Trofeo Montegrappa 2017

Medtem, ko se naš lijaški PWC (Para Winter Cup) uveljavlja kot začetek tekmovalne sezone v severni hemisferi, korenine Trofeo Montegrappe sežejo precej globje. Večina vas je že slišalo za to tekmo. Tradicionalno je postavljena v čas velikonočnih praznikov, vendar so v zadnjem obdobju spustili kakšno leto ali dve zaradi takšnih in drugačnih težav. Kakorkoli, za tiste, ki veste, kaj je fajfa ali pa kadenca, jo lahko primerjam s spomladanskimi klasikami, kot je Paris-Nice ali pa, ker je v Italiji, Milan-Sanremo. Kar hočem reči je to, da je Montegrappa pomembna dirka in večina top pilotov je ne izpusti v osebnem koledarčku.

Po kruti selekciji se nas je zbralo 150 akcije željnih osebkov iz cele Evrope. K sosedom smo odšli po velikonočne pirhe Jurij Vidic, Marko Novak, Bojan Gaberšek, Dušan Orož, Jošt Napret in pa moja malenkost. Da smo tekmovanje vzeli zares, priča tudi dejstvo, da so spremljevalke ostale doma. Omeniti še velja, da je Bassano zelo blizu prizorišču letošnjega svetovnega prvenstva v Feltrah, in da letenje na tem terenu ni izključeno tudi na prvenstvu, kar pa je bila voda na mlin članom reprezentance.

Na kratko še o vremenu, oziroma na tej točki napovedi vremena. Pač aprilsko, napovedi različne, trendna linija pa je vseeno kazala na bolj skromne razmere, ampak tako kot naš »magic« Lijak, se tudi tu dobro leti, pa če je treba tudi »po megli«.

Za začetek smo dobili 71 km dirko, ki je pokrila teren zahodno naprej od Bassana, nato pa še vzhodno in vmes po ravnini (za slikovit prikaz predlagam spletno stran organizatorja). Z Jurijem velikokrat rečeva, da ko si v formi, ti štartni piloni vedno dobro uspejo. Zdi se, da mi še nismo čisto padli iz forme, saj začnemo v dobri poziciji. Med čakanjem na štart imam občutek, da razmere niso tako slabe. Višine so sicer revne (1400m), ampak se vseeno odločim za agresivni začetek. To se obrestuje do prve obratne, potem pa se začnejo težave. Precej se pooblači in pot nas pelje na ravnino, kjer letimo zelo počasi in previdno zaradi šibkih dviganj. V tej fazi dirke je precej selekcije in naključnih pojavov. Jurij, Bojan in Dušan relativno v redu nadzirajo situacijo, sam pa imam precej težav in se v tem delu po čudežu rešim iz podna. V nadaljevanju želim nadoknaditi zaostanek, kar pa je pri takem vremenu težko in tako po cca 50 km scurim v cilj. Izgleda precej klavrno in nekateri imajo občutek, da je cilj danes težko dosegljiv. Ampak, kot sem prej omenil, tukaj se leti tudi v nemogočih razmerah in po dobrih treh urah so prvi v cilju. Zmaga pripada Christianu Biassiju, kmalu za njim pa je naš zimzeleni Jurij na 4. in Bojan na 7. mestu. V cilju je tudi Dušan, medtem ko imamo ostali sklonjene glave ta dan.

Na velikonočni petek se vreme malce izboljša in postavijo 73 km dirko, tokrat večinoma po grebenu in le zadnjih 20 km gremo po ravnini. Dirko začnemo po starem in glede na to, da takoj preskočimo preko Bassana na greben proti vzhodu, se zapodim tja kot mladi bober v maline. To pa je bilo tudi vse od moje slave ta dan, saj grem po dveh stebrih naslednjega iskat predaleč po grebenu, medtem pa ostali zadaj nabirajo višino, saj naši udarni špici ne gre najbolje. Nasploh greben ne dela dobro in je bilo daleč od klasičnega letenja. Kolikor vidim, so ostali naši, razen Marlija (Marko) dobro naštimani in gredo z grupo, medtem ko imam jaz spet veliko dela pred sabo. Pot nas pelje v veliko področje sence in čudnih vetrov, tako da so tisti, ki se jim je sestavilo, odleteli do prve obratne in nazaj do štarta precej hitro. Če pa si malenkost zašel, si se znašel v težavah. Takih nas ni malo in spet obiram vršičke, da se rešim. Proti drugi obratni se vreme sestavlja in vrtimo tudi 5 m/s. tja do 1600m. Na žalost tudi to ne traja dolgo, saj gre zadnji del po ravnini spet bolj počasi. Na tem mestu Jurij pokaže svoj čarobni čut in ogromno nadoknadi, kar ga pripelje na 6. mesto, takoj za zmagovalcem Lucom Doninijem. Nekaj minutk za njim so tudi ostali naši. Sam se borim v tretji grupi, ki jo vsaj za impluz zadovoljstva lepo peljem do cilja in jih še pustim zadaj. Malce za mano se po podobni krvavi bitki privleče v cilj še legenda Marli, medtem ko se Jošt, ki leti Kinga, ne znajde v takem vremenu in nekje na poti scuri.

V soboto že zjutraj kaže na zelo slabo vreme, zato se sestavi slovensko-ruska ekspedicija v 100 km oddaljeno Arco, kjer je na sporedu trening in kvalifikacije Grand Prix-a v motokrossu (MXGP). Vrhunska prireditev, kjer vonj in zvok naredita nepozabno doživetje, ko pa še vidiš od blizu s kako hitrostjo se Tim Gajser pelje po njivi in mu ob tem še premetava motor, pa ti itak ni nič jasno. Ampak Jurij pravi, da ne bi bil zadnji (med ženskami). Jaz mu verjamem.

Po toplo-hladnih občutkih se v nedeljo zaženemo na 76 km dirko, tokrat bolj proti zahodu. V popoldnevu nas čakajo plohe in mogoče nevihte, zato je dirka malce vprašljiva. Vendar pa je vreme na začetku fantastično in letimo brez milosti. Prvi del dirke je mešanica zahtevnosti in čiste hitrosti, tako da tempo res ni pustil dihati niti za sekundo. Zakon, meni čista poezija, in z Jurijem se boriva na čelu prve skupine. Ampak Marli nas šola kot začetnike in pokaže, zakaj je legenda. Kot stekel pes se zapodi iz stebra, tik preden mi priklopimo in nam ne pusti, da bi ga ujeli. Do druge obratne točke letimo s povprečno preko 40km/h, tam pa se vreme pokvari in nad nas prihaja črnina, pa tudi na poti nazaj je videti rahel razvoj. Tako dirko prekinejo po 55 minutah, kar pomeni, da ni veljavna in gremo pristajati na ravnino. Malce se spogledujemo z idejo, da bi leteli do cilja, ampak meni ni bilo za tvegati. Moj Enzo ni več nov in v kombinaciji z dežjem ni najbolj zabavno, seveda pa se je našlo par junakov, ki priletijo tja v rahlem nalivu. Sledi triurno čakanje na prihod busov, razlog pa tiči v tem, da so imeli kosilo in tam se Italijani ne pustijo motitI. Ta čas so bile razne debate in malce smo se tudi dotaknili vrst letenja in tudi dvoboja med »cijazenjem« po slabem vremenu in brezglavem tiščanju po »bomba« vremenu. Oboje ima svoje izzive. Vse mora biti na tekmi, ampak človek bolj uživa, ko lahko gre samozavestno proti naslednjem dviganju, kot pa takrat, ko se samo čaka kdo bo prvi šel iz stebra, ker je tisti avtomatsko poraženec. No, na koncu pa pridemo tudi do tega, da je tako najbolje, kakor je kateremu všeč. Tudi prav.

Velikonočni ponedeljek začnemo v negotovosti vremena. Jošt in Marko ostaneta kar na pristanku. Že med čakanjem na 52 km dirko se na ravnini pred nami pojavljajo dežne zavese, zato čakanje na štart ni najbolj prijetno. Poleg tega nas rahlo »zauga« v baze. Omeniti velja, da se je po nedeljskem tasku pritožilo nekaj posameznikov, zakaj se ni s prekinitvijo počakalo še deset minut, pa bi bila dirka veljavna. Zato nam organizator na »briefingu« pove, da je naša varnost na prvem mestu. No, pa si preberite, če je to res. Sam že na štartu pričakujem prekinitev dirke, zato se ne trudim navijat gor do baze in potem bežati pred njo. A dirka se vseeno začne in gremo na pot. Štartam iz ozadja in do prve obratne točke ujamem sprednje, vendar nisem nikoli prav visoko. Že vmes dež malce škraplja po nas. Na točki srečam, mislim da, vse naše in kmalu rahlo pršenje najde mene. Zato malo pospešim letenje proti drugi obratni in še malce vztrajam, naposled pa po slabi uri letenja pristanem. Izza hribov se že vidi močno deževje, ki gre proti nam, ampak dirka še kar traja! Tokrat počakajo tistih deset minut, da je dirka veljavna, medtem pa je na pristanku že pravi naliv, zato vsi bežijo dol, spet pa se najde kak »pacient«, ki gre skozi ta dež. Res škoda, da je organizator pokvaril že relativno dober vtis. Glede na to, da naj bi bil isti na svetovnem prvenstu, me upravičeno skrbi, kako se bodo tam znašli, kajti tukaj so pogoreli na marsikaterih točkah. Če želite na dobro organizirane tekme, pojdite v Tolmin ali Kobarid!

Zadnja dirka vsem doda tistih 300 pik in le malo spremeni rezultate. Jadralno padalsko spomladansko klasiko tako zmaga, kdo drug, kot Luca Donini, ki je mojster tega območja, saj je tu zmagal že mnogokrat. Italijanske stopničke dokončata še Christian Biassi in Aaron Durogati. Jurij Vidic, kot zmagovalec Sport klase (letel je Ozone Zenota, ki je EN-D, kar je sport klasa), konča na nehvaležnem 4. mestu. V deseterico se zapiše še Bojan Gaberšek z odličnim 9. mestom. Dušan Orož je na 14. mestu, za ostale pa je zmanjkalo prostora, da bi jih omenil.

Tilen Ceglar