Od doma na domačo goro, od tam pa daleč naprej v hribe

Avtor: Bojan Gaberšek

Pri vseh tekmah to sezono je bilo težko najti čas še za prosto letenje. A vreme ta dan je kazalo res dobro in kaj hitro sem naredil plan. V dveh dneh bom od doma poskušal odleteti kar se da daleč in se tudi vrniti nazaj domov.

28.8.2018 je ta dan, ko sem šel. Deset kilometrov hoje in dobrih 1000 višincev me je čakalo, da sem lahko stopil na vrh Uršlje gore. Vreme je bilo prečudovito, potreboval sem le še termiko. Malo pred dvanajsto  uro je napočil tisti trenutek, ko sem se odlepil od tal in postal ptič. Veter mi je nežno pihal v obraz, v toplem zraku sem se mogočno dvigal nad domačo ˝Uršljo˝ in z dobrih 2000 metrov nadmorske višine se usmerim mojemu potovanju naproti. Smrekovec je prva smernica, od tam me je veter vodil do prelepe Raduhe, nato sem se zapeljal v osrčje Logarske doline in se naslonil na najvišje vrhove. V nadaljevanju leta so se zvrstili: Ojstrica, Planjava, Skuta, Grintovec. To je teren, katerega sam najbolj občudujem. Tu se mi zdi kot v najlepših sanjah. Nadaljeval sem proti Storžiču, ob preskoku na južno stran je bilo na trenutke rahlo kritično in le za las sem preletel sedlo. Pot sem nadaljeval mimo Kriške gore in Dobrče. Na 2000 m n.v. sem švignil mimo Begunjščice. Grebena Stola in Golice sta se sončila v popoldanskem soncu, jaz pa sem se po dobrih treh urah letenja še vedno predajal lepotam letenja. Čas je bil za počitek, zato sem se odločil za okrepčitev na Dovški Babi, kjer sem nekaj pojedel in popil ter sprejel odločitev o vrnitvi.

Pot do Stola je bila enaka tisti, ki sem jo ubral prej, nato pa sem se usmeril na greben Košute ter mimo Jezerskega nazaj v Kamniško-Savinjske Alpe. Ker se je dan bližal h koncu, mi je postajalo vse bolj jasno, da daleč več ne bo šlo. V zadnjem dviganju sem se dvignil vse do višine 2300 metrov, s katere sem se nato odpeljal v Logarsko dolino, na zahodno stran Raduhe in potem do Loke pod Raduho. Tu se je moj prvi dan letenja tudi zaključil. Šel sem le še v kočo, v kateri sem se pošteno najedel, stuširal in skočil pod rjuhe spat, kajti pred mano je bil še en dan.

Jutro na gori je bilo prečudovito, moje želje po povratku so bile vse večje in z lahkoto sem pičil na vrh Raduhe. Dan je bil sončen, jasen, brez oblačka, ampak manjkala je termika. Čakal sem do 12. ure, potem pa sem si rekel, da je zdaj zadnji čas, da grem. Zrak je bil res zahteven, veliko vetra je bilo in še ta v napačno smer. Dolgo sem letel zelo nizko med drevesi in po dobri uri letenja pristal na majhni jasi, na grebenu Komna, ki se nahaja pred Smrekovcem, do koder je dve uri hoje. Tu mi je postalo jasno, da bo pot, ki jo bom moral prepešačiti še dolga. Več kot 20 km sem stopal korak za korakom navzgor in navzdol, ko sem le zagledal cerkvico in stolp na Uršlji gori. Ni več veliko potrebno, da bom spet doma, sem si potihem zašepetal. Občutek v srcu je bil nepopisen. Še zadnjič ta dan vzletim, ozračje je bilo mirno, sam pri sebi pa razmišljam o tem, da sem naredil nekaj zares velikega. Nekaj, kar dolgo ne bom pozabil. Tako sem v dveh dneh prepotoval 200 km, od tega 7 ur letenja in 8 ur hoje. In to vse le z nogami in 13 kg težkim nahrbtnikom.