Prvi slovenski polet z zmajem v Himalaji

Ko sem v letih 1983 in 1984 poletel z Mont Blanca in Kilimanjara in kot prvi uspel celo jadrati nad obema vrhovoma, so mladostne želje in ambicije hkrati z razvojem alpinistične kariere zelo porasle. Tako je bil leta 1985 poleg začetka zdravniške službe moj prednostni cilj priplezati na osemtisočak Daulagiri (8167m) po prvenstveni smeri v vzhodni steni in potem z zmajem poleteti z vrha. Zelo ambiciozno, a ob sreči z vremenom se je zdelo uresničljivo. Seveda mi je bil pomemben del načrta, da zmaja na vrh prinesem sam, brez pomoči drugih, tako kot sem to storil na Kilimanjaru in Mont Blancu. Zmaj (Finsterwalderjev Windfex) je skupaj s pasom, padalom in najnujnejšo ostalo opremo tehtal dobrih 25 kilogramov, seveda brez alpinistične in druge opreme. Zložen pa je bil dolg dva metra in sem ga moral nositi v posebej prirejeni krošnji. Treniral sem kot nor, plezal in letel, kolikor mi je le dovoljevala zahtevna služba s številnimi dežurstvi. Septembra leta 1985 sem kot član in hkrati zdravnik Slovenske himalajske odprave na Daulagiri odšel v Himalajo skupaj z izkušenimi himalajci Stanetom Belakom Šraufom, ki je bil vodja odprave, Andrejem Štremfljem in Marjanom Kregarjem.

A če parafraziram znani pregovor: himalajec obrača, Himalaja pa obrne. Bilo je zelo zanimivo, zahtevno, večkrat dramatično. Šerp zaradi etičnosti vzpona, pa tudi zaradi pomanjkanja sredstev nismo imeli. Torej nobene pomoči višinskih nosačev, vse smo morali prinesti in preplezati sami. Vreme je bilo večino časa obupno, pretežno viharji in obilne padavine. Sredi odprave nam je po večdnevnem nepretrganem sneženju tri metre debela snežna odeja zasula in polomila šotore na višini 6000 metrov, tako da smo jih iskali s sondami, ki so sicer namenjene iskanju zasutih ljudi pod plazovi. Namesto šotorov smo si omislili pred viharji in plazovi edino kolikor toliko varno zavetje - votlino v snežnem pobočju, ki smo jo izkopali po dolgih urah garanja. Kljub vsem peripetijam smo uspeli preplezati načrtovano prvenstveno Slovensko smer v vzhodni steni Daulagirija, a vrha gore nismo dosegli. Ko smo med odločilnim poskusom bivakirali na robu stene več kot 7600 metrov visoko, nas je ponoči silovit vihar skoraj odnesel v prepad skupaj s šotorčkom, v katerem smo se stiskali vsi štirje. Namesto da bi se navsezgodaj naslednjega povzpeli še zadnjih plezalno ne pretežkih petsto višinskih metrov do vrha gore, smo si z begom – kar najhitrejšim sestopom v viharju reševali življenja…. A ker je to članek za letalsko revijo, se bom omejil na zmajarski del te pustolovščine.

Že na samem začetku odprave sem razočaran ugotovil, da s poletom z vrha Daulagirija ne bo nič. V spodnjem delu stene nas je čakal tehnično najtežji in najnevarnejši del vzpona – zloglasni Ledeni slap, eden najnevarnejših himalajskih ledenikov, kjer je nekaj let prej podor seraka ubil sedem ameriških himalajcev in šerp, v bližnji preteklosti pa je bilo tam še nekaj smrtnih nesreč. Tam čez prenašati Windfexa skupaj s pasom in padalom, poleg vse ostale alpinistične opreme, bi bilo nemogoče. Poleg tega je bil na Daulagiriju praktično stalno vihar, tako močan, da nam je lomil in podiral šotore, zato bi bilo nemogoče leteti, tudi če bi mi kdo zmaja pripeljal na vrh. Da temperatur med dvajset in trideset pod ničlo sploh ne omenjam.

Po tistem, ko smo po preplezani prvenstveni smeri v silovitem viharju srečno pobegnili z gore, sem v baznem taboru v dnevih, ki so nas še ločili od sestopa v dolino, razmišljal o tolažilnem poletu. Kopast, kakih 4500 metrov visok hrib nad baznim taborom, tik ob robu ledenika, se je ponujal kot edina realna možnost. Leteti z njega v Kali Gandaki je bil vsekakor lep cilj. Kali Gandaki)je namreč najgloblja dolina na svetu, saj je njeno dno, po katerem teče istoimenska reka, visoko le malo nad 2000 metri, najvišji točki obeh bregov pa sta osemtisočaka Anapurna in Daulagiri. Menda je bila to edina dolina, ki so jo s prostim očesom med kroženjem okoli Zemlje videli in tudi fotografirali ameriški astronavti na Apollu. Prvič sem za trening v meglenem vremenu poletel z omenjenega vrha do baznega tabora, ki je ležal v pobočju na višini 4100 metrov. Bilo je koristno, čeprav ne najbolj pametno. Na vrhu hriba, po naših merilih gore, sem zmaja postavljal še v soncu, a kmalu me je skupaj s Šraufom in Andrejem, ki naj bi mi pomagala pri štartu, zagrnil oblak. Ker so iz baze javili, da so pod bazo oblaka, sem vseeno poletel in se po dolgih, napetih sekundah izkopal iz meglenega objema. Takoj zatem sem se z ostrimi zavoji moral pripraviti na pristanek na precej neugodnem terenu – valovitem, precej nagnjenem zasneženem travniku, posejanim z velikimi skalami ob šotorih baznega tabora. Edina možnost je bilo pristajanje z vetrom v hrbet navkreber. Svoje je naredil še redek zrak na tej višini in kljub temu, da sem v tistih letih odlično obvladal pristanke v zahtevnih terenih, sem se grdo zložil. Takoj so zaskrbljeni pritekli vsi naši trije Nepalci – zvezni oficir, kuhar in njegov pomočnik. Ob siloviti bolečini v desni nogi sem najprej posumil na zlom stegnenice, ko pa je bolečina nekoliko popustila, so me najbolj zanimale cevi zmaja - tako kot običajno v tistih letih, ko smo po »crashu« najprej pogledali, če je zmaj cel in šele nato kakšne so naše morebitne poškodbe. Ena zlomljena cev triangla je na primer s ceno okrog sto takratnih nemških mark pomenila resen napad na študentove prihranke. Tokrat se je končalo kar dobro – cevi triangla so bile samo malo skrivljene, moje kosti cele, stegno pa kljub temu zelo boleče in udarcu primerno tudi kmalu solidno oteklo.

Naslednji dan je bil zadnji na gori, saj so prišli nosači, podrli smo bazni tabor in načrt odprave je bil peš sestopiti več kot dva kilometra globoko v Kali Gandaki, do prve vasi. Pregovoril sem Šraufa, da se je skupaj z mano povzpel na hrib, saj sem rabil fotografa, morda tudi pomoč na štartu. Noga me je zelo bolela, kar je bila še dodatna motivacija za polet, saj si nisem predstavljal, kako bom peš kruncal v dolino. A kazalo je še slabše kot prejšnji dan. Hrib je bil že od ranega jutra v oblaku, katerega baza je bila le nekaj deset metrov nad baznim taborom. Po radijski zvezi z bazo sem preverjal razmere, postavil Windfexa in čakal. Tri ure in pol. Šrauf je bil že pošteno nestrpen in skoraj tako napet kot jaz: »Pa ja ne boš letu v meglo, saj se nič ne vidi…?« me je večkrat zgrožen spraševal. Nisem mu jasno odgovoril, saj sem zbiral pogum in spuščal varnostne kriterije. Z očmi sem prebadal mlečno sivino in iskal kako luknjo, preračunaval, koliko časa bom letel skozi plast oblačnosti in tuhtal, kakšne so možnosti, da bom po občutku obdržal smer in ne treščil nazaj v goro. Napetost in nestrpnost sta naraščali. Želja po poletu je bila silovita, odpor do pešačenja v dolino tudi. To so bila leta, ko skoraj nisem znal ali mogel peš sestopati v dolino, če sem na vrh prinesel zmaja, ne glede na pogoje. Želja po letenju z vrha in vložen trud za vzpon sta bila težko breme pri odločanju. Tako sem pri svojem prvem poletu z vrha Triglava s postavljenim zmajem (Atlasom) ob Aljaževem stolpu čakal več kot osem ur v megli, dežju in zoprnem vetru. Ni me odvrnila niti skupina Adriinih pilotov, ki so v tistem času obiskali vrh in me prepričevali, da je čista norost leteti v takem in da glede na vreme in druge pogoje nimam nobenih možnosti za polet. Oni so sestopili, jaz pa sem še vedno čakal. V večernem mraku pa se je končno za nekaj minut oblačna gmota nekoliko razredčila, v rosenju in hrbtnem vetru sem se pognal v globino proti severovzhodu, da je grušč letel na vse strani in srečno poletel. Kmalu za tem, ko sem preletel Kredarico, so se oblaki za mano zaprli, do pristanka v Krmi pa sem imel kar nekaj telovadbe skozi oblake in meglene zaplate. Super doživetje, na katerega danes seveda gledam nekoliko drugače kot takrat.

Par let kasneje, na z oblakom prekritem vrhu hriba ob Daulagiriju, je bila motivacija še večja. To naj bi bil moj in slovenski, oziroma takrat še jugoslovanski, prvi polet z zmajem v Himalaji. Obetalo se je izredno doživetje. Napetost je naraščala, običajno zgovorni Šrauf je utihnil in čakal z upanjem, da bom odnehal, da bova pospravila zmaja in peš sestopila v bazo in naprej v dolino. Naročil sem mu, naj me opazuje in začne fotografirati, če se bom odločil za štart. In kot je pri zahtevnih štartih običajno - postopoma je vse izginilo, bila sva samo še jaz in belomodri zmaj, ki mi je počival na ramenih in bil je oblak, v katerem sva bila potopljena in je ogrožal polet. Takoj za hrbtom pa razbit ledenik, spuščajoč se z ogromne gore, osemtisočaka, ki nas je nekaj dni prej zavrnil, a smo bili vseeno zelo veseli prvenstvene smeri in preživetja.

Naenkrat se mi je zazdelo, da se je vseprisotna sivina nekoliko razredčila. Ali pa je preprosto prišel trenutek intuitivne odločitve. Sporočilo iz baze nedolgo pred tem je bilo, da tam ni nič drugače –oblačna gmota se je začenjala nekaj deset metrov nad šotori. Pognal sem se po zasneženi strmini v nepredirno sivino. Šraufu so se tako tresle roke, da je nastala ena sama zmazana fotografija štarta. A to ni bilo bistveno. Tekel sem na vso moč. Če sem v tistih letih kaj res dobro obvladal, je bil to štart z zmajem. Ko sem začutil, da kljub rahlemu hrbtnemu vetru in redkemu zraku prijemlje, sem se nagnil še bolj naprej, iz telesa iztisnil še nekaj korakov na meji zmogljivosti in se nato pognal v prazno. Zašumelo je, z domačim občutkom sem prijel spodnjo cev triangla. Z vseh strani me je obdala enolična sivina in kar naenkrat ni bilo več jasno, kje je levo in desno, kje zgoraj in spodaj. Z vsako sekundo v oblaku ob nični vidljivosti je naraščala napetost. Ozračje ni bilo mirno in vedel sem, da me lahko obrne iz smeri naravnost proč od gore. Primitivni kroglasti kompas na cevi triangla je bil neuporaben, saj je zaradi opletanja zmaja nihal sem ter tja. Čas v oblaku se je raztegnil nekam proti neskončnosti.

In potem se je zgodilo. Svetloba nad mano je začela naraščati, pod mano pa se je stemnilo in kmalu sem ugledal nejasne obrise prepada pod seboj. V trenutku sem popravil smer, zadihal z delnim olajšanjem in začutil odprt prostor. Še nekaj sekund kasneje se je na nasprotni strani doline pokazala ogromna gmota Anapurne. Zavriskal sem, olajšanje je bilo nepopisno, čeprav me je čakal še dolg polet v dolino, ki je znana po peščenih viharjih. Napetost se je nekoliko zmanjšala in zlila z nepopisnim užitkom. Spreletaval sem se visoko nad najglobljo dolino na svetu, v zraku med osemtisočakoma Anapurno in Daulagirijem, prvi človek pod krili zmaja doslej. Še lepše, pa spet nekoliko bolj napeto je bilo, ko so se mi pridružili ogromni himalajski orli, ki so gnezdili v prepadnih strminah pod baznim taborom in smo jih občudovali že med plezanjem na Daulagiri. Leteti s temi mojstri jadranja v himalajskih višavah je bilo izjemno doživetje. Malo sem se sicer bal, da me bo kdo od njih napadel kot vsiljivca, a se mi niso preveč približali.

Počasi sem tonil v dolino, krožil nad vasicami ob strugi reke in iskal primeren prostor za pristanek. Odločil sem se za peščine ob vasici Kakani. Bilo je dokaj mirno, pristanek brez težav. Čeprav sem bil žalosten, ko se je polurni polet končal, je bil občutek trdnih tal pod nogami vseeno nadvse prijeten. Z olajšanjem sem se zazrl v pobočja Daulagirija, ovita v gost oblak, iz katerega sem priletel. In preprosto užival, da sem opravil čudovit polet in tudi da je konec odprave, konec naporov, tveganja, zmrzovanja, negotovosti in nevarnosti. A nisem bil dolgo sam. Iz vasi so se usuli domačini, od polgole otročadi do bradatih starcev. Osuplo so me gledali, še bolj so strmeli v zmaja, ki so ga videli prvič v življenju. Nikoli ne bom vedel, kaj so si mislili, ko so me ugledali v zraku nad dolino. Kar nekaj časa se niso upali približati. Prvi so se seveda ojunačili otroci in se začeli dotikati zmaja. Ker so bile mene usta do ušes, so se tudi oni začeli režati. Začutili so moje olajšanje in veselje. Kar je bilo treba, smo se zmenili, brez da bi govorili isti jezik.

Pol dneva kasneje so v dolino sestopili tudi ostali člani odprave z nosači. Šrauf je pritrjujoče zmajeval z glavo. Verjamem, da mu je po tistem, ko sem pod krili zmaja izginil v oblaku, zelo odleglo, ko sem se po radijski postavi javil iz doline.

Dve leti kasneje smo končno uspeli priplezati na vrh Daulagirija. V alpskem stilu in celo pozimi, kar je bil tisto sezono eden najzahtevnejših dosežkov v Himalaji in še danes edini slovenski vzpon na kak osemtisočak pozimi, tudi eden redkih v svetovnem merilu. Bila je alpinistično še mnogo bolj zahtevna zgodba. Skupaj z Marjanom Kregarjem, nekdaj tudi prostim letalcem, sva po štirih dneh plezanja, v orkanskem vetru dosegla vrh. Šrauf in Pavle Kozjek sta obrnila okoli osem tisoč metrov visoko. Na vršnem grebenu je pihalo med dvesto in tristo kilometrov na uro, saj se je po poročanju meteorologov takrat »jet stream« spustil pod višino 8000 metrov. Seveda sva se z Marjanom na grebenu plazila po trebuhu do vrha, če bi se dvignila, bi poletela v severno steno brez letalnih pripomočkov. Nočni sestop, spremljan s halucinacijami zaradi izčrpanosti in pomanjkanja kisika je bil zgodba, vredna samostojne knjige, ki bo morda nekoč tudi napisana.

V bazi sem takrat imel s seboj padalo, a zaradi zimskih viharjev in hude izčrpanosti po vzponu nisem poletel niti z vrha nad bazo, s katerega sem bil dve leti prej poletel z zmajem. Prav nič nisem bil razočaran, saj me je vrhunski alpinistični vzpon v celoti izpolnil. Letenje pa je seveda prišlo na vrsto takoj po vrnitvi domov.

Opomba: verjamem, da je vsem bralcem, tudi morebitnim začetnikom in manj izkušenim jasno, da so v članku opisana nekatera ravnanja, ki so v nasprotju s pravili varnega letenja in jih seveda ne priporočam.

Iztok Tomazin