Potopis: Posoške impresije

Avtor: Arnold Lešnik

Po dolgem času sem spet začutil brezmejno svobodo. Tisto svobodo, ki jo lahko ponuja le življenje strastnega in zasvojenega letalca. Ko zjutraj vstaneš in je prva stvar, na katero pomisliš – nebo. Nebo, nebo, nebo. Razglabljaš o meteoroloških parametrih in pojavih in se sprašuješ, kako bodo vplivali na tvojo letalno napravo in na načrtovan let. Edina misel je letenje, edina skrb - kje in kako varno v zrak. Vse ostalo je nujno zlo: hrana, pijača, denar, dihanje, karkoli že.

Kakšna romantika neki

Teden dni popolnega odklopa. Iskanje studenca večne mladosti in lov za skritimi sanjami. Če je kdo kdajkoli kjerkoli našel »sveti gral«, potem smo to zagotovo mi – letalci. Eden takšnih krajev na tem planetu, kjer se nebo stika z našimi sanjami, je dolina reke Soče. Sam sem že od nekdaj zaljubljen v te veličastne hribe, mogočno reko in vse skrivnostne zgodbe, ki obdajajo te kraje. Vsi tisti čarobni razgledi na vrhu hriba v zgodnjem jutru, ki sežejo do morja in čez, prelestni zvoki in božanske vonjave. Divji grebeni, divja reka in seveda divje prijazno nebo. Tukaj sem že hodil, plezal, smučal, plaval in ja, tudi letel nekoč. A tako kot z jadralnim padalom, tako pristno se nisem dotaknil neba še nikoli – ne tu, ne kjerkoli drugje.

Kobala – kraj kjer se rojevajo sanje marsikaterega pilota jadralnega padala. Najprej pa jutranje prebujanje v kampu, osmi v čakalni vrsti za stranišče - že ob šestih zjutraj in nova vremenska napoved. Sledijo jutranji pogovori s kolegi, ideje, želje, rezervacija taksi kombija, veličastni načrti. Po ovinkasti cesti s spretnim šoferjem in prihod na vzletišče, juhej.

Ampak. Prav nobene romantike ni bilo tam zgoraj - za majhnega, zasanjanega zelenca. Zadeva je bila še najbolj podobna kakšnemu sejmu, ne, prej rimski areni, kjer se gladiatorji spopadajo z zvermi. Povsod naokrog na stotine ljudi, padala se obračajo in padajo v vseh smereh, v vseh oblikah. Ljudje vzletajo, ali se trudijo vzleteti. Nekaterim, redkim, uspeva, ostali padajo, delajo prevale… Ja, in tudi umirajo. Sto padalcev je že v zraku – vsi v enem termičnem stebru, vsak s svojo frekvenco na radijski postaji in vsak s svojo idejo, kako ostati v zraku. Jaz pa tam, skoraj sam, ves majhen in prestrašen s svojim ljubljenim rdečim padalom v naročju in nežnim modrim sedežem na riti. Z drobnimi, preplašenimi očkami gledam izpod lahke alpinistične čelade. Variometer se že oglaša tu in tam in kliče k novim dogodivščinam, postajo imam še vedno izklopljeno. Veter - primeren mojemu znanju, prostora, da bi razgrnil padalo – nikjer.

Potem slišimo nizko nad dolino helikopter in spet čakamo. Reševanje ima prednost pred našimi cilji. Vendar vsi ne razmišljajo tako. Enkrat potem helikopter umolkne in naš svet spet preplavita mir in spokojnost. Irena se odpravi v nebo, jaz še kar čakam in se čudim. Slednjič nekako štartam in pustim vso tisto zmedo za seboj in naenkrat sem tam, v zraku, sam s seboj in svet postane prijazen in vesel. Dviganja se mi zdijo močna a obvladljiva, nebo me vsrka vase. Potlačim nemir v sebi, naženem vse strahove iz glave in pričnem igro z naravnimi silami. Ko se znajdem - že takoj na začetku poti - precej nizko nad vasjo Gabrje, uporabim vse svoje znanje in porabim vso svojo srečo, da se v naslednjem trenutku spet zavihtim na varno višino tolminskega neba.

Nekje na pol poti do Kobarida se potem zaustavim. S pogledom se srečava s Krnom in si srepo gledava v oči. Nič ne razmišljam. Obrnem v desno. Baza oblaka je tik nad vrhom, a do Gomiščkovega zavetišča je varno in gre kot po loju. Baza se je medtem dvignila kakšnih petdeset metrov nad vrh, vendar ne razmišljam, da bi letel tja. Za danes je bilo dovolj, si rečem in spet obrnem proti Planici, pod velikanski kumulus, ki je že enkrat danes napolnil mojo višinsko banko. Še enkrat pogledam nazaj in… šment. Nekdo zaokroži nad Krnom. Baza je še vedno prekleto nizka. V naslednjem trenutku izgine v oblaku. Štejem sekunde. Z vsako nadaljnjo se povečuje moja tesnoba. Daj, poba, si rečem, ne serji ga. Pridi ven. Počasi začnem razmišljati, da bi začel močno stiskati pesti. Končno ga zagledam in mi odleže.

Temna stran

Ta dan je izgledal kot polno obložena miza na svečani pojedini. Vseh vrst jedi je bilo in pijača je tekla v slapovih. Podil sem se od ene impresije do druge. Korita Tolminke, Gregorčičev slap, Vrsno, planina Kuhi nja, Javorca, izvir Tolminke in še in še. Številni znani kraji, ki so v meni vzbujali neverjetno veselje, ko sem jih prepoznaval iz zraka. Toliko novih spoznanj v enem samem delčku dneva. Lovil sem tudi razdaljo, seveda, a predvsem sem se spoznaval z novim terenom. Tako enostavno je izgledalo. Prepričan sem bil, da bom z lahkoto obrnil Stol – pa ga nisem. Vendar zato tudi nisem podlegel slabi volji. Nikakor. Vem, da se bom nekoč vrnil.

Potrle so me druge reči. Soča je bila spet krvava. Dan se namreč ni končal srečno za vse. Gorski reševalci so morali velikokrat posredovati in reševati jadralne padalce v stiski. Kar dve smrtni žrtvi v enem dnevu sta me zelo pretresli. To je bil dopust, ne vojna, prekleto. Predvsem nesrečni Poljak, ki je tragično končal v grapi pod Mrzlim vrhom, je bil v naslednjih dneh bivanja v Posočju moj zvesti spremljevalec v zraku in na tleh. Vse te zgodbe, ki se dnevno in množično dogajajo v dolini smaragdne reke, me niso pustile ravnodušnega. Vsi tujci, ki prihajajo po nepotrebnem umirat v to našo lepo dolino, vsa njihova znanja, ki niso znanja, vsi naši fantje, ki so junaki in rešujejo na meji mogočega, helikopterji, ki polno zasedeni letajo po naših hribih, njihovi iztekajoči resursi, lastna nebogljenost ob takšnih dogodkih… vse to je naselilo velikanski nemir v mojo dušo. Zelo upam in si želim, da bomo našli primerno rešitev za to temnejšo plat Posočja.

Čez dva dni sem bil spet na Kobali. Takrat smo čakali na štart zaradi tekmovanja zmajarjev. Takoj sem opazil gorskega reševalca, ki je bil prisoten tam zaradi tekmovanja. Stopil sem do njega, čeprav sem precej introvertiran in mu močno stisnil roko. Povedal sem mu, da sem jadralni padalec in se mu s vsem spoštovanjem zahvalil, da on in njegovi kolegi bedijo nad nami in brez pomislekov rešujejo, tiste, ki so potrebni pomoči. Morda se zdi komu to dejanje banalno, meni se takrat ni. Še danes se mi ne.

Balzam za dušo

Rok-Wosa je bil tisti, ki je enkrat zvečer predlagal, da se zgodaj zjutraj odpravimo na Vodel vrh. Spodobna vzpetina nad Gabrjem, ki proti zahodu zraste v markantni Mrzli vrh. Kakšno debelo uro zmerne hoje in prideš v raj. Precej nizka cena za tak užitek, bi rekel. Pot skozi gozd je orientacijsko enostavna, vendar ne gre nujno mimo znamenite Grofove vode. Bilo mi je žal, da nisem vsaj enkrat srknil požirek tega čudeža. Potem prideš na vrh in si kralj celega sveta. Prostor za vzlet je prijazno enostaven, drena nobenega. Samo tišina, milina in gorski zrak. Kakšno popolno nasprotje Kobali! Vzlet v komaj prebujajoči se zrak pa tako miren in sproščujoč. Soča daleč spodaj. Prebivalci šotorskega naselja se komaj dobro prebujajo. Božansko drsenje z veličastno pokrajino pod seboj. Vsi ljudje in njihove zgodbe daleč spodaj. Življenje je postalo spet enostavno.

Vsak dan mojega bivanja smo potem hodili zjutraj gor v takšni ali drugačni postavi. Najprej trije, potem dva in še dva zadaj, ker sta prespala budilko. Potem štirje in nazadnje spet dva. Enkrat brez vetra, drugič nežen jug. Tretjič več zahodnika in smo malce premaknili štartno mesto. Pa enkrat meglice, drugič brez. Potem bikci, drugič koze, tretjič ovce. Opoldne pa spet na Kobalo. Navkljub drenu. Enkrat na Stol. Veličastno. En dan počitka, pa peš na Matajur. Gor in dol.

Nazadnje je sledil melanholičen povratek v realni svet, kjer ne šteje znanje pilotske obrti ali abeceda meteorologije. Tam vladajo drugačna merila in krojijo usodo druge vrednote. Še dobro. Tako nikoli ni posebej težko bežati domov, v nebo.

Spet na pot

Šele en teden sem bil doma, ko se je spet pojavila priložnost, da se odpravim v Tolmin. Tokrat ni bilo velike družbe znancev - kar ti včasih vliva prepotrebno dodatno samozavest. Z Ireno sva bila sama. Napoved ni obetala, a sva bila tako polna upanja in tako nezahtevna v svojih sanjah. Slednjič sva si od neba izprosila Kobalo. Peš.

Jutranja napoved je obljubljala bistveno manj vzhodnika kot prejšnji dan, vendar je odkrito grozila z nevihtami že zgodaj popoldne. Zato sva se zjutraj le zmerno obirala. Dogodivščino sva pričela v Tolminu, na uradnem pristanku, in se po neoznačeni poti napotila skozi Poljubinj, po poti, ki vodi do slapov Beri. Nekje ob strugi potoka Godiča se je pot ločila od dobro uhojene steze in zavila strmo desno navzgor. Orientacija ni bila tako zelo zahtevna, vendar je bila pot dokaj prepadna in dve prečki celo nevarni. Morda je svoje opravil tudi zadnji potres, ne vem. Na enem mestu je bila jeklenica nesramno pretrgana. Nekaj ušivih metrov je izgledalo kot maratonska razdalja. Takrat sem začel razmišljati, da bi bilo mogoče bolje že prej ubrati markirano pot, a sem misel zavrgel takoj, ko sva srečno prispela na drugo stran.

Po dobrih treh urah relativno zmerne hoje sva se preznojena pridružila lenobnim letalcem na vrhu. Na vzletišču se vendarle nisva preveč obirala, saj je nebo z živahno rastočimi kumulusi, ki so počasi dobivali mogočnejšo obliko, dokaj jasno govorilo, kje se bo dan končal. Ne vem, če so bili vsi pripravljeni prisluhniti govorici oblakov, midva s tem nisva imela problemov. Letenje samo se mi zdi že tako ali tako nevarna zadeva, celo tedaj, ko misliš, da si naredil vse prav, kaj šele če se že na začetku poti znajdeš samo s polovico prtljage. Prav zato sva tudi zatrla misel, da bi se mogoče odpravila na Kobiljo glavo in tam poiskala srečo. Ne, vzletela sva tukaj in zdaj. Ko sem nad vzletiščem nabral dovolj višine za miren odlet do kampa Gabrje, sem to brez velikih želja po kakšnem preletu, tudi storil. Irena je pristala kmalu za menoj.

Slabi dve uri kasneje se je modro nebo dokončno uklonilo deževnim oblakom in takrat smo številni, varno pod streho, opazovali pristanke kolegov v dežju. Prestrašeni pogledi zemeljskih ekip – morda prijateljev, zakoncev – in živčni pogovori po radijskih postajah me niso pustili ravnodušnega, vendar se je slednjič vendarle vse srečno končalo. Potem je prej kot v eni uri zmeren dež zamenjalo močno neurje s točo. Tu in tam je odpihnilo kakšen šotor v kampu, prevračalo stole in mize.

Posoška pravljica se je nemudoma končala in sledil je hiter pobeg domov. Tako hiter, da se nisem utegnil niti dostojno posloviti. A hribi bodo počakali, in Soča tudi. Nebo je večno. Novih načrtov pa tako ali tako ne bo nikoli zmanjkalo. Že kmalu spet nazaj v ta raj!