Tekmovanje: Svetovno zmajarsko prvenstvo 2019

Avtor: Matjaž Klemenčič

Potem, ko se je zadnje svetovno prvenstvo zgodilo predaleč za plitke slovenske žepe, natančneje v Braziliji, se je letos tekmovanje odvilo skorajda na domačem pragu. Italija z znano Gemono, je letos v Tolmezzu gostila 22. Svetovno prvenstvo v hitrostnih preletih z jadralnimi zmaji.

Področje samega letenja je bilo nastavljeno od Bassano del Grappa do Čedada in do Tolmina proti JV. Proti severu se je mapa raztezala vse do Grossglocknerja z znano dolino Greifenburga in Lienza.

Sam sem teren preveril že na pred- -svetovnem tekmovanju leta 2018. Takrat sem, kot edini zastopnik Slovenije, nekako preživel tekmo, ki se je zapisala v zgodovino kot ena nevarnejših do sedaj. Čudna in neposrečena zmes organizatorja, ki je po vsej sili želel pokazati čim več terena, ter »task« komisija (komisija za načrtovanje dnevnih disciplin), ki je posedovala malo prevelika »jajca «. Tako smo leteli po zelo močnem severu iz Italije proti Greifenburgu, vrteli stebre, ki so nas odnašali od grebena navzven. Zmaji so leteli nas in ne mi njih. Na koncu se je za »lep« zaključek pristajalo v neprimeren cilj, od koder je kar nekaj pilotov odletelo s helikopterjem v bližnje bolnišnice. Celoten teden je bil zgrešen. Izkušnje s pred-svetovnega prvenstva so botrovale k temu, da se veliko pilotov ni odločilo za nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Sam pri sebi nikoli nisem podvomil v nastop, sem si pa želel drugega vodstva tekme. To se je tekom zime tudi zgodilo. Vajeti so prevzeli drugi, kar je nakazovalo na to, da so sami uvideli, da nekaj ni bilo prav pri samem vodenju pred-svetovnega tekmovanja. Kljub temu se je marsikdo odločil, da bo letošnje svetovno prvenstvo preskočil.

Na moje veselje so se kljub vsemu za nastop odločili tudi Franc Peternel, Janez Grm in Stanislav Galovec. Po hitri organizaciji apartmaja nas je čakalo še največje vprašanje - prevozi. Le-teh organizator, kot na večini zmajarskih tekem, tudi tokrat ni nudil.

Uradni avto za slovensko reprezentanco je dobrosrčno ponudil Janez Grm, medtem ko se je za volan podal Andrej Škrbinek. Eno najbolj nehvaležnih del na takšnih tekmovanjih je prav vožnja utrujenih pilotov. Vsi vemo, da se ljudje odzivamo različno na dobre in slabe dni. Šofer je po navadi tisti filter, ki mora poslušati vse, od veselja po dobrem, do nerganja po slabem dnevu. In to vse zastonj z odtegljajem lastnega dvotedenskega dopusta. Hvala Andrej!

Otvoritev in govore raznih funkcionarjev smo preživeli z visoko dvignjeno slovensko zastavo. Kmalu za tem pa smo že pristali vsak v svoji postelji, pripravljeni na dolgo tekmo.

Na prvem sestanku vodij ekip so izglasovali »task« komisijo in varnostno komisijo. Sam sem pristal v task komisiji ob boku Petra Neuenschwander-ja iz Švice in Glauco Pinta iz Brazilije. Zavedno sem se podal v to funkcijo z željo, da popravimo vtis iz lanskega leta. Moja peta tekma v tej regiji naj bi nakazovala na to, da bi lahko pripomogel k bolj varnim in zanimivim disciplinam.

Prvi dan ...

Pošljejo nas v Meduno. Iz Tolmezza do vzletišča v Medunu je debelo uro vožnje, če se seveda vmes ne izgubiš. To je bil odličen trening za našega Andreja. Ugotovili smo, da nas čaka še kar nekaj dela, da navigacijo podredimo italijanskemu cestnemu labirintu. Disciplino nastavijo proti Avianu, kjer nas pričaka CTR, ki ne dovoljuje pristankov pod grebenom. Kar nekaj pilotov tam že prvi dan kasira nulo, a Slovenci smo uspeli preleteti ta del in se vrnili nazaj proti Gemoni, kjer je bil uradni pristanek.

Sam se vrnem na štart v vodilni skupini, a me interval sence požre pod štart, kjer se kar nekaj časa borim, da pridobim višino za preskok v do lino Gemone. Takrat me glavnina nadleti. Po dolgi borbi le odrinem proti cilju, kjer sta me pričakala zadovoljna Stanislav in Franc. Janez prileti za nami izpod plohe s točo. Že prvi dan je bil žrtev neštetih CTR-ov. Tokrat je povozil območje, ki je zavarovano zaradi rezervata beloglavih jastrebov. Res neugodno postavljen CTR, ki nam je vsem delal kar velike preglavice čez celotno tekmovanje. Še en dokaz, zakaj so Oudiji in ostali inštrumenti z mapami vse bolj nuja za dober nastop na tekmah. Zmagovalec Christian je bil v cilju s povprečno hitrostjo 55 km/h.

Drugi dan je bila tekma odpovedana zaradi slabih pogojev.

Tretji dan ...

Spet nas pošljejo na štart v Medunu. Tokrat se že kaže želja organizatorja po kilometrih, a jim s »task« komisijo optimalno pristrižemo peruti na 135,4 km. Disciplina nas spet pelje v smeri Aviana, ampak prej obrnemo, preskočimo dolino Gemone in letimo proti preskoku za Mali vrh proti Sloveniji. Obrnemo nazaj čez Tolmezzo proti severu in obrnemo točko nekje nad našim apartmajem v vasici Lauco. Potem nazaj nad ravnino južno od Gemone in nazaj v vsakodnevni uradni cilj, ki je na sredini doline Gemone. Sam se nekako dobro peljem vse do povratka nad Gemono, kjer se v stenah Monte Chiampona znajdem prenizko v dolinskem vetru. Pristanem v cilju z manjkom ravninskega dela. Vidno razočaran najdem veselega Franca, ki je, kot edini Slovenec, zaključil v cilju v družbi 33 pilotov. Franc je kot vino - starejši je, boljši je! Na tekmi nas je vseh skupaj letelo 121 pilotov. 5 ur v zraku ta dan že pušča posledice. Roke bolijo in srce utripa med spanjem tako močno, da ne pusti mirnega spanca. Drugi dan tekmovanja je vedno najhujši, potem pa se človek nekako spravi v red za takšno maratonsko letenje.

Četrti dan

Zopet smo šli na štart v Medunu. Tokrat smo že optimizirali pot, saj smo le dvakrat zavili v narobe smer. Sicer pa smo bili letos sila organizirani. Vedno med prvimi na štartu, v miru sestavljali zmaje, pripravljeni na dan in disciplino. Običajno smo prejšnja leta čakali Primoža, ki je moral zjutraj še dve zmoliti za »Krishno «, a ker je letos letel pod nemško zastavo, smo bili zjutraj ubrani kot vojska. Slabše vreme v hribih je narekovalo novo območje letenja. Tokrat smo zastavili disciplino s prvo točko pri Čedadu in nato vrnitev na uradni pristanek v Gemoni. Kratka, 75 km disciplina, je narekovala počasno letenje, z opcijami nad ravnino ali po daljši poti nad hribi. S 120 piloti in borbo pod bazo oblakov smo se zapodili direktno po ravnini. Sam sem bil ob boku z Manfredom Ruhmerjem (4-kratni svetovni prvak). Nekako sem vsak dan začel dirko med najboljšimi, a potem »zacapljal« s prvim stebrom, kjer so ostali pobrali bolje. Po dokaj hitrem ravninskem delu priklopimo hribe, kjer vidim skupino visoko nad nami na poti proti jugu. Ja, hribi so dali hitrejšo pot. Odpeljemo dalje in končam v cilju kot 13. Franc in Janez se mi pridružita, medtem ko je Stanislav ta dan poljubil tla prehitro.

Peti dan ...

V planu Slovenija in nov štart! Tokrat smo se odpravili na štart nad Gemono. Vijugasta dolga cesta pripelje na točko, kjer se po navadi obrne po 50-ih kilometrih letenje iz Tolmina. Disciplino postavimo s prvo točko nekje na domačem Rdečem robu, povratek nazaj čez dolino Gemone, do Čedada in uradni pristanek. 143 km. Kljub dobremu štartu, se na grebenu proti Stolu preveč ustavljam in tako v nezaupanju v delovanje grebena izgubim kar nekaj časa. Krn je bil ta dan epski, baza nad njim, tako da smo svetovni zmajarski sceni pokazali dolino Soče v najlepši preobleki. Povratek isti, brez obračanja po grebenu, ampak napaka je bila tukaj že storjena. Ko se disciplina obrne proti ravninskemu delu se iz pete brzine hitro zamenja v drugo. Veliko pokrivanje zahteva res počasno precizno letenje. Tukaj me splakne na poden ravno na točki pri Čedadu. Odpenjam »bubo« z izbranim pristankom, ko začne Naviterjev inštrument Blade nakazovati na neko dogajanje okrog zmaja. Potem »do gat« počasi poberem spet nazaj, kjer se je interval sence popravil in tako priletim nazaj v cilj brez kakšnih problemov. Stanislav ga je ta dan najbolje žgal od naših, sam sem bil za njim, medtem ko je Franc pristal malo pred ciljem. Janez je ta dan povozil štart prehitro in tako bil kaznovan z »minimum distance«.

Šesti dan ...

Spet se odpeljemo proti Medunu, kjer postavimo 95 km disciplino, s trikratnim prečkanjem doline Gemone. Spet imamo ravninsko in hribovsko različico, tako da je spet vse skupaj malo »gemblanja« kje bo boljše. Dan je bil na ravnini napovedan slabše kot zadnjič, ko smo leteli tukaj, zato se zapodim po hribovski varianti. Glej hudiča, na drugi strani spet ravninska ekipa pred nami. Spet sem potegnil »ta kratko« pri odločitvi in tako preklinjam vse do cilja, kjer je pred mano Franc. Stanislav pridrvi za nama, Janezu pa zmanjka malenkost kilometrov za dosego cilja.

Sedmi dan ...

Nizka baza, a organizatorji nas tiščijo v zrak. Kar nekaj močnih je padlo na samem sestanku postavljanju tekmovalne naloge. Pa jim dam prav, v tistem času, je bil govor o nalogi pač neracionalen, saj smo stali 50 metrov pod bazo. No, »Vremenko« je imel spet prav, stvar se je nekako popravila do te mere, da smo preživeli sabljanje pod nizko bazo in odleteli na ravnino. Daleč na ravnino. Proti severu se je naredila taka tema, da, po pravici povedano, na ravnini nisem več vedel, kje sploh sem. Kot bi letel v kakšni zeleni Avstraliji in pogledoval samo na inštrument. S sopiloti si signaliziramo in kažemo na črne oblake, a po postaji ne duha ne sluha o kakšni prekinitvi. Stvar se je nekako umirila in šla mimo naše pozicije, a disciplino so prekinili le par minut prej, preden bi le-ta bila veljavna. Primož je bil v ospredju, medtem ko so Italijani s taktiziranjem drugega štarta pristajali za nami. Tukaj mislim, da so Primožu »spet« ukradli naslov svetovnega prvaka. Sam sem odletel v smeri cilja, v črnino, ne duha ne sluha o kakem pišu.

Osmi dan ...

Tokrat štart nad Gemono in disciplina v nove kraje. Gremo proti severu proti znanemu smučišču Zoncolan. Na štartu se vodilni »zakljukajo« na grebenu s čudno pozicijo za štart, tako da se prvi del poti do Zoncolana s Francom in Stanislavom vozimo v vodilni skupini. Ko je dober dan, sem po navadi jaz tisti, ki vlečem naprej, problem je, da to nemalokrat naredim tudi pri slabih dnevih, kar me večinoma zelo dodobra opraska. Hitro letenje se ustavi pri povratku čez smučišče Zoncolan, kjer moramo pobirati bolj umirjeno termiko. Tukaj spet po domače »pušim« proti ostalim, a se privlečem nad Zoncolan in »zahaklam« razmeroma dober steber, ki me odpelje nazaj v višave. Tukaj smo morali leteti spet nazaj na ravnino. Senca, kamor pogledaš v smeri letenja, sama senca. Višja skupina se zapodi v področje med Malim vrhom in ravnino. Prostor brez pristanka, tako da se sam z mojo pozicijo ne drznem zapeljati 300 metrov pod njih. Tako moram nadaljevati po senci in Blade nekako ne poje pesmi, ki bi jo tako rad slišal. Skoraj na istem mestu sem spet pri tleh, skupaj z mladim Laurenzijem. Živci delajo svoje in on se odpelje na sonce, kjer »scuri«, sam pa se počasi privlečem spet visoko in v cilj. 127 km končam v 3:42 min. Stanislav je bil malenkost pred mano, medtem ko je Franc pristal malenkost pred ciljem.

Deveti dan ...

Ja hudiča, kdo je si je izmislil tako dolge tekme? Mi že dobro vemo, kdo leti v redu in kdo ne… Ampak, svetovna in evropska tekmovanja so pravi maratoni letenja. Red Bulli pokajo po poti na štart, tokrat je dan D. Štart pri Zoncolanu in disciplina 200 km. Najprej v Greifenburg, nato v Sillian in pristanek v Hermagorju na letališču. Ogromen cilinder pri Sillianu je dovoljeval več možnosti, ali dolina Sillian ali dolina pod Grossglocknerjem. Sam sem dokaj čudno štartal in se znašel v ozadju, a sem že na prvem preskoku naletel na dobro dviganje in tako v svojem stilu prečkal dolino čez Mauthen med prvimi petimi, malo pod mano pa tudi Janez Grm. Greifenburg je bil tokrat poezija proti prejšnjemu letu. Močni stebri, kar je spet bila voda na moj mlin. Pred preskokom v Lienz sem s prvimi, s katerimi preskočimo v Lienz Alps. To je področje južno od Lienza, kjer je slikovito gorovje, a brez pametnih pristankov na južni strani. V dobri skupini naj bi bilo to lažje, a glej hudiča, v prvi dolini se že »zahaklam« in komaj preletim masiv, kjer me pričaka »tigrova dežela« na drugi strani. Z Galovcem sva tako samo siromaka, ki grizeva vsako skalo posebej in počasi le prideva na zeleno vejo, v višje sloje. V Sillianu sem malenkost pred njim, nikjer ne vidim nobenega in tako letim po svoje. Za povratek se odločim za standardno verzijo letenja proti Lienzu, kjer je bil greben v soncu. Galovca izgubim.

V Lienzu me odbije čez 3000 m in v želji po optimizirani ruti se zapodim čez te iste Lienz Alpe in preletim sedlo na parih metrih. No, pogled v dolino pokaže, da sem se nemalo uštel in sem v senci na sredini tigrove dežele. Grizem, grizem in komaj se izvlečem iz te doline in pridem na masiv nad Mathenom, kjer v delfinjem letu odpeljem greben z odliko. Hermagor je še 40 km pred nami, a se mi zdi, da je blizu. Priključim greben, ki pelje južno od Weissensee-ja. Ta del mi je dobro poznan že iz tekem v Greifenburgu. Veter vleče iz juga, kar nakazuje, da bi morala druga polovica grebena držati še bolje od te prve, ki je bolj zahodna. Peljem dokaj hitro, a ko pridem okrog »ovinka«, me pričaka senca, ki mi nikakor ne dovoli, da bi izkoristil dinamiko. Blade je spet tiho in tako pristanem borih 10 km pred ciljem. Vidno razočaran imam vsaj eno uro časa, da se nekako pomirim in grenko nasmejan pozdravim Andreja in Janeza, ki prideta po mene. Stanislav in Franc v cilju. Bravo!

Deseti dan ...

Meduno… Berete, kako se ponavljam? Kako se je to zdelo šele nam. En čuden »mindset« se pojavi po toliko dnevih letenja. Neka avtomatizacija. Na štartu se moraš kar malo uščipniti, da ne narediš kake neumnosti, zato, ker se ti zdi, da je itak vsak dan isto. Pa ni! Vsak dan je treba štartat dan na novo. Z leti tekem moram reči, da sem letos prvič čutil samega sebe, da imam neko konstanto v psihični pripravljenosti na tekmo. Ni bilo dneva, ko bi bil nekaj pretirano utrujen ali na kakršenkoli način nemotiviran za letenje. Task 9 je bil nekako ponovitev prvega, s tem, da smo na koncu leteli še malo na ravninski del. Greben proti Avianu je bil tokrat tisti pravi, »zrukan u …« Zahodnik je tolkel čez greben, kar je za tiste, ki smo bili nižje, bila prava nočna mora. Enega stebra ni bilo, ki bi se formiral na pameten način, nad nami »avtocesta« za višje, mi pa v nekem čudnem mešalcu spodaj. Za začimbo pa še CTR, ki ne dovoljuje pristanka pod grebenom, oziroma pomeni 0 za tisti dan. Po nekem čudežu sem se izvlekel od tam ven in potem hitro napredoval nazaj proti cilju, brez neke pametne skupine ob sebi. S Stanislavom ob boku prideva v cilj, kjer naju že čaka »Woča« Franc, Janez pa je bil žrtev pristanka pri Avianu in je tako kasiral ničlo že drugi dan.

Enajsti dan ...

Ja zaboga, a bo že enkrat konec tega Dajo nam »Mandatory rest day« Po 5 zaporednih dneh letenja, je pravilo, da se da en dan prost za to, da se piloti odpočijejo. No, v Avstraliji znajo tudi to preglasovat.

Dvanajsti dan ...

Boljše bi bilo, če tega »rest« dneva ne bi bilo. Mislim, da nas je ta dan še najbolj vrgel iz tira. Tista avtomatizacija je izginila in utrujenost se je nekako prikradla med nas vse. Vseeno sestavimo 100 km disciplino, pretežno po ravninskem delu, s pristankom tokrat v Čedadu. Ker so to napovedovali že prej, sem se pripravil in spakiral avto. Ob ojačitvi ekipe s puncami s Štajerske sem se nadejal, da me avto počaka v cilju in grem lepo domov čim prej.

Že takoj, ko smo se zapodili na ravnino, nam je bilo jasno, da nas čaka še en dolg dan. Vlekli smo se iz stebra v steber. Peternel in Janez sta tam na žalost klonila. Po vrnitvi v grebene se je stvar malenkostno popravila in tako sem proti koncu lovil ciljni dolet 14 km. Zavedal sem se čelnega vetra, ampak nisem pričakoval, da bo res tako močan. V verovanju v zmaja sem tako potegnil na ravnino iz stebra, ki se je odločil zaključiti svojo zgodbo. Pristal sem 2 km pred ciljem v polje tobaka, kot da bi bil v kakšni Makedoniji.

Franc in Andrej sta me hitro pobrala in dostavila moj avto. Tako sem se lahko odpeljal še do cilja in pozdravil kolege pilote, s katerimi se bomo videli šele čez dve leti v Kruševu na naslednjem svetovnem prvenstvu.

Piloti so bili izjemno zadovoljni z izbiro disciplin, tako da sem vesel, da sem bil del ekipe, ki je uspela lansko klavrno tekmo popraviti do te mere, da so ljudje resnično uživali. Tekma mora biti varna, poštena in zabavna. Mislim, da nam je to uspelo.

S svojim rezultatom nisem pretirano zadovoljen. Naredil sem nekaj odločnih korakov naprej pri sami taktiki letenja, manjka pa mi še ščepec boljšega pobiranja, na kar moram dati fokus do naslednje sezone. Franc je odletel vrhunsko, najbolje od nas. S svojimi leti govori zgodbo, kaj so izkušnje in prava glava v našem športu. Galovec, naš vojak, kot Đuro, pride brez treninga in odleti. Kakšen dan vrhunsko, kakšen dan malo manj, vseeno pa seveda vreden naziva pilot. Janez Grm, prerojen v zadnjih letih, z njegovim Aerosom dela lepe korake na poti k boljšim rezultatom. Ekipa je bila letos odlična letos, kakšna »politična« je letela čez rob kakšen večer, ampak tako pač je. Obleteli smo res ogromno področje. Spomnim se očeta, kako je pravil, da se letenje v Gemoni konča. No, več kot očitno je, da se tam po svoje lahko tudi šele začne.

Franc Peternel 27. mesto
Matjaž Klemenčič 32. mesto
Stanislav Galovec 62. mesto
Janez Grm 102. mesto