X-Pireneji ali X-Pyr, 2. del

... nadaljevanje 1. dela

477 km od Biskajskega zaliva na sevenem delu Španije, čez Pireneje, do El Port de la Selva ob sredozemskem morju

Start: na plaži Hondarribia (Gipuzkoa, Spain)
Cilj: na plaži ob El Port de la Selva (Girona, Spain)

Skupna teža opreme: 8 kg

Padalo BGD Cure S: 4.2 kg
Sedež Skywalk Range X-Alps S/M: 1 kg
Rezerva Sky Paragliders Sky Lite M: 1 kg
Nahrbtnik: BGD Sherpa Rucksack S: 740 g

Vsak pilot mora vedno nositi s sabo minimalno opremo: padalo, sedež, reševalno padalo, čelada, GSM, in live tracker.

Tekmovanje traja 7 dni, 17 ur na dan.

S Patrikom startava zjutraj ob 5.30 h. Po najkrajši možni poti, po planinskih poteh in pašnikih, nadaljujeva proti 3. obratni točki – Anayet. Pokrajina je nora, a za postanek si ne vzameva kaj dosti časa. Raje hitiva kar se le da. Sredi dneva prideva do prelaza Candanchu, na meji s Francijo, kjer se srečava s Tomažem. Vremenska napoved je na meji letalnega. Višje močan jugo do 50 km/h. Upam, da se bo popoldne umirilo. Patrik hodi z mano do konca doline. Ko se dolina prične strmo dvigati proti vrhu Anayeta, nadaljujem sam. Kmalu vidim visoko v zraku padalo. Mislim, da je Jo. Videti je, da ga kar goni. Po kakšni uri hoje srečam njegova suporterja, ki mi pove, da je že pristal v dolini na drugi strani. Hitim proti vrhu kar se le da, vklopim instrument in grem v cilinder, za vsak slučaj raje nekaj metrov več, nato pa prek sedla na južno stran. Ker piha iz strani kar močno in je pred mano raz, ki se vleče v dolino, poiščem primernejše mesto za štart. Pred mano je še en greben z visokimi hribi, ki se nadaljuje proti JV za katerega vem, da ga v takem vetru ne bo moč preleteti in se nasloniti na njegova južna pobočja. Že prej sem vedel, da Anayet ne bo enostavna obratna. Zdaj pa tudi vem zakaj je Jo kljub višini pristal v dolini. Startam in poskušam naviti kar se le da, vendar se ne pustim preveč zanesti nazaj z vetrom. Držim se manjšega grebenčka in letim v smeri naslednje obratne. Ko se obrnem v veter, kaže samo par km/h in ne vem ali letim naprej ali nazaj. Praktično sem v mišjelovki. Poskušam tiščati čimbolj proti jugu za prvi velik greben. V dolini je akumulacijsko jezero, poleg glavna cesta, naprej ozka dolina. Nazaj v dolino, kjer so pristanki, se ne pustim zanesti, ker bi moral preveč hoditi, zato se odločim, da pristanem na pašnikih višje nad jezerom. Na pristanku je zelo živahno. Ko pristanem, čim hitreje spravim in hitim v dolino, kjer me čakata suporterja. Tudi Juraj Koren je pristal nekje v bližini. Po cesti še tečem do 22.30 h.

Naslednje jutro je »čudno«. Občutek imam, da nas bo danes pralo. Ko pokličem Razingerja za napoved, to tudi potrdi, vendar naj bi bilo še slabe 3 ure brez padavin. Hodim in tečem po glavni cesti. Kar naenkrat je pred nami tunel. Ker skozi tunele, ki povezujejo doline ne smemo, skozi tiste, ki so v isti dolini pa lahko, Tomaž vseeno pokliče organizatorja, če lahko gremo skozi. Moram kar daleč naokoli, kar se mi zdi malo čudno, a kaj dosti ne protestiram. Po par kilometrih hoje je pred nami še en tunel, za katerega kasneje izvemo, da skozenj zares ne smemo. Tistega prej, pa bi lahko prehodili. Organizator se nam za napako prijazno opraviči. Da se mu izognemo gremo na hrib, iz katerega se bo dalo v dolino odleteti. Iz severozahoda ne kaže obetajočesaj se v daljavi se sliši grmenje. Hitim! Juraj je kakšnih 15 min pred mano, Jo pa dobro uro za mano. Ko tečem po grebenu imam občutek, da mi škropi po hrbtu. Tik preden pridem na primeren prostor za štart me zajame močan piš, nekaj trenutkov kasneje pa dež. Oblečem vetrovko, vetrnih hlač v nahrbtniku ni, očitno smo jih pozabili. Vrh je travnat brez zavetja. Ne vem kaj bi naredil, ali bi sestopil ali počakal. Odločim se za slednje. Juraj je skočil tik pred pišem. Hodim v krogu, da se ogrejem saj se je konkretno shladilo. Čez dobro uro veter pojenja, a še malo rosi. Totalno sem premočen in od mraza dregetam. Grem prav na vrh od kjer bi se dalo štartati. Na travnatem grebenu vidim Jo-ja, ki se počasi bliža. Čakam, in ko pride Jo, tudi rosenje pojenja. Brez oklevanja se oba res hitro pripraviva za start, saj prihaja od SZ nova pošiljka. Letiva v dolino in preden pristaneva začne zopet padati. Padalo spravim pod drevesom. Kmalu sta pri meni Tomaž in Patrik. Dež izkoristimo za »kosilo«, nato pa peš proti 4. obratni. Čez dan rosi. Vsake toliko se pokaže sonce. Proti večeru je zopet zelo močna nevihta z močnimi nalivi. Tik pred 22.30 h Tomaž ob cesti dobi veliko štalo z nadstreškom kamor zapeljemo avto, se preoblečemo, skuhamo ter pripravimo za naslednji dan.

Naslednje jutro startamo ob uri. V daljavi se vidi naslednja obratna Pena Montaneza. Včerajšnja napoved tudi za danes ne obeta dobrega letalnega dne. Po nekaj urah hoje in teka sem tik pred 400 m cilindrom na SZ strani. Jo je tik pred mano in nadaljuje po okoli po stezi na Južno stran gore. Nad nami je 400 m visoko skalno ostenje, tako da se na vrh brez plezalne opreme, razen daleč na V strani, ne da. Juraj pa se že pomika proti vzhodnemu, položnejšemu delu hriba. S Patrikom se ustaviva na melišču. Iz SZ se nam hitro bliža visoka oblačnost. Pokličem Razingerja za napoved. Jutranji model pokaže malo boljše letalne razmere kot včeraj. Visoka oblačnost naj bi nas zajela v 2 h urah, vendar naj bi bil zadaj zopet pas jasnine, nato pa zopet pas oblačnosti. Čez ozko dolino na grebenu, ki se vleče v ravnino, vidim kako ptiči vrtijo. Malo še počakam in startam z melišča pod steno. Zapeljem v greben in poberem do 2.000 m. Višje ne gre. Naslonit se nimam kam. Proti SZ je široka dolina, proti severu pa razbit skalnat teren brez pristankov kateri se vleče v sotesko. Proti V, za Penjo Montanezo je ozka gozdnata dolina iz katere močno vleče, brez pristankov. Poskušam še okoli po rotorju na J stran, a ne gre. Ko že obupam, okoli roba prileti Jo. Nekaj se še mučiva, nato pa skupaj pristaneva. Po domače povedano »sva zajebala«. Juraj ta dan odleti do 5. obratne, prehiti pa naju tudi Adrian Keller, ki je startal na grebenu pred Penjo Montanezo in po njegovem pripovedovanju, praktično že bil na tleh, a po sreči pobral in odletel do kraja Benasque. Do večera naju čaka 35 km hoje in 1.500 m višincev, saj bi rada jutri zjutraj pred vnovičnim poslabšanjem skočila na drugo stran v dolino v Benasque. Ob 22.30 h se pripravljamo na spanje tik pod vrhom prelaza.

Zjutraj zopet pričnemo zgodaj ob 5.30 h. Jo je za mano, sam počasi nadaljujem proti vrhu, saj pred 7 h itak ne smem startati. Ko si pripravljamo zajtrk, na Z že grmi. Ob uri sem pripravljen. Preden potegnem vidim kako Jo teče do primernega mesta za start. Iz zahoda se bliža huda ura. Letim v dolino, rad bi odletel čim dlje, a je naprej dolina ozka, pod mano pa vse v električnih kablih in vrtnih terasah. Višje piha po dolini navzgor. Ko pristajam, imam veter v hrbet. Nekako mi uspe pristati na eni izmed teras. Pospravim in nadaljujem v naslednji večji kraj Benasque. Tam se kasneje vsi skupaj dobimo. Pred nami je najzanimivejši del – prečenje glavnega grebena Pirenejev. Naslednja obratna točka je na severni, francoski strani. Z Juseppetom se odpraviva čez glavni greben. Za ta del se dogovoriva, da ga opraviva skupaj – »tekma je začasno zamrznjena«. Vreme je dobesedno svinjsko. Veter, dež, višje sneg in megla. Orientiram se lahko samo po GPS-ju. Nič se ne vstavljava saj sva oba premočena in je kar hladno. Ob 22 h je za nama slabih 35 km planinskih poti in kup višincev. Na drugi strani se dobimo s suporterji. Dobra večerja in topla spalka še kako pašeta.

Danes je zadnji dan tekme. Do obratne imava dobrih 1.200 m višincev. Začnemo nekaj kasneje, ob 8 h, saj je konkretno zabasano in predvidevamo, da se bo kasneje toliko zjasnilo, da se bo mogoče dalo odletet s hriba. Ob 11 h sva v megli, v cilindru 5. obratne – Cecire. Sestopava do parkirišča žičnice in takoj, ko sva tam se toliko odpre, da lahko startava. Potisneva globoko v ozko dolino na drugi strani, nekaj se preganjava po meglicah a ne znese toliko, da bi se lahko vrgla čez prelaz v naslednjo dolino. Pristaneva skupaj v zatrepu ozke doline na zadnjem travniku, kjer je še možno pristati. Na prelaz nadaljujeva skupaj. Vreme ni ravno obetajoče. Sam tečem naprej v dolino. Jo se najprej ustavi, nato gre za mano, kasneje pa se premisli in gre nazaj na prelaz, z njega pa na hrib od kjer je moč startati. Spet naju prevzame tekmovalni duh. Občasno se totalno zabaše, kasneje pa se zopet pokaže sonce. Navkreber hodim, po ravnem in navzdol tečem. Jo pod večer starta in pristane v dolini daleč zadaj, jaz pa lahko upočasnim tempo. V kraju Garos me ustavi prijazen možak Carlos, ki je lokalni padalec in spremlja tekmo. Med drugim je lastnik restavracije Eth Restilhe in nas povabi na večerjo. Ob 22.30 h kar ne morem verjeti, da lahko sedem v avto in se peljem. Ob 22.45 h smo pri Carlosu, ki nas pogosti z lokalnimi specialitetami in dobrim vinom. Debata se zavleče pozno v noč. Za nami je res dobra tekma. Po tednu akcije smo popolnoma sproščeni, počutimo se fantastično.

Zares hvala sodelujoči ekipi: suporterjema Tomažu Bavdažu in Patriku Dickbauerju, Toniju in Mateji Pljakoski, Mihu Razingerju, Aljoši Čohu, Jasni Lalič, Primožu Kompari ter podjetjema Tomat Šport ter BGD.

Zlatko Koren

BGD Team pilot
Društvo Kovk Ajdovščina