Ravninsko letenje je drugačno

Avtor: Lucian Haas

Vir: DHV Info September-Oktober 2020
Prevod: Nejc Deželak

Letenje po ravnini in gričevnatem območju ima svoja pravila. Pilot, ki želi tu leteti daleč, mora pri določenih stvareh razmišljati drugače kot v Alpah.

Ravninsko letenje se zdi iz meteorološkega vidika enostavneje in varneje. Seveda je potrebno najti dviganja, a pilot lahko pozabi na stvari kot so dolinski vetrovi in rotorji. Močni višinski vetrovi celo pomagajo pri nabiranju kilometrov. Termika je mirnejša, dviganja so širša. Vreme se 'odvija' počasneje. Torej vse super?

Žal ne! Pod drobnogledom so zakonitosti ravninskega letenja primer ljivo kompleksne kot v Alpah in vse to vpliva na uspeh ter užitek pilota. V nadaljevanju bodo predstavljeni vremenski fenomeni, ki so značilni za ravninsko letenje.

Brezvetrje kot dilema

Za letenje v Alpah je napoved brez regionalnega vetra praktično idealna, saj se s tem zlasti v višjih legah, kjer ni dolinskih vetrov, zmanjša verjetnost turbulentnih območij. Za ravninsko letenje pa brezvetrje načeloma pomeni letenje pod oteženimi pogoji.

Zakaj? Zaradi pomanjkanja čelnega vetra v prvi vrsti pilot pri vzletanju z vitlom pridobi manj višine, kar mu oteži iskanje prve termike, ki je nižje ožja ter bolj 'balončkasta'. Pogosto se zgodi, da na takšen dan, tudi če je termična napoved zelo ugodna (beri 'baze' okrog in okrog), uspe daljši let le redkim pilotom. Še slabše se godi pilotom, ki za vzlet izberejo majhen hribček s 100 m višinske razlike. Zaradi pomanjkanja vetra se pilot ne more 'parkirati' ob greben in čakati na naslednji termični interval. Potrebno je potrpežljivo čakati na vzletišču in pozorno opazovati okolico ter vzleteti ravno v trenutku, ko je nekje v bližini termični steber. Žal so stebri ob šibkem vetru pogosto precej oddaljeni od grebena, kar ima za posledico, da v tistem trenutku na vzletišču celo zapiha v hrbet, saj steber za sabo posesa zrak. Če je steber močnejši in bolj ob grebenu, pa takrat na vzletišču sunkovito zapiha, kar lahko izkoristijo zgolj zelo izkušeni piloti z dobrim obvladovanjem padala, tako pri vzletu, kot pri centriranju termike tik ob grebenu. Za običajne pilote so takšni dnevi polni frustracije – čakanje ure in ure, a na koncu le nekaj minut letenja.

Kdor si želi takšne frustracije prihraniti, ima dve izbiri – ali ob takšni napovedi že vnaprej pozabi na letenje ali pa obišče vzletišče v kasnejših urah, saj so takrat stebri nežnejši in dlje živeči, kar nedvomno pomaga pri iskanju prvega dviganja.

Dnevni potek ravninske termike

V hribovitem svetu je potek termike jasen. Dopoldan je termika najboljša na vzhodnih, čez dan na južnih, ter proti koncu dneva na zahodnih pobočjih in grebenih. Kljub pomanjkanju hribov ima tudi ravninska termika svoj tipičen dnevni potek, ki pa jo veliko pilotov ne pozna. V skrajšani obliki – zgodaj ugodno, sredi dneva težavno, popoldan najbolje.

V zgodnjih urah je zrak še mirnejši. Prvi termični baloni se zato dvigajo širše in manj turbulentno. Čeprav temperaturna razlika zaradi še šibkega sonca ni velika, imajo ti paketi zraka drugo prednost – višjo vlažnost, saj s sabo nosijo vlažen nižinski jutranji zrak. Zaradi te komponente se takšni baloni dvigajo presenetljivo dobro in konstantno. Izkušnje kažejo, da imajo piloti, ki vzletijo zgodaj, manj problemov kot tisti, ki gredo v zrak šele okoli dvanajste ure.

Opoldne je pri ravninskem letenju čas 'borbe', kar marsikoga morda preseneti. Čeprav je sonce takrat najvišje na nebu in najučinkoviteje segreva ravninske predele, to vsaj nižje ne pomeni, da je zaradi tega termika boljša. Razlog – bolj kot so tla segreta, pogosteje se sprožijo termični baloni. Zaradi tega pa so le ti manjši in kratkotrajni, kar je za pilota nadvse neugodno, še zlasti, če imajo ti baloni sami po sebi veliko energije. Termika postane ugodnejša šele višje, ko se ti baloni združijo v večje pakete. Ravno tu lahko profitirajo piloti, ki so odšli v zrak že bolj zgodaj in lahko na ta način lažje 'preživijo' to manj ugodno obdobje.

Najugodneje je ravninsko letenje načeloma v drugi polovici popoldneva. Zrak ob tleh se segreva počasneje, tako se sprožajo večji baloni, ki so dolgotrajneši. Po drugi strani pričnejo takrat, ko postaja okolica hladnejša, svojo toploto oddajati tudi bolj namočena območja, ki so preko dneva postopoma shranjevala energijo.

Problem visoke baze oblakov

Visoka baza oblakov se zdi na prvi pogled zelo ugodna za dolge prelete. Višje kot se lahko dvignem, manj stebrov moram zasukati, oziroma ko zapustim steber, imam več časa najti naslednjega. Ampak v praksi pogosto ne poteka vse tako gladko, saj so pri visoki bazi oblakov stebri tudi bolj oddaljeni drug od drugega. Višji kot so stebri, več zračne mase se spušča ob njihovih robovih in bolj se ostala dviganja v njihovi okolici zadušijo.

Piloti jadralnih letal uporabljajo v srednji Evropi enostavno empirično formulo: oddaljenost stebrov je nekje 2,5-kratnik višine baze oblakov. Če so torej oblaki 1000 m nad tlemi, potem so stebri med seboj oddaljeni 2,5 km, pri 2000 m nad tlemi že 5 km. Za jadralno padalo so takšne razdalje že izziv, še zlasti če se v praksi ta formula izkaže za nadvse optimistično, kajti ravninski termični stebri so redko 'dežurni', ampak delujejo v intervalih. Tako rabi pilot po navadi 5-kratnik višine baze oblakov, da prispe do naslednjega uporabnega stebra. Ker so stebri redkejši, se s tem tudi poveča verjetnost, da pilot zgreši naslednje dviganje, še zlasti ko na nebu ni kumulusov. Tako imajo piloti pogosto največ uspehov ob dnevih, ko višina baze oblakov leži nekje med 1000 m in 1500 m nad tlemi.

Veter - moj prijatelj

Veter ni pri ravninskem letenju zgolj ugoden za lažje iskanje prvega dviganja ampak pomaga tudi pri potovanju med njimi. Termični stebri so zaradi vetra zamaknjeni, zato pilot že pri njegovem vrtenju potuje tudi horizontalno. S tem se avtomatsko približa naslednjemu dviganju, kar poveča verjetnost, da ostane v zraku. Tudi močnejši vetrovi (več kot 20 km/h) pri ravninskem letenju niso problematični, če je vetrni gradient (sprememba jakosti z višino) konstanten in se hkrati na hitro ne spremeni še smer vetra. Močnejši kot je veter, bolj se splača vrteti tudi šibkejša dviganja, saj so šibkejši stebri močneje zamaknjeni in s tem pilot pri vrtenju prepotuje hkrati večjo razdaljo. Nasvet: ob vetrovnih dnevih je pomembno ohranjati dobro višino, saj je v nižjih predelih termika ožja (ima manj mase) in tako tam veter lažje ustvari turbulence.

Zmerna termika je boljša

V hribih je zaželjen čim boljši temperaturni gradient, saj so potem dviganja močnejša in pilot preživi manj časa v termičnih stebrih, s čimer se izboljša njegova povprečna hitrost. Presenetljivo je, da pri ravninskem letenju prevelik temperaturni gradient ni najbolj ugoden. Razlog leži v nastanku termičnih stebrov.

V hribih imajo termični stebri svoj izvor v pobočnem vetru. Pobočni veter potiska segret zrak iz nižjih predelov po hribu navzgor, ob tem pa se le ta še naprej segreva (in to zelo efektivno, saj pobočja glede na sonce ležijo pod večjim kotom). S tem ima termični steber, ki se na nekem območju odlepi od grebena, skoraj konstanten dovod toplega zraka, s čimer se lahko ustvarijo takoimenovani 'dežurni' stebri.

Na ravnini poteka ustvarjanje termičnega stebra drugače. Tu zračna masa miruje in se počasi segreva. Ko je temperatura te zračne mase toliko toplejša od temperature okolice, se odlepi in kot paket potuje pravokotno navzgor. Zrak, ki zapolni praznino nad tlemi, je pogosto precej hladnejši in tudi zaradi nižjega kota sončnega obsevanja potrebuje več časa, da se ponovno segreje. Tako imajo termični stebri nad ravnino bolj pulzirajočo naravo.

Temperaturni gradient odloča o tem, kdaj se ravninska zračna masa kot paket odlepi od tal. Če je gradient velik, potem se ti paketi sprožajo pogosteje, zaradi tega pa so tudi manjši, s čimer se na svoji poti hitreje pomešajo s hladnejšim zrakom. Za pilota je takšen majhen paket težko centrirati, hkrati pa je kratkoživ. Če je gradient malce manjši, se lahko s tem segreje večje območje in se odlepi večji paket, kar je za pilota, zlasti v nižjih predelih, ugodneje. Prav tako je paket masivnejši in mu s tem zaradi vztrajnosti med dviganjem težje zmanjka moči, tudi če na poti naleti na manjše inverzne plasti. Dodatna prednost večjih paketov je tudi, da jih veter težje 'razbije'.