Radijske postaje

Avtor: Sebastjan Kostadinovič, S57SXS

S splošno uporabo mobilnih telefonov in na njih naloženih letalnih aplikacij se je pri nekaterih pilotih kar nekako pozabila potreba, da moramo biti v zraku v neprestani povezavi z ostalimi letalci. Poleg medsebojne izmenjave trenutnih letalnih informacij je treba spremljati tudi morebitna navodila reševalnih ekip, še posebej pa je radijska postaja uporabna na področjih brez pokritosti GSM signala.

Jadralni padalci in zmajarji pri nas uporabljamo UKW radijske postaje z delovanjem na VHF, oziroma tako zvanem »2m« področju. Monoband postaje, ki jih najdemo na trgu, so največkrat v frekvenčnem razponu med 136 - 174 MHz. Prav te so za nas najbolj zanimive, saj pokrivajo naše področje, ravno tako pa tudi frekvence, ki bi nam lahko prišle prav (recimo GRS). Tudi tu velikokrat velja »kolikor denarja, toliko muzike«, čeprav se zadnje čase med poplavo kitajskih postaj najde tudi marsikatera kvalitetna, za zares ugodno ceno. Če se odločimo za katerega izmed modelov Icom, Yaesu, Kenwood…, navadno nimamo kaj zgrešiti, so pa malenkost dražje, saj ponavadi nudijo ogromno funkcij, ki so bolj zanimive za radioamaterje, kot za nas. Včasih se splača pogledati tudi med rabljeno opremo radioamaterjev, ker je predvsem razvoj mobilne telefonije mar sikoga prepričal, da je opustil ta hobi.

»70 cm« UHF področje (400-470 MHz) in dualband postaje ne pridejo za nas v poštev, ker nimamo dovoljenja za delo na tem področju. So pa zanimive postaje, ki ponujajo dual VFO oziroma spremljanja dveh frekvenc na VHF področju hkrati (uporabno recimo za tekmovanja). Precej razširjene in cenovno zelo ugodne so tudi PMR postaje (največkrat se kupijo v paru), ki pa za področje naše frekvence ne pridejo v poštev, saj delujejo na UHF področju. So precej razširjene med tujimi piloti, saj je uporaba enostavna in tudi zakonodaja je manj stroga kot pri delu na VHF področju. Kljub temu bi bilo zelo priporočljivo, da bi vsaj en član v organiziranih skupinah, ki prihajajo k nam, imel tudi klasično VHF postajo, ki bi služila spremljanju dogajanja na naši uradni slovenski frekvenci.

V začetku smo piloti pri nas uporabljali radioamaterske kanale za medsebojno komunikacijo, potreben je bil seveda radioamaterski izpit in pozivni znak. Kmalu za tem je Zveza za prosto letenje Slovenije pri Agenciji za pošto in elektronske komunikacije RS (APEK) pridobila plačljivo dodeljeno frekvenco 147.800 MHz. Ker na lep letalni dan nastane kar velika gneča v zraku, nastane kmalu gneča tudi na tej frekvenci. Poriniti postajo v roke nekomu, ki jo prvič vidi, je podobno, kot bi novega šoferja posadil v avto sredi prometnega zamaška, pa naj se znajde. Vsi uporabniki bi se morali zavedati, da to ni frekvenca za klepetanje z ženo, ki nas čaka na pristanku ali za vabilo na pivo in podobno, ter da nas ob primerni višini letenja posluša lahko še pol Slovenije. Morda ravno nekje poteka iskanje nekoga, ki je 'zagnezdil', lahko pa zaradi tega kdo celo presliši informacijo o prihodu helikopterja na recimo Kobalo, Lijak… Nekoga lahko torej zelo motimo, pa čeprav mi njih sploh ne slišimo. Nič nenavadnega ni, ko se na lep letalni dan in ko gre visoko, sliši med sabo več kot polovica naše male 'kokoške' (Slovenije). Ali pa še čez mejo, tja do Kaštelirja ali celo Bassana.

In kako zmogljive pravzaprav so te male škatlice, ki jih nosimo s seboj? Z majhno ročno postajo sem sam pobiral vremenske slike iz telemetrije satelitov in poslušal pogovore še z vesoljsko postajo MIR in sedaj tudi ISS. Seveda ob podpori primerne antene. Torej kaj potrebujemo, da se nas bo slišalo bolje? Pa je res potrebno, da se nas sliši toliko bolje? Preko polovice 'kokoške'?

Na razširjanje valov vpliva mnogo dejavnikov – naša višina, lokacija, frekvenčno področje, tudi letni čas in v končni fazi celo sončni cikel ter aktivnosti na soncu. Le te nas za lokalno komunikacijo ne zanimajo preveč. Proizvajalci in trgovci bolj ali manj stavijo na en sam dejavnik in sicer oddajno moč postaje. Ta se največkrat giblje nekje med 5-7 W max. Vendar je ta moč deklarirana ob napajanju ročne postaje z 12V, kar pa v zraku v praksi ponavadi ni izvedljivo. In koliko moči zares potrebujemo? Oddajali naj bi z močjo, ki je primerna glede na našo trenutno lokacijo. Če smo nekje visoko, na ravnini ali pa samo lokalno letimo, potem je mala moč čisto dovolj. Ne gre tudi samo za to, kako daleč se nas sliši, koga vse motimo, ampak je radijska postaja precej bolj požrešna glede baterije takrat, ko oddaja na veliki moči. Medtem, ko nasedamo trgovskim trikom o moči postaje, pa pozabimo na tisto najbolj pomembno stvar pri radijski postaji. To je tisti gumi repek, ki štrli na vrhu iz postaje – antena. Kot sem že na začetku omenil, imenujemo področje, kjer delujejo naše postaje tudi »2 m« področje, saj je valovna dolžina na tej frekvenci enaka približno dvem metrom. Originalna antena na postaji navadno ne izseva vse moči, celo daleč od tega. Okoli 10 cm dolga antena ima izkoristek komaj okoli 1,6%. To se seveda ne pozna le na oddaji, ampak tudi na sprejemu. Antena z 0 db izgub, oziroma 100% izkoristkom, bi morala biti na tem valovnem področju dolga vsaj 1/4 valovne dolžine, to se pravi okoli 50 cm (kar je za nas, padalce in zmajarje, malo nerodno). V praksi se dve postaji z 1W moči in malo daljšo anteno, slišita na isti relaciji med sabo mnogo bolje kot dve s teoretičnimi 5W in majhno originalno gumi anteno. Vložek v dobro anteno se nam bo gotovo obrestoval. Antena naj bi bila za optimalno delovanje postavljena pravokotno (se pravi navzgor) in naj se ne bi dotikala ovir, kot so sedež, kombinezon in podobno.

Morda še beseda »mic-gain«, za uporabnike VOX-ov. Zelo nadležni so slabo nameščeni VOX sistemi, sploh pa »throat« mikrofoni, saj se oboji radi aktivirajo že ob piskanju variometra ali pihanju vetra. Pilot tako nevede blokira frekvenco. VOX sicer navadno aktiviramo z glasom, ob tem pa gre postaja na oddajo. Zaman je pilota na to opozarjati, saj nas ne more slišati, dokler je sam na oddaji. Smiselna je vgradnja PTT sistema v čelado. V tem primeru mikrofon aktiviramo s pritiskom na malo tipko, ki jo lahko imamo nekje na sedežu, gurtni ali ob komandi. Če že imamo VOX sistem, je smiselno na postaji nastaviti TOT funkcijo (Time-Out- Timer), ki nam oddajo po določenem neprekinjenem času prekine (recimo nekaj minut…). Nekatere postaje omogočajo tudi nastavljanje »mic-gain«, to je ojačanje mikrofona. Poskrbimo, da izberemo pravilen nivo, kjer se VOX aktivira z glasom in ne že z najmanjšo sapico. S tem prihranimo kar precej živcev sopilotom, ki morajo naš vario in veter poslušati večino našega leta. Nekateri se zaradi tega celo odločajo za svoje 'privat' frekvence. Če že to počnejo (kar je sicer neke vrste piratstvo), naj vsaj popazijo, da se izognejo pasu med 144-146 MHz, kjer je navadno več prometa v etru (radioamaterji).