Potopis: Dežela Portugalska

Avtor: Ambrož Mikelj

Odločitev punce, da se je prijavila za študentsko izmenjavo na Portugalskem, mi sprva ni bila všeč. Po krajši raziskavi države in vzletišč za letenje sem svoje prvotno mnenje hitro spremenil - se razveselil, saj Portugalska nudi veliko možnosti za letenje.

Sledil je skrben načrt izbire pravih lokacij in bližnjih vzletišč. Ker imajo Portugalci tudi čudovite otoke sredi Atlantskega ocena, sva si bila enotna - ob mojem prihodu v glavno mesto Lizbona bova najprej odšla na Azore. Namenila sva se obiskati največji otok São Miguel, zaradi tega, ker je v mesecu marcu tam manjši obisk turistov.

Najina nastanitev je bila na sredini otoka, tako da sva imela enkratno izhodišče za raziskovanje. Na tem majhnem otoku je najem avtomobila obvezen, saj so dobre cestne povezave in odlično urejene ceste.

Otok je zelo razgiban, ima veliko hribov in kalder. Kaldera je geološka oblika, ki nastane kot posledica sesedanja ognjenika samega vase. Pogosto se v njih akumulira voda in tako nastanejo kraterska jezera. Tovrstna jezera obdajajo hribi in pogled na celotno pokrajino je dih jemajoč.

Najprej sva obiskala zahodni del otoka, Sete Cidades, ker je zaradi svoje razgibanosti pisan na kožo za letenje. Zaradi napačne smeri vetra sva najprej raziskala področje manjših jezer, kjer sem se kljub močnejšemu vetru odločil, da opravim polet. Na potovanje sem vzel s seboj svoje prvo akrobatsko padalo, ki je manjše velikosti (18 kvadratov) in hike & fly sedež. Kljub močnejšemu vetru sem s pravo izbiro padala brez problema vzletel, vendar je bila dolžina poleta temu primerno kratka.

Naslednji dnevi so bili namenjeni srednjemu dela otoka. Nad mestom Furnas sem našel odličen greben za jadranje. Ker se nisem povezal z lokalnimi piloti, je bilo težje najti vzletišča, ampak po drugi strani, je bilo iskanje zabavno. Na grebenu sem ob cesti našel ogromen travnik in kljub občasnemu močnejšemu vetru se mi je zdela lokacija popolna. Po pregledu terena sem se malce ustrašil oddaljenosti do prvega travnika v dolini, še posebej zato, ker je bil vmes poraščen kanjon z zelo visokimi drevesi. Zgodnja ura nama je omogočila izvedbo alternativnega plana - poiskati še kakšno drugo vzletišče. Malenkost naprej po cesti sva prispela do naslednjega travnika, kjer sem, po ogledu novega vzletišča, moral preračunati ali ne bodo vrhovi dreves previsoki za varen odlet. Jakost vetra mi je pomagala, saj me je dvignilo takoj po vzletu, znašel sem se nad grebenom s prečudovitim razgledom na vasico, jezero in ocean. Smer in veter sta mi tokrat bila pisana na kožo, zato sem lahko jadral nad grebenom skoraj pol ure. Lepo višino ki sem jo pridobil, sem lahko izkoristil še za malo akrobatskih vragolij.

Po obisku lokalnega jezera, ob katerem se vijejo fumarole in sulfatare (izhajanje vodne pare in plinov z vonjem po gnilih jajcih), sva se odpravila na hribček nad njim, saj sem instinktivno slutil, da bi se dalo od tam odleteti. Na vrhu sem začutil idealen veter, vendar mi izhodišče ni bilo najbolj všeč. Razgledna točka, na katero se lahko pripelješ tudi z avtom, je imela čudovit razgled (kot povsod na otoku), vendar zelo strme dele z omejenim prostorom za pripravo padala. Moje raziskovanje se s tem ni zaključilo - skoraj eno uro sem poskušal vzletati z vrha, žal brezuspešno. Po kar nekaj spodrsljajih sem priznal premoč narave, spakiral padalo v nahrbtnik ter se odpravil nazaj peš. Ob povratku proti najini nastanitvi, sva se ustavila v kraju Vila Franca do Campo, ki je bilo včasih glavno mesto na otoku. Nad mestom je manjša vzpetina s prelepo cerkvijo, za njo pa ogromen travnik, idealen za krajši polet. Veter mi je dopustil malenkost “groundhandlinga” in igranja s padalom pred skokom proti mestu. Po vzletu sem komaj prišel okoli vzpetine. Kasneje sem ugotovil, da je bilo “originalno” vzletišče malenkost v desno, pripravljeno za direkten polet proti mestu. Kljub temu sem s pomočjo vetra izkoristil odlične pogoje za trening obvladovanja padala in krajši polet.

Prihodnji dan sva se namenila ogledati kaldero z ogromnim jezerom, ki se je nahajal v bližini Lagoa Do Fogo. Na vrhu so postavljene antene in ob njih je mnogo izhodišč za vzletanje po različnih smereh vetra. Na krajšem sprehodu sem odkril popolno vzletišče, z ugodnim vetrom, s katerega sem pričakoval daljši let. Zaradi dežne zavese, ki je izginila pred prihodom na vrh, so se ustvarili odlični kumulusi, za jadralnega padalca idealni pogoji. Pričakovanja so bila tokrat visoka in res sem imel Sete Cidades Vila Franca Lagoa Do Fogo zelo lep, dolg polet, skoraj do plaže na jugu otoka. Sončen dan, ki je sledil dežju, sva morala seveda izkoristiti za raziskovanje. V notranjosti otoka sva odkrila manjše hribčke, s katerih se mi je zdelo idealno poleteti. Na sprehodu po kravjih pašnikih, sva na vrhu odkrila travnata vzletišča, na nebu pa galebe, ki so krožili pod oblaki. Zaradi konstantnega spreminjanja vremena se je v daljavi začela razvijati dežna zavesa, polet pa je kljub temu zadovoljil dan.

Sledil je obisk najbolj zahodne točke otoka, kjer se v kraju Ferraria nahajajo vroči vrelci ob morju. Pred oddihom v vroči vodi sva se ustavila v vasici in se odpravila na krajši sprehod do manjšega hribčka, na katerem so bili ostanki starejših mlinov na veter. Ob njih sem našel travnat, širok prostor. Kljub majhni višinski razliki in vetru sem, pred skokom v vročo vodo, čas izkoristil še za krajši polet. Na obali je postavljen termalni bazen v okviru SPA-ja, malenkost naprej pa naravni vrelci. V času oseke se ob robu morja voda segreje do takšne mere, da je nevzdržno ostati v njej. Hitra osvežitev nama je bila pisana na kožo, saj sva jo, po vseh prevoženih in prehojenih poteh, kar potrebovala. Nahajala sva se blizu Sete Cidades, zato sem se zaradi smeri vetra odločil, da ponovno obiščeva vrh hriba nad jezerom. Ob prihodu na vrh sem precenil moč vetra in se odločil za vzlet v zavetrni strani v upanju, da bom naravo “prinesel naokoli”. Po hitrem rokenrolu s padalom pred vzletom sem se odločil, da ne bom izzival, pospravil sem padalo ter preložil svoje načrte.

Ostal nama je še najbolj vzhodni del otoka, nove pustolovščine po njihovi avtocesti – podobni hitri cesti, so bile na vidiku. Pred odhodom sva se še enkrat odpravila proti Sete Cidades, saj čakanje na idealen veter za polet s hriba nad jezerom lahko traja dlje časa. Tokrat se je ponovni obisk obrestoval, zato sem si s poletom izpolnil glavno željo - dolg polet s pogledi na glavno jezero, manjše jezero nad njim ter na skoraj celotni zahodni del otoka. Višino sem ponovno izkoristil za akrobatske vložke, pristal pa ob glavnem jezeru, v katerega sva tudi namočila noge.

Po prihodu na vzhodno točko otoka sva zaradi precejšne razgibanosti terena in nizkih oblakov na vzletišču, ki sva ga tokrat našla, razmišljala ali vzleteti ali počakati. Varnost je vedno na prvem mestu, zato je padla odločitev, da malo nižje najdem primeren travnik za vzlet pod nizkimi oblaki. V bližini sva našla idealen travnik, vendar mi je smer vetra nagajala iz strani. Po premisleku sem se prestavil v zavetrni del travnika in s pospešenim tekom uspel vzleteti. Zaradi manjše višinske razlike sem ocenil, da bom priletel samo do prve vasice, vendar sem nad njo izkoristil pravi trenutek in zavil čez rob proti oceanu. Tokrat prava smer vetra mi je pomagala, da sem letel nad morjem vse do peščene plaže. Ob pristanku sem se z nasmehom na obrazu razveselil prave odločitve v zraku in možnosti za daljši polet ter prečudovit razgled nad morjem, dolgim klifom in plažo ter na koncu še skok v morje.

Predzadnji dan na otoku sva zaradi smeri vetra in precej nizke oblačnosti ponovno izkoristila za letenje s travnatih vzletišč v notranjem delu otoka. Preostanek dneva sva ob poslabšanem vremenu - dežju, izkoristila za naravne termalne vrelce pod Lagoa Do Fogo jezerom.

Odločitev za Azore v tem letnem času se je izkazala za pravilno, saj še niso bili turistično toliko obiskani in oblegani. Zaradi geografske lege otokov je vreme zelo nepredvidljivo - v enem dnevu lahko imaš vse vremenske pogoje: sončne, oblačne, deževne, vetrovne. Najboljša kombinacija je zagotovo sončno na eni polovici otoka in deževno na drugi - ko se vreme obrne, se zapelješ proti soncu.

Po tednu raziskovanja in letenja na Azorih sva se vrnila na celino, v Lizbono, iz katere sva se z vlakom odpravila v Coimbro, univerzitetno mesto. Zaradi študijskih opravkov punce sva v tem prečudovitem mestu ostala dva dni in se potem znova usedla na vlak ter se odpravila proti Portu. Terensko razgibano mesto sva izkoristila z najemom koles, s katerimi sva ga prekolesarila po širini in dolžini ter uspela raziskati vse skrite kotičke, vredne ogleda. Zvečer sva na letališču prevzela avto in se odpravila proti severovzhodu. Naslednje mesto in najin postanek je bila Braga. Po ogledu mesta sva se zapeljala proti nacionalnem parku Peneda Geres. Že samo vožnja skozi vasice je bila prečudovita paša za oči, saj ljudje živijo res enostavno. Posestva so lepo urejena, z nasadi pomaranč in limon. V restavracijah je bila izjemna in poceni hrana. Ob prihodu v nacionalni park sva se ustavila ob jezeru, kjer je bila voda kar hladna, vendar zelo osvežujoča. Nato sva se zapeljala pod vrhove, kjer sva občudovala razglede po razgibanem terenu in slapove vseh oblik. Park sva raziskovala v smeri proti španski meji, najin cilj pa je bilo mesto pod vzletiščem, kjer so lansko leto imeli evropsko prvenstvo v preletih z jadralnimi padali. Zvečer naju je lastnik stanovanja, kjer sva prenočevala, odpeljal v lokalno restavracijo s tradicionalno portugalsko glasbo Fado. Zjutraj sva nadaljevala pot proti znanemu vzletišču. Na poti sva se namenila izkoristila še en manjši hrib za krajši polet, vendar si nisem upal vzleteti, ker so bile okoli vzletišča ogromne, visoke vetrnice. Kmalu za tem sva našla vzletišče ob cerkvici na hribu, s katerega sem odletel in uspel malo jadrati. Sledilo je glavno vzletišče lanskoletne prireditve, na katerem je spet pihal močnejši veter. Zaradi dobre izbire opreme sem uspel vzleteti ter jadrati. Ob letenju proti pristanku sem razmišljal, kako dobro bi bilo imeti pravo opremo za letenje, s katero bi lahko v tem odličnem dnevu odletel proti, oziroma v Španijo.

Po pristanku sva se odpravila na zelo dolgo vožnjo proti osrednjemu delu Portugalske, saj sva imela namen obiskati najvišji hrib na portugalski celini, Serra da Estrela. Vožnja do vznožja je bila ponovno posebna, saj sva se peljala po terenu ob reki Douro, kjer Portugalci sadijo vinsko trto, obirajo grozdje in pridelujejo vino. Obisk vrha Serra da Estrela je bil obvezen, saj je to edino smučišče na Portugalskem. Hoja po snegu je bila res edinstvena glede na to, da sva bila do tedaj navajena na kratke rokave, sončna očala in sandale. Vrh sem prav tako izkoristil za krajši polet s kamnite gmote sredi vrhov in pristal na prelazu pod jezerom. O razgledih bi lahko napisal posebno poglavje, saj so bili fantastični!

Dan sva zaključila z vožnjo nazaj v mesto Coimbra, k ponovnim študijskim obveznostim. Naslednja dva dni sem se sam odpravil na bližnje vzletišče, ki sem ga našel na spletu in se je nahajalo južno od mesta. Pripeljal sem se čisto na vrh manjšega hriba in se kljub vetru, ki je pihal malenkost iz smeri, odpravil v zrak. Smer vetra me je vodila na mesto, kjer bi lahko jadral, vendar sem se slabo odločil ob vmesni spremembi zamenjave smeri vetra in moral pristati. Seveda sem takoj ponovno začel iskati bližnje hribčke, kateri so obrnjeni v veter in se odločil za skoraj sosednji hrib, ki se mi je prej skrival. Želja po letenju in jadranju pa je bila prevelika, ker sem se, še preden sem prišel na pravo vzletišče na hribčku, podal v zrak in pristal - kljub na čase močnejšemu vetru. Pospravil sem padalo in se spet odpravil peš na vrh hriba. Po vzletu sem uspel jadrati slabih petnajst minut kljub vetru, ki je na čase kar pihal in mi delal družbo.

Odhod v domovino se je počasi približeval in zato sva se odpravila iz Coimbre še proti morju na zahod države in se vozila ob peščenih obalah. Na poti sva se ustavila v kraju Nazare, ki je znan po najvišji morskih valovih v Evropi. Zaradi napačne smeri vetra nisem uspel poleteti z vrha nad slavno plažo. Kljub temu sem našel na drugi strani drugo plažo, na kateri so imeli tekmovanje v surfanju na valovih in uspel poleteti nad morskimi valovi. Ob povratku proti avtu me je ogovoril portugalski možakar in mi svetoval, da ob taki smeri vetra izkoristim bližnje vzletišče, ki se nahaja južneje. To sem tudi storil, malenkost sem jadral in pristal na peščeni plaži. Dan sva zaključila v kraju Peniche, ki je znan po šolah surfanja na valovih. Naslednji dan sva izkoristila za dopoldansko uživanje na deskah za surfanje in lovila najvišje valove. Po kosilu sva se odpeljala v Sintro, mesto ob glavnem mestu Lizbone, kjer so prečudoviti vrtovi in urejena okolica. Ogled Quinta da Regaleire, petnadstropnega dvorca in impresivnih vrtov, je bil med vrhunci potepanja. Velja tudi za območje svetovne dediščine Unesco. Nadaljevala sva proti Cabo da Roca, točki, ki je najbolj zahodni del kopnega v Evropi. Po ogledu sem ponovno prišel do ideje o letenju, vendar sem imel problem poiskati pravo točko vzleta, zaradi obilice turistov in vetra s strani. Na koncu sem se odločil, da prekrito razvijem padalo ob glavnem spomeniku in s pomočjo vetra v obraz poletim preko manjše ograje. Priprava me je spominjala na vohunska dejanja, saj nisem želel vzbujati veliko pozornosti. Po ocenitvi situacije turistov in vetra sem se pripravil tako, da sem imel na sebi sedež in v roki padalo. Zaradi predhodnega dobro spakiranega padala, ki je bil že povezan s sedežem, sem se v najboljšem trenutku odločil, ga malo raztegnil in vzvratno štartal. Idealen veter mi je pomagal, da mi ni bilo potrebno preplezati ograjo, saj sem bil v zraku še preden sem jo dosegel. Ponovno sem pristal na peščeni plaži, užival v sončnem zahodu in se vrnil nazaj na vrh.

Za svoj zadnji dan sem punci povedal, da si želim obiskati klife južno od Lizbone, saj sem vedel, da se da z njih poleteti. Na potepu se nama je pridružila skupna prijateljica, Slovenka, ki prav tako študira v glavnem mestu Lizboni. Ob prihodu sem začutil, da ni pravi veter in predlagal, da se sprehodimo do svetilnika in pogledamo strme stene klifov, pod katerimi se nahaja ocean. V bližini svetilnika se je nahajal še samostan, na mestu, ki se je imenoval Cabo Espichel. Za njim smo se sprehodili do roba klifa, kjer sem začutil idealen veter za vzlet. Po začrtanem planu vzleta in pristanka sem želel v zraku preveriti ali je zadosti vetra, da malenkost jadram na robu klifa. Jadranje se ni izšlo, zato sem bil primoran spremeniti originalni plan pristanka na desni plaži, do katere je bila narejena cesta. Pristal sem na levi plaži, iz katere sem, tako kot vedno, nameraval pešačiti v hrib. Dogodek med povratkom na vrh mi je podaljšal moje potepanje po Portugalskem za dodatnih 21 dni. Med vzponom se je nad mano odkrušil del pobočja. Zasul me je plaz kamenja in zemlje, zaradi katerega sem utrpel kar nekaj hudih poškodb, a se danes že uspešno rehabilitiram in komaj čakam, da se pridružim pticam v zraku.

Če povzamem na kratko – za vse, ki razmišljate kje še leteti, vam povem: Portugalska je, med ostalim, tudi dežela številnih možnosti za letenje z jadralnim padalom. Prijazni domačini so zelo gostoljubni, njihova hrana je odlična, pokrajina sama pa nudi čudovite razglede tako v notranjosti, kot tudi ob morski obali. Priporočam.