kjer je navadno najbolj nemirno.

Ko sem se po nesrečah vračala k letenju, je bil zame uspeh že to, da sem ostala v zraku. Takoj, ko sem začutila neugodje, sem si zadala mini-cilj, da letim še naslednjih 10 ali 15 minut in grem potem pristat. Ko sem cilj dosegla, sem se za razliko od tega, da bi se sekirala, ker sem zgodaj pristala, počutila dobro

Rečem si na primer, da bom šla pristat, ko dobim dve ali tri zapiranja, ne glede na to kako velika bodo. To mi je koristilo v primeru, ko je bilo v zraku zelo razbito. Na koncu sem navadno ugotovila, da do zapiranj sploh ni prišlo.

4. Uporaba t. i. sider

Ko si postavim mini-cilj, uporabim tehniko sider, ki mi pomagajo, da se iz prestrašenega stanja spravim v ugodnejše stanje. Sidra so besede, zvoki, pesmi, specifične geste ali fizični dotiki, ki jih lahko asociiramo z določenim, pozitivnim stanjem. V situacijah občutja strahu, kjer nisem v dejanski nevarnosti, uporabljam dve sidri. Prvo so besede, ki me spravijo v mirnejše, a še vedno osredotočeno stanje. Drugo je pesem, ki si jo mrmram in me spominja na nekaj večjega od jaza – na naravo, duh, kakorkoli že želimo tistemu reči.

Da se sidro usidra, se moramo najprej spraviti v psihološko stanje, katerega z njim želimo izzvati. Pomembno je, da želeno stanje res dosežemo – na primer, da smo mirni, a še vedno osredotočeni. Stanje moramo čutiti, iz njega moramo izhajati, v tem stanju hoditi… Ko stanje dosežemo, si izberemo gesto, zvok, pesem, sliko ali nek dotik, kot recimo, da se potrepljamo ali uščipnemo na določeno mesto, da nas bo to dejanje kasneje na nek način spomnilo na izbrano stanje. Ni pomembno ali ima gesta za nekoga smisel, naj bo intuitivna za nas, naj bo taka, da za nas deluje. Ko se želimo spraviti v izbrano stanje, le izvedemo pravo gesto, zvok, zapojemo pesem, pogledamo sliko – kot primer imam na variu sliko »smejka «. S pogledom nanj se spravim iz prestrašenega stanja.

5. Predstavljam si, kako pristajam

Predstavljam si, kako varno pristajam – kako prihajam nad poljem, kako ocenjujem smer vetra, kako se odločam kje in kako bom izbrala dober položaj za pristanek, kako bom izvedla pristajalni manever in kako bom zavrla ob ravno pravem trenutku.

6. Pogovarjam se s kolegi po radiu

Pogovor je izredno dober način, kako se spraviti iz nervoze. Po postaji vprašajmo kolege, kako se trenutne razmere zdijo njim. Povejte jim, kaj opažate in kako se počutite in jih povprašajte, če razmere doživljajo podobno.

7. Opominjajte se

Zadnja stvar, ki jo počnem, je, da se opomnim, da dobro letenje včasih zahteva, da stopim iz cone ugodja. Pridejo časi, ko je dan razbit ali vetroven. Takrat se spomnim, da imam znanje in veščine, da lahko varno letim tudi v takšnih razmerah, je pa letenje neudobno. Opomnim se, da bo tekom leta in dneva najverjetneje kmalu bolje. To še posebej počnem med tekmovanjem – ko moja želja po rezultatih preseže mejo neugodja, ki ga čutim v danem trenutku, manj med prostim letenjem.

Na dneve, ko prosto letim, grem pristat, ko se čutim izven cone udobja – v zraku sem, da uživam. Torej, če ne uživam, zakaj bi nadaljevala? To je bilo zame še najbolj pomembno, saj sem se konstantno silila naprej, pozabljala pa sem na to, kako rada letim. Zadeva lahko postane kot breme, kot dodatna služba, ki jo moram opraviti, namesto, da bi bila nekaj kar obožujem.

6. Nazaj na tleh

Če vas je bilo v zraku strah, pa čeprav zaradi nervoze, kot tudi zaradi dejanske nevarnosti, ali pa niti ne veste zakaj, povprašajte druge za mnenje. Vprašajte jih, kakšne so se jim zdele razmere in kako so se z njimi spopadali. Naj vas ne bo sram – ljudje načeloma radi pomagajo, največ kar se lahko zgodi, je da nas malo podražijo. Če lahko, delite tudi svoja občutja. Povejte nekomu, ki mu zaupate, kako ste se počutili in če vas je bilo strah, oziroma ste stežka obvladovali razmere. Do sebe bodite prijazni. Večino časa sem menila, da moram biti močna in se sama soočati s strahovi, ali jih celo potlačiti in preprosto nadaljevati.

Leta po mojih kaskadah v Španiji sem ugotovila, da imajo še vedno negativen vpliv na kakovost mojega letenja in dogodke, se odpreti občutkom, ki so me takrat navdajali in se soočiti z njimi, se je moje letenje izboljšalo in na tekmah sem postala boljša. Redki so vedeli, da na stopničkah stojim prav zaradi dela na sebi, ki sem ga pridno opravljala.

7. Drugi pristopi

Študij črte, ki ločuje med varnim in nevarnim, sem že omenila. Pogovarjajte se z ljudmi, delajte na znanju, pridobite informacije o dejstvih, razvijte svoje pristope, da ugotovite, kje so vaše meje.

Pomembno je tudi, da letite s padalom, ki vam ustreza. Če boste leteli s padalom nižjih zmogljivosti, se lahko zgodi, da boste leteli precej bolje in udobneje. Zanimivo je, koliko bolje letimo, ko vemo, da smo stvari kos in imamo padalo pod kontrolo. Vaše sposobnosti se bodo verjetno precej bolj izrazile, čeprav boste leteli s padalom manjših zmogljivosti.

Izvedba tečaja izrednih postopkov navadno pozitivno vpliva na udobje pri letenju, hkrati pa vas nauči samozavestnega izvajanja postopkov hitrega spuščanja. Ko vemo, da lahko suvereno pobegnemo iz neba, bo to pozitivno vplivalo na samozavest pri letenju, hkrati pa bomo leteli varneje. Kontrolirana zapiranja padala nam bodo pomagala pri razumevanju, kako padalo odreagira.

Bolj ko razmišljamo o strahovih med letenjem, medtem ko smo na tleh, in o situacijah, ki ga povzročajo, lažje se bomo z njimi soočali, leteli varneje in več uživali v letenju.

Dobro je vedeti:

• Kanček strahu je v redu, ohranja nas varne
• Preveč strahu je slabo, omejuje nas
• Prva stvar je, da strah prepoznamo
• Naslednja stvar je pravilno dihanje, sprošča nas
• Na strahovih je treba delati. Gre morda za pravo nevarnost?
• Če da, se umaknemo
• Če ne, so tu tehnike, ki nam pomagajo do normalnega stanja
• Letimo s primernim padalom
• Razmislimo o obisku tečaja izrednih postopkov v zraku ali podobnega tečaja
• Do sebe bodimo prijazni. Pogovorimo se, pomagali nam bodo. Veliko ljudi se sooča s takšnimi strahovi
• Spomnimo se, letimo za užitek in zabavo

Avtor: Bruce Goldsmith (prispevek Heike Hamann, vir: Fifty ways to fly better)

Prevod: Jernej Bodlaj