Zen in umetnost kroženja

Umetnost ali znanost? Nagonska reakcija ali priučena spretnost? Bob Drury se je o tem pogovarjal z nekaterimi najboljšimi piloti v našem športu.

Moje spoznavanje skrivnosti termike se je začelo na desetem poletu. Stal sem na startu Franciji in z inštruktorjem Keithom sva imela izčrpen posvet. »Ko bo vario začel piskati, štej do štiri in potegni komando«. Oborožen s tem dragocenim napotkom, sem startal v opoldansko termiko. V ravni črti me je izstrelilo navzgor, v mislih pa sem počasi štel. Pri štiri sem se odločil za smer in potegnil komando kolikor sem mogel. Po četrtem poskusu tisti dan, sem vedel, da delam nekaj narobe, drugače bi prav gotovo kdo omenil ta G pospešek. Dogajalo se je nekaj, česar nisem povsem razumel. Nekaj bolj prefinjenega, kot pa sem mislil, da bo pri termiki. Po dvajsetih spiralah sem bil spet na tleh, malo razočaran in z občutkom slabosti, vendar pripravljen na Keithov dragoceni nasvet: »Mislim, da letiš nekoliko prehitro. Poskusi uporabiti zunanjo komando.« Tako kot Štoparskemu vodiču po Galaksiji uspeva zelo prebrisano in jedrnato označiti vse prebivalce Zemlje kot 'v glavnem neškodljive', so Keithove besede, izrečene takrat, na najpreprostejši način zajele bistvo letenja v termiki. Leti v krogu, da boš ostal v dviganju in leti počasi, da boš v njem kolikor se da dolgo. Naslednji dan sem, ko se je oglasil vario, upočasnil spirale in uspelo mi je preleteti petindvajset kilometrov v dveh urah. Bilo je čudovito, zasvojilo me je in rekel bi, da je na tem nekaj več, kot je mislil Keith. Zbiral sem informacije, tako iz svojih izkušenj, kot iz pametovanj drugih. Kar sem pa odkril, ni bil enostaven seznam navodil, ki bi jim slepo sledil, pač pa zmešnjava različnih možnosti in pravil, ki so si včasih celo nasprotovala. Kako leteti v termiki je zelo obsežna tema, s samo nekaj zares trdnimi pravili, ki se jih lahko strogo držimo. V poskusu čim bolje razjasnili Zen kroženja, smo zbrali nasvete nekaterih najboljših pilotov na svetu. Preden začneš razmišljati, kako bi čim bolje izkoristil dviganje, ga moraš poiskati. Stebri so nevidni, zato jih ponavadi iščemo tam, kjer je za to največ možnosti. Pilote učim, da naj povečajo možnost za najti steber po sistemu 'petih zvezdic'. To je preprosta metoda, po kateri mestu, kjer naj bi iskali steber, dodelimo oceno glede na naslednje kriterije: sonce, veter, pokrajina, oblaki, ptice ali drugi jadralci. Pa pobliže poglejmo vsakega od faktorjev, da jih bomo bolje razumeli.

Sonce
Je naše gorivo. Brez njega ni sevanja, ni ogrevanja in ni termike. Če letiš na dan, ko je nebo pokrito z oblaki, ki delajo senco, se bodo tla segrevala tam, kjer so obsijana s soncem in ne tam kjer je senca. Čeprav lahko sence povzročijo odtrganje toplega zraka od zemlje, ko se pretaka nad njimi, so precej slab kraj za vsakega jadralnega pilota ali ptico. Ko sem bivšega dvojnega svetovnega prvaka, Roba Whittalla vprašal po najpomembnejšem napotku, mi je povedal: »Če ostaneš na soncu, ne moreš veliko zgrešiti.« Svojemu mogočemu viru termike pripiši eno zvezdico, če se koplje v soncu.  

Veter
Ne samo, da povzroča dinamično dviganje na pobočjih, ki podaljša naše letenje in bistveno poveča možnosti, da spet poberemo, prav tako vodi termiko po tleh do pobočij, kjer se nato na vrhu odtrga. V pravih gorskih sistemih, ki so podvrženi dolinskim vetrovom in anabatičnim tokovom (veter, ki piha navzgor po pobočju, zato ker se dolina segreva), se moraš vedno zavedati, da so vetrovi pri tleh tisti, ki poženejo segreti zrak iz dolin navzgor po gorah. Splošen veter ima načeloma majhen vpliv, dokler nisi visoko. Preučiti moraš obliko doline in zamisli si, da po dolini (proti hribom) teče ogromna reka. Mesta, kjer bi reka zadela ob oviro, ki bi jo usmerila navzgor, so vedno dobra za iskanje termike. Na ravnini delujejo stvari nekoliko drugače. Veter nosi topel zrak nad zemljo, dokler ne naleti na sprožilec, ki je lahko na primer reka, drevored, cesta ali enostavno neravnina, kjer se steber odtrga in začne dvigati. Ne pozabi, da je topel zrak lažji in da se ne bo nikoli spustil navzdol po hribu. Če se teren niža, se bo steber odtrgal. Zadrževati se nekoliko na zavetrni strani sprožilcev, je vedno dober trik pri letenju po ravnini. Če je mesto, kamor si namenjen obsijano s soncem in pihlja primeren veter, potem mu pripiši dve zvezdici. Vredno je poskusiti, če v dosegu ni ničesar boljšega. Pokrajina Ne sonce, ne veter ne bosta proizvedla dviganja brez ustrezne konfiguracije terena. Na ravnini je sposobnost pokrajine, da absorbira sončno toploto odločilna za generiranje termike. Temna področja se segrevajo bolje od svetlih. Na sončen dan obleci črno majico in jo po desetih minutah zamenjaj z belo, pa boš takoj občutil razliko. Temna površina, na primer sveže preorana njiva, obdana z zelenimi pašniki, se bo segrela veliko hitreje, kot druga polja v bližini. Ni pa pomembna samo barva. Tudi oblika in lega imata pomembno vlogo. Mehurčki zraka se zlahka pomikajo čez gladko površino. Če pa je ta groba, na primer strnišče na njivi ali sveže požeto žito, pa lahko ima za topel zrak nekakšen velkro učinek. Čeprav bo trajalo dlje, da se taka površina segreje, bo tudi dlje zadržala toploto kot gladka površina, na kateri se topel zrak odtrga hitreje in pogosteje. Mehur zraka bo tudi toplejši. To lahko pogosto opazite v Piedrahiti, v osrednji Španiji. Temna, skalna področja ne dajo nič od sebe, če se pa zapodiš ven nad zlata polja na ravnini, pa te pogosto izstreli do baze. V gorah je bolj kot barva in oblika terena, pomembna lega glede na sonce. Če je pobočje obrnjeno točno proti soncu, bo absorbiralo maksimalno količino sevanja in bo proizvedlo dobre stebre. Najzanesljivejše XC rute so ves dan na najmočnejšem soncu. Začnejo se na vzhodnih pobočjih, se zgodaj popoldan pomaknejo čez južna in proti koncu dneva izkoriščajo zahodna pobočja. Če se prezgodaj pomakneš na zahodno stran, je to ponavadi dober recept za hitro curjenje, prav tako, če se proti večeru plaziš proti domu po vzhodnih straneh. Bodisi na ravnini ali v gorah, če je teren pred teboj ugoden za razvoj termike, dodaj še eno zvezdico. Temno, skalnato pobočje, uprto v sonce, z ustreznem vetrom, je izbira s tremi zvezdicami in razen če v dosegu ni zares odlične druge opcije, bi zelo pogrešil, če bi odletel proč.

Oblaki
Kumulus, je samo viden del termike. Če je nekje kumuls, je tam tudi termika, saj ti oblaki nastanejo zaradi dvigajočega zraka. Temu pravilu pri XC letenju je najteže slediti, saj se drugi indici pogosto zarotijo proti tebi in te vabijo proč. CUji se lahko fromirajo na čudnih mestih in ne tam, kjer si jih navajen videti. Na CU lahko naletiš sredi doline, brez pravega razloga, da bi bil tam. Ni pomembno, če nasprotuje vsemu česar si se do sedaj naučil. Ni pomembno, če nimaš pojma zakaj je tam. Kumuluse formira dvigajoči zrak in če je nekje kumulus, je tam tudi dviganje.Pogosto sem skrenil z načrtovane poti ali pa sem se spustil nizko do, glede na druga pravila, čudnega mesta, ker se je začel tvoriti kumulus in mi pokazal, da se tam zrak zagotovo dviga. Prav tako sem kdaj pristal, začuden zakaj s soncem obsijano pobočje ni delalo, spregledal pa sem linijo kumulusov, ki bi jo zlahka dosegel. Temu pravilu pri XC letenju moraš religiozno slediti. Leteti po svojem načrtu v področje brez oblakov, ko se povsod drugje formirajo kumulusi, je neumnost in skoraj gotovo boš končal na tleh, ali pa se boš kje zataknil. Če ima tvoja destinacija sonce, veter, ugoden teren in oblake, je izbira s štirimi zvezdicami. Dviganje ti je skoraj zagotovljeno.  

Ptice in drugi jadralci
Če si soočen z lokacijo s štirimi zvezdicami, je samo ena stvar, ki lahko le še potrdi prisotnost dviganja in to je pogled na nekoga ali nekaj, ki se vzpenja v njem. Pet zvezdic pomeni, da je dviganje zagotovo tam in to dovolj dobro, da se ga splača izkoristiti. Tako lokacijo s petimi zvezdicami ignoriraj le, če v dosegu vzdolž svoje poti, vidiš enakovredno drugo. Sistem petih zvezdic je dokaj zanesljiva metoda za določitev potenciala naslednje lokacije. Vendar je letenje precej spremenljiva umetnost. Nebo se neprestano spreminja in razvija. Dober XC pilot neprestano ocenjuje to kar vidi in osvežuje svojo miselno sliko neba pred seboj. Enega najboljših britanskih pilotov, Adriana Thomasa, sem prosil za napotek, kako najti termiko. Ker živi na ravnicah osrednje Anglije, Adrian veliko leti po ravnini in odkril mi je čudovit vpogled v njegovo metodo odkrivanja termike in kake misli ga spreletavajo na dober XC dan. »Predvsem je pomembno, da si znaš predstavljati obliko stebra. Vsi stebri zapustijo tla z gobasto oblikovano, vrtinčasto glavo, ki se dviga in vleče za seboj rep. Le ta ostane priklenjen na tla tako dolgo, dokler ga napaja topel zrak, potem se pa odtrga ter pospeši proti glavi. Največja dviganja so v tem odtrganem repu in zato se lahko včasih hitro povzpneš do pilotov, ki so še nekaj minut prej bili visoko nad tabo. Moraš pa leteti zelo dobro, da lahko ostaneš v njem ali pa te bo rep prehitel in te pustil v propadanju za njim.« "Ko sem visoko si za iskanje termike pomagam z oblaki. Med preskoki se tesno držim oblakov in iščem mesta, kjer se tvorijo meglice, ki jih oblak posesa. Meglice same zase niso dobre (lahko da so ostanki razpadajočega oblaka), pomembno je vertikalno premikanje."

 Nekje na pol poti med oblaki in zemljo se usmerjam med izvori na tleh in oblaki. Termiko skušam poiskati s pomočjo turbulenc ter vzorcev srka in zanosa. Stebre si zamišljam kot dvigajoče mehurčke zraka z vrtincem oblikovanim na vrhu kot krof, za njimi pa se vleče dolg rep (glej sliko 1). Krofa običajno ne zaznamo, razen če ne dosežemo samega vrha stebra (če je na vrhu oblak, potem je tam naš krof). Zaznamo pa dolg rep. "Rep vsrkava zrak v dvigajoči steber. To pomeni, da se pojavi srk proti sredini stebra, hkrati pa je dviganje proti sredini močnejše. Torej bo tudi padalo v sredini stebra v močnejšem dviganju, kot tisto na robu. Zaradi razlike v dviganju bo padalo nihalo (naprej nazaj in levo desno) v smeri proč od sredine, hkrati pa ga bo vleklo proti njej. Da zaznaš dviganje na tem srednjem nivoju (med oblaki in zemljo), je zelo pomembno da si zelo, zelo pozoren na srk in nihanje kupole. Skušaj krotiti nihanja, sledi pa srku. S pomočjo komand skušaj leteti ravno in srk te bo povlekel v sredino stebra. Zapomni si pravilo: 'Nihaj v desno, zavij v desno; srk z leve, center je na levi.'"

»Vse to se nanaša na idealen tok zraka. Stebri pa so turbulentne zveri s propadanji in dviganji, pa še s tokom zraka okrog njih. Na splošno se na tem srednjem nivoju, po mojih izkušnjah, turbulence zdijo kot da bi se širile iz sredine stebra, kot valovanje na ribniku (glej sliko 2). Ti 'valovi' lahko nam lahko dajo informacijo kje je steber. Če zadeneš ob 'val' pod kotom, potem najprej vplivajo na eno stran kupole. Če obrneš na to stran, boš na poti proti sredini stebra. Iskanje stebrov s pomočjo turbulenc je težavno in velikokrat zahteva izkušnje in dobro vizualno predstavo oblike stebrov. Ko pa enkrat ugotoviš v čem je stvar, se ti bo pri letenju odprla nova dimenzija in tvoje termično letenje bo za nivo višje.«»Ko sem nizek, opazujem indikatorje na tleh. Še vedno sem pozoren na položaj oblakov in se skušam hkrati postaviti nad sprožilec in pod delujoč oblak. Čim niže sem, tem bolj sem pozoren na značilnosti tal, kot so hribi, sonce, polja, razlike v obliki površine in na premikajoče objekte, na primer avtomobile in živino, ki lahko sprožijo dviganje toplega zraka blizu tal. Ko si blizu tal je bolj verjetno da boš zadel ob gobasto oblikovan vrh dvigajočega stebra, kot pa njegov rep. Če se ti to zgodi, bodo občutki nekoliko drugačni.«  

»Zamisli se dvigajoč balon (na topli zrak), ki te zadene od spodaj. Najprej boš začutil nenadno dviganje, nato pa boš z vrha zdrsnil po kupoli balona. Zanos je lahko zelo močan, nihanja vstran ter naprej-nazaj pa sorazmerno šibka. Zdi se, kot da te je zagrabila velika roka, ki te vleče na eno od strani. Če občutiš kombinacijo nihanj in vleka v isti smeri, si nad sredino stebra. Nihanja in vlek moraš ukrotiti in zavrteti v njihovi smeri. Težko bo centrirati, dviganje pa bo nekoliko šibkejše kot običajno. Si na samem začetku dviganja in pričakuješ lahko, da se boš povzpel do vrha, saj je malo verjetno, da bo dviganje usahnilo.

Ko zadeneš vrh stebra je pravilo drugačno kot v repu: 'nagib desno, zavij desno; vendar: zanos v desno, sredina je na levi. «Iskanje termike je ena največjih spretnosti, ki jo boš obvladal kot pilot in vaji je vredno posvetiti veliko časa. Tudi bivši svetovni rekorder Godfrey Wennes ima svoj način, kako naučiti pilote da spoznajo občutke o katerih je govoril Adrian.»Ko sem začel leteti, sem se naučil pobirati v domačem dežurcu. Navil sem nekaj sto metrov, nato sem ga zapustil in letel proč kakih 5 ali 10 sekund. Potem sem obrnil nazaj, ponovno poiskal steber in bil pozoren na obnašanje padala, ko sem se približeval stebru. Poskušaj občutiti nihanja in zanos in kako se pri različnih kotih in višinah približevanja, ter različnih smereh vetra, spreminjajo.

Če boš to vztrajno ponavljal, boš spoznal kakšen je občutek, ko si blizu stebra, kako vstopiti vanj in v katero stran je najbolje obrniti, da ostaneš v njem.«Airwaveov konstruktor, trikratni Britanski prvak in trenutni Evropski vice prvak, Bruce Goldsmith, je dodal še to: »Bodi pozoren na malenkostne razlike v hitrosti glede na zrak in zemljo, da boš opazil kako naraste hitrost glede na zemljo, ko te steber začne vleči k sebi. Bruceov timski kolega in dvojni Britanski prvak, Russell Ogden, je teorije nekako sestavil: »Naj padalo leti po svoji poti in prepusti se toku, namesto da ga siliš leteti naravnost.«Iskanje termike je kot Zen tehnika, ki združi vse tvoje občutke z zanjem o dinamiki tekočin in meteorologiji. Razumeti, kako sonce, zrak in teren učinkujejo na nastanek dviganja, je samo polovica zgodbe. Zavedati se vseh premikov kupole in položaja v zraku, tako v horizontalni, kot vertikalni smeri, je tudi pomembno, da si znamo ustvariti miselno sliko zraka okrog nas. Instrumenti nam naj samo potrdijo, kar nam pravijo občutki.

Vir: Cross Country, št. 103
Naslov originala: Zen and the art of circles
Prevod: Matej Belčič