"Prekmurski brejg" - vitel G8

Avtor: Boštjan Komaricki

Bougdaj lidgej!

Znate ka van poven? Niti nej tak daleč, prejk Štajera do Müjre, te pa kda si že prejk Müjre, si pa že doma, na dobron, pravijo.

Ja, tou je tü prinas na vzhode, ge se zača ravnica Prekmurska, ge so širna polja pšenice pa kukurce, ge so dobri lidgej, keri do vas sigdar z srcon sprejeli in van dali fse ka trbej, ka de van lipou!

Tou je tü, ge je sveže plavo nebou, ge so kumulusi bejli kak snejg, pa baze čarne kak vrag!

Tü, ge so štrki najviše, ge so najšürši stebri, ge najbole gor letij, tü, tü smo mij doma, tü je lipou, tü je Prekmurje naše…

Nadaljeval bom slovnično, saj se boste še naposlušali prekmurščine, ko pridete na naš 'Brejg', še prej pa se vam naj na kratko predstavim in vrnem v preteklost. Sem Boštjan Komaricki, rojen leta 1972 v Murski Soboti, zadnja leta pa živim z družino v Lendavi. Od nedavnega sem tudi lastnik vitla G8 in njegov certificirani operater.

Vsi vi, ki to berete, dobro veste kaj nam vsem, ki neprestano gledamo v nebo, pomeni ta šport. Dobro veste, da občudujemo kumulustrado kot pot v nebesa, častimo ptice kot naše bogove ne glede na versko prepričanje in pripadnost in nenazadnje, čeprav za mnoge čudno, radi gledamo vremensko napoved . Smo pa zato tiste sorte ljudje, ki živijo in dihajo z naravo, jo slišijo, čutijo, vohajo... In smo tisti, ki za novodobnimi 'turisti' pobirajo plastenke in smeti!!!

V Prekmurju, kjer ni tisočakov ali kakšnega hriba z vsaj 500 metri nadmorske višine, pa je narava poskrbela, da se skozi vso leto prelivajo in menjavajo barve naše kraljice RAVNICE! Ravninsko letenje je nekaj posebnega, znano kot mirno in laminarno, stebri termike pa široki ter polni naših bogov (pretežno Kanje, Štorklje, Krokarji, več vrst Orlov...). Letenje v Prekmurju je zato uživanje, večkrat tudi v družbi 'jadrilic', ki priletijo iz sosednjih držav. Jadranje pa vam bo prav tako ponudilo prekrasen pogled na širno ravnico, polja in jezera in sosede iz Avstrije, Madžarske in Hrvaške! Zgodbe o dobrih ljudeh iz Prekmurja vam zagotavljajo, da bo vaš pristanek v katerikoli vasi toplo sprejet in nagrajen z domačimi dobrotami, ki vam bodo resda dvignile nivo holesterola v krvi, vendar pa tudi raztegnile ustnice do ušes!

Zame osebno se je zgodba o letenju začela leta 1997. Bila je rana pomlad, ena čudovita marčevska nedelja, ki se je začela z jasnim modrim nebom in toplim mladim soncem, ki je ravno prav grelo. Zunaj je bilo tako lepo mirno. Prisotna je bila stabilna atmosfera, polna spomladanskega utripa, vonjav, čivkanja… Bil sem na dvorišču, dihal z naravo in takrat me je poklicala mama, da naj pridem noter, ker imam telefonski klic in da me kliče prijatelj. Ta klic mi je spremenil življenje. Poklical me je Boštjan Gomboc (žal je pozneje izgubil življenje v jadralno padalski nesreči v Makarski), ki je takrat že bil v skupini Prekmurcev, ki so se tako ali drugače ukvarjali oziroma spoznavali z jadralnim padalstvom.

Se oglasim: »Halo?« in on mi pravi: »Pajdaš, ka delaš? Pa ka si nouri, zunaj je 2m/s laminarne jugovine!!! Pridem po tebe takoj!!!« TU TU TU… Konec klica. Kmalu je prišel in že sva se peljala na letališče v Rakičan (pri Murski Soboti). Med potjo mi je ves čas vneto razlagal o letenju, jadralnih padalih, opremi in tudi o nekem vitlu. Čeprav nisem vsega čisto dobro razumel, sem bil že od njegove razlage tako navdušen in 'naspidiran', da me je kar trgalo na sedežu v avtu!!! Ko sva prispela tja, je ekipa že stala ob avtu (mislim, da je bil VW Sharan), v katerem je bila naprava s kolutom vrvi in nekimi ročkami. »To je torej ta vitel.«, si mislim in v zadnji vrsti opazujem in poslušam pestro debato o nekih podatkih, dolžinah in višinah, dviganjih. Vodja in lastnik te vitle je bil znani prekmurski pilot Vojko Prah, ki je nanizal kar nekaj svetovnih rekordov v letenju s paramotorjem. Žal je pred nekaj tedni umrl.

Potem se je začelo. Na vrvico so priklopili Boštjana Gomboca in pognali avto. Spomnim se, da je avto peljal po robu vzletno-pristajalne piste in dvigoval Boštjana, ki je na višini približno 300 m nenadoma močno zanihal in lovil kupolo, ki ga je sunkovito prehitela. Do tega je prišlo zaradi pretrganja vrvice. K sreči se je vse dobro končalo in Boštjan je varno pristal. Ostali so strnili glave okrog vitle, debatirali in uživali v pomladnem soncu, jaz pa sem stopil do Boštjana in mu pomagal odnesti opremo tistih nekaj metrov dol iz piste, na lepo pokošeno travo, kot se za letališče spodobi. Nato se je zavrtel, odvrgel od sebe 'v gobico' nabrano padalo, si snel sedež in mi dejal, da naj se obrnem s hrbtom proti njemu. Nadel mi je sedež, ga zapel in mi hkrati razlagal o pomembnosti vpetja nožnih gurten, ki sta takrat bili vpeti vsaka zase in ne v navezi z bočnimi, kot danes. Razgrnil je njegovo novo Advance Alpho, po katero sva ne dolgo pred tem šla v Maribor, kjer mu jo je prodal takratni zastopnik Aleš Novak. Razporedil mi je prste po nosilnih trakovih, razložil pomen potega 'A' linij in mi na koncu zaprl prste, da sem prijel krmilni ročici. Tista dva metra laminarne 'jugovine' sta bila idealna, da sem dvignil kupolo, ki je kar stala nad glavo, korekcija s krmilnima ročkama pa mi je kar stekla. Takoj sem razumel in začutil potrebno gibanje pod kupolo, da sem jo obdržal nad glavo. Svoje je dodala še mlada termika, ki je dala že zadosti energije, da me je Boštjan obrnil frontalno, prijel za trakove v pasu in me potegnil v zrak. Trenutek in občutek, ko sem se odlepil od tal, je spremenil moje življenje. Morda me je kakšna dva ali tri metre vlekel za pas, potem pa mi je skočil za hrbet in me potiskal še nekaj metrov naprej, jaz pa sem 'letel' kakšen meter nad travo. To je bil trenutek, dan, ki mi je odprl pot med oblake!

Saj bi napisal kaj več, pa se mi zdi, da naša slovnica ne premore teh nadnaravnih besed, s katerimi bi lahko povedal, kakšen kemijski proces se je v tistem trenutku vršil v mojem telesu! Od takrat sem gledal samo še gor. Opazoval sem veter in kanje ter ves dan držal v zrak Kenwoodovo radijsko postajo, ki mi jo je dal Boštjan. In tako naprej vsak dan. Ko ni bilo dežja, smo hodili naokrog in skakali z domačih hribčkov, kot sta Štatenberg in Donačka gora.

Žal se je kmalu po vsem tem na dopustu v Makarski zgodila tragična nesreča. Ker sva z Boštjanom imela samo njegovo Alpho, sva posamezno letela iz Biokova. Tisti usoden avgustovski dan je šel na goro sam z znanim domačinom, Matkom Benkovićem-Bešom. Matko je odletel in pristal, mi pa smo na plaži čakali še na Boštjana. Po dveh neuspelih poskusih vzleta je v tretje odletel, a žal pred vzletom naredil usodno napako, na katero me je nenehno opozarjal. Ni si pripel nožnih gurten. Sledili so težki časi, dolgo obdobje tesnobe in bolečine… A čas celi rane in življenje teče naprej.

V naslednjih letih sicer nisem letel, a sem še bolj intenzivno začel spremljati jadralno padalstvo. Prišla je doba interneta in video platform, katere sem nenehno gledal. Manjkala je le majhna iskrica, da bi v meni ponovno zanetila nekajletno pritajen tleči ogenj. To se je zgodilo leta 2010, ko smo se peljali na dopust v Nemčijo. Pred Salzburgom sem zagledal jadralne padalce, ki so jadrali v čudovitem dnevu. Občutki, ki so me spreleteli, so bili tako zmešani, toliko vsega, spominov, sreče, groze, da me je sesulo. Tulil sem kot volk… A naslednji dan sem vedel, da se vračam, da moram nazaj, tja gor med oblake. Kmalu po vrnitvi sem poklical Aleša Novaka, ki je takrat še zadnjič izvajal neke tečaje, vendar se je umikal, ker je zaplaval med podvodne ribiče. Brez nekega vrednega napredka sem taval kako leto in dokončno spoznal, da moram narediti naslednji korak.

Začel sem iskati svoje prvo krilo in kmalu kupil Advance Epsilon 6. Vrnil sem se na domači breg v Bodonce in tam spoznal Jerry-ja (Jernej Štefanec), ki mi je prijateljsko povedal, da je dandanes to drugače in da je najbolje, da začnem vse od začetka. Zato sem šel v šolo, v roke učitelju, ki me je čakal in sprejel na šolskem terenu v Preboldu. Se pozdraviva in debatirava, nakar vzame vpisno papirologijo, zapiše ime in me vpraša po rojstnem datumu. Seveda mu povem in on se smeje in čaka. Gledam ga začudeno in on reče: »Daj, ne zajebavaj se!«. Mu pravim: » Ja kaj, ne razumem???« Pa reče: »Ja dobro, nekdo ti je pač povedal kdaj sem rojen.«, pa mu začudeno odgovorim, da nimam pojma in da sem mu pač povedal svoje rojstne podatke. In učitelj pravi: »Daj osebno!« Potem si mislim, ups, tule se pa gre zares! Končno mi učitelj pove, da sva rojena na isti dan, le da je on eno leto starejši. In tako me je v roke vzel eden najboljših, Damjan Čretnik. Kmalu sem ugotovil, da ne delam nič prav in da sem lahko srečen, da sem na pravem začetku. Sledile so neštete ure 'hendlanja', skakanja po Lendavskih Goricah, pristankov v koruzi in na visoki jelki, ki ima na srečo mehkejše iglice kot smreka. Tako je 'kosobrinček' (na občnem zboru društva je bil podeljen za 'gnezdenje') že v žepu. Ure letenja so se nabirale in seznam vzletišč se je hitro polnil. Ob tem sem spoznal mnoge od vas, iz te čudovite, velike družine jadralnih padalcev in tudi drugih, ki so v letalstvu. A prišel je dan, ki mi je dal nepozabne občutke, dan, ko sem spoznal vleko z vitlom ter ravninsko letenje.

Bili smo nekje na bregu, skupaj po letenju in 'dečki' so rekli, da se bo jutri 'vitlalo'! Doma, med njivami, na prekmurski ravnici! To je bil vitel, ki so ga leta 2008/2009 skupaj kupili Damjan Čretnik, Boštjan Zorman (Tinček), Borut Koler in Miran Fridau (Mičo), na usposabljanju za operaterja pa se jim je še pridružil Anže Pristov. Ogromno opravljenih vlek je bilo, čudovitih trenutkov druženja, srečanj in tekem. Eno izmed večjih srečanj je bilo v juniju 2013, ko je DJP Lintvar organiziralo društveni piknik v Lendavi, kjer se je tudi odvijala 'pika' tekma, s pristankom pred Zokijevo Drvarnico (ime gostilne). To je bil nepozaben dan, poln smeha in radosti, letenja, jedače in pijače… Vitel nam je oddelal mnogo ur, zato je vse bolj kazal znake utrujenosti. Poškodbe so se ponavljale, vrvica se je vse pogosteje trgala, a želja po letenju na ravnini je bila samo še večja, saj sem sedaj poznal 'Prekmurski steber', ki je širok kot blok v Lendavi, se enakomerno dviga, se z višino širi, v zavoju pa lahko zagledaš tudi štrka (štorkljo), kralja mirne, laminarne ravnice, brez zavetrnih področij, rotorjev, dolincev in še česa, kar je stalnica drugod pri nas. Zaradi vsega navedenega je ravnica le še toliko bolj prijetna, ker ti da tisti občutek varnosti in svobode, neskončnih pristankov in dobrih ljudi, ki te bodo nahranili in napili, če boš podlegel njihovi dobroti. Slišal sem ogromno takih lepih zgodb od naših pilotov in ko boste prišli leteti v Prekmurje, kar povprašajte po njih.

Ta vitel je sčasoma žal dotrajal. Sedaj čaka na popravilo in upamo, da bo le-to uspelo…Med tem je naš Prekmurec Jernej Štefanec (Jerry) kupil vitel iz Hrvaške, kateri je pred tem bil tudi že nekajkrat v Lendavi na posoji. Nekaj časa smo letali, potem pa je žal letalna sla in vnema ostala samo še v meni in dveh ali treh domačih pilotih, katerim se pa izpeljava ni izšla, saj sta za vzlet potrebna šofer in operater, letel bi pa eden ali dva… Ob vsem tem so prisotni enormni stroški, ki si jih marsikdo ne zna predstavljati. Potrebno je vzdrževati vitel, vrvico in dodatne stvari, ob tem pa je dodaten strošek tudi avto… Vse skupaj je velik finančni zalogaj in tako se je Jernej odločil, da bo vse skupaj prodal. Meni je preostala samo še avtocesta in okoli 100 prevoženih kilometrov v eno smer, smer Lendava-Donačka gora. Da ne omenjam Dobrovelj, sploh pa Lijaka ali Kovka, ki sta zame na drugem koncu države… Bil sem več na cesti kakor doma ali v zraku in po treh letalnih sezonah sem čutil to na celi črti. Enormno rast stroškov sem vzdrževal s prekomernim delom servisa računalnikov, si zatiskal oči pred vsemi ostalimi stroški in pokrival ušesa pred poslušanjem ženinih pridiganj in opominjanj, da imam doma njo in dva sinova. Trpel sem nekaj dni, a brez letenja ni šlo. Dobro veste, kako je hudo, ko je tisti letalni dan in ko vsi letijo, samo ti ne. Nakar še zvečer ležeš v posteljo in bereš opise ter všečkaš vse te lete…

Začel sem premišljevati, iskati izhod iz te norišnice, iskati rešitev kako nahraniti dušo - leteti in ostati doma? Prijetni spomini mi sprojicirajo v misli vitel in začne se… Po pogovoru doma dobim podporo in že obrnem internet na glavo. Ni bilo težko najti, saj je nedolgo tega Volvo posnel za svoj tovornjak reklamo, v kateri pa je zame poleg dobre šoferke, vseeno glavno vlogo in pozornost dobil pilot, ki je za tem tovornjakom letel z jadralnim padalom in se je po letenju skozi kratek predor dvignil in potem odpel z vitla G8, na katerega je bil vpet. O tej napravi sem slišal že od nekaj naših pilotov, ki so bili v Braziliji in so iz nje vzletali, Damjan Čretnik pa jo je omenjal, ker je bil na 'pika' tekmi v Litvi, kjer itak ni hribov in je vitel eden izmed 'bogov' tamkajšnjih pilotov! Od tam je tudi podjetje, katero vitel izdeluje in katero si je pridobilo DHV certifikat. Aktualen vitel je različica G8. Ime označuje osmo generacijo in je najbolj dovršen.

Podprt je z elektroniko in senzorji, ki merijo pretok vrvice skozi glavo, ki je vrtljiva 360°, kar občutno razbremeni silo, saj je ves čas direktno usmerjena na pilota. Na bobnu je 1600 metrov posebne pletene vrvice, ki je v prvih desetih metrih odebeljena in ojačana. Njeno popolnost dopolnjuje še rdeč 'kajt' (padalček), ki se po odklopu letalca odpre in poleg vizualne funkcije s svojim letenjem prepreči, da bi vrvica prosto padla po terenu. Tako se lahko med tem avto obrača in pelje v vse smeri, ter na poti po naslednjega pilota navije vrvico nazaj na kolut, oziroma boben. Kvaliteta in izkušnje imajo ceno, ki znese 7500 €, brez dodatka za nosilec za priklop na avtomobilsko kljuko. Nosilec sem v začetku nekajkrat uporabil, dokler nisem nabavil avta, kot ga imajo lastniki podjetja v Litvi, katerega so preverili glede varnosti, nosilnosti in vsega, kar je pomembno za montažo vitla na streho. Takšna montaža občutno poveča življenjsko dobo vrvice, saj je na strehi minimalno prahu, nasprotno temu, ko je naprava montirana na kljuko. Nekaj stotakov stane še šolanje za operaterja, brez katerega se nima smisla iti nekaj po svoji glavi. Tudi praksa doda veliko k dobremu delu operaterja, saj spoznaš mehaniko, delovanje, vzdrževanje, rezervne dele… Bila je naporna in dolga pot v Litvo, ki se je hitro pozabila, ko so me 'zvitlali' z ravnice in ko sem pred sabo zagledal Baltsko morje. Brezčutno odpenjanje z vrvice mi je samo potrdilo vse superlative, prebrane o vitlu in pomirilo vest o pomislekih glede finančne in karierne investicije v G8.

Lepo Litvo sem zapustil zadovoljen. Zapuščal sem jo z napravo, ki sem jo po 3200 km pripeljal v Lendavo, kjer sem ji predstavil našo prekmursko kraljico – ravnico. Začeli smo bolj interno, da se spoznamo in zato se ob tej priložnosti zahvaljujem prvim akterjem, ki so takrat pomagali in sicer šoferju Borutu Gumilarju (Bobo), Jerneju Štefanecu (Jerry), ki je bil štarter in kontrola vzleta, ter testnemu pilotu, ki pa je prišel z izkušnjami predhodne verzije G7, katera ga je dvigovala v Braziliji, Andreju Erznožniku (Erzo). Po uspešnem lansiranju Erzo-ta so prišli na vrsto še tudi drugi. Med njimi prednjači Albin Grmek, ki mi je s svojimi dolgoletnimi bogatimi izkušnjami pomagal pri internem testiranju različnih nastavitev, različnih kotov vzletov, prečnem letenju, prekinitvah vleke, … Vse je bilo OK in začela se je nova era novega vitla v Prekmurju. Kmalu zatem sem ustvaril namensko Facebook skupino z imenom 'Vitla G8 Slovenija' in vse zainteresirane vabim, da se skupini pridružijo. V skupini je objavljen tudi nedavni obisk članov DJP Lintvar, katere je pripeljal Damjan Čretnik na 'zmenek na slepo' z G8 in letenje brez brega ter jim na koncu v praksi demonstriral ravninsko letenje, ko je odletel nekam proti Ptuju.

Sledilo je srečanje z ACRO piloti iz Bohinja, ki jih vodi Ambrož Mikelj in ki so kljub brezvetrju, ter s tem posledično malimi višinami, opravili acro trening in nam postregli z atraktivno predstavo akrobacij in elementov. Njihova acro krila so manjša in dosti hitrejša, trim hitrost je okoli 45 km/h, kar v brezvetrju in brez dodatnega čelnega vzgona zahteva (pre)veliko hitrost avta, ki je na makadamskem terenu vozil okoli 55, na trenutke do 60 km/h.

Nekaj dni za njimi so prišli še naši mladi upi, slovenska mladinska reprezentanca, ki jih je na trening poslala Letalska zveza Slovenije. Po nekaj predhodnih pogovorih in dogovorih, jih je pripeljal v Petišovce njihov trener Dušan Durkovič – Dule. Po uvodnem 'brifingu' smo začeli in delali do sončnega zahoda! Ja, bil sem totalno izčrpan… Bolj obširne, s fotografijami in videoposnetki dokumentirane zgodbe, si lahko ogledate na omenjeni FB skupini 'Vitla G8 Slovenija'.

Prišel je oktober in z njim jutranja megla ter vlaga, zato sem vitel demontiral iz avta in ga pripravil za pregled pred kratkim zimskim spanjem. Opravil se bo tudi servis na avtu, ob vsem tem pa bomo zimski čas izkoristili tudi za urejanje potrebnih papirjev in na ta način poskrbeli za varno in prijetno sezono 2021.

Kako naprej? Sledi sezona 2021 in poklicalo me je že kar nekaj vrhunskih slovenskih pilotov, ki so navdušeno sprejeli novico o vitlu v Prekmurju. Naznanili so bojni plan za prihajajočo pomlad, ko bi se naj napadlo 'brazilske' dolžine (300, 400, 500, 500+ km). Spet drugi omenjajo tipičen 'lendavski vzhodnik', torej veter za prelet do zahoda naše 'kure'. Vse to se po letošnjem jesenskem letenju v Prekmurju zdi povsem izvedljivo, saj so 'dečki' še pred nekaj tedni odleteli lepe dolžine, kar je za mesec september in oktober, ko res ni več toliko energije, dober rezultat in lahko le rečem, da pomlad obeta! Prekmurski leti iz zadnjih let pričajo, da teren nudi širok obseg smeri letenja, saj so nekateri odleteli v Avstrijo, Hrvaško, Madžarsko… Res je, da takrat še ni bila današnja neugodna situacija prehajanja meddržavnih mej… Sicer pa ni važno drugo, kot da prideš na vleko ter spoznaš lepo pokrajino in zajadraš nad ravnico.

Nenazadnje bi se rad zahvalil Letalski zvezi Slovenije, ki podpira in je podprla tudi naše srečanje in trening mladinske reprezentance, katere člani se zavedajo, v kako velike čevlje bodo le ti stopili, ko bodo prerasli mladinsko in se pridružili članski ekipi, ki je v vrhu svetovne PWC elite.

Prav tako se zahvaljujem vsem, ki ste se odločili in kupili 'akcijske šlepe' in s tem podprli razvoj ravninskega letenja, predsedniku JPK Donačka Gora Damjanu Adamu za pomoč in podporo pri povezovanju kontaktov, pri urejanju birokratskih in pravnih zadev, predsedniku DJP Lintvar Damjanu Čretniku za organizacijo in materialne donacije, Anžetu Pristovu in Albinu Grmeku za sodelovanje, podporo, strokovne nasvete in napotke za prihodnost, Borutu Kolerju za moralno in tehnično podporo, prav tako Boštjanu Zormanu (Tinčeku), ki me nenehno hudomušno zbada z vprašanjem »Kdaj boš pa ti letel?«. Glede na to, da je prav on med bivšimi operaterji tisti z največ vleki, verjamem, da me bo ob kakem 'top' dnevu prijateljsko zamenjal. Sicer so pa tu še Jerry, Bobo, Mitko ter ostali iz Prekmurske lige in verjamem, da boste prišli pomagat. Hvala za nasvete izkušenemu bivšemu operaterju Fridau Miranu (Mičo), ki se bo morda kmalu vrnil iz Švice in se nam pridružil. Hvala tudi vsem ostalim in vnaprej hvala za morebitne namige in mnenja o možnosti sponzorsko-reklamnega sodelovanja s komerkoli, ki bi želel svojo identiteto predstaviti in obleči avto – 'vitlamobil' v njegove barve. Hvala klubom in posameznim skupinam za individualni interni zakup vitla za vaše treninge in lokalne tandemske polete. Za vse fotografije in videoposnetke bi se rad zahvalil profesionalnim fotografom iz Lendave, to so: Alfred Lešnjak, Tomaž Galič in mladi Timi Farkaš.

Dragi vsi!

Veselim se vašega prihoda, srečanja, druženja, poslušanja novih in starih zgodb o letenju!

Se vidimo med oblaki!