Državno prvenstvo v preletih 2017 - V očeh Metulja

Letošnje državno prvenstvo v preletih je končano. V železnikih se je zbralo približno 120 pilotov, vsak izmed teh tako ali drugače željan dobrega rezultata. Žal, je moj vtis o državnem prvenstvu, čeprav so bili dobri letalni dnevi, razmeroma slab. Kot prvo smo padalci nadpovprečno glasni vedno kadar debato zanese na medijsko pokritost našega športa. Debata se razživi in vsepovprek se pritožujemo, kako naši novinarji pišejo zgolj o nesrečah in nič o dobrih rezultatih naših reprezentantov. Pa vendar, kako naj povabimo novinarja na najbolj plemenit dogodek slovenskega jadralnega padalstva, ko pa je ta lociran pod kozolcem v Železnikih. Pozdravljam vsakršno domačnost tako družbe kot okolja, a šli smo predaleč, kot že ničkolikokrat doslej. Registracija je potekala v krasni dvorani na Češnjici v Železnikih. Zakaj ni bil tam epicenter dogajanja, ne vem.

Na prvi tekmovalni dan v nedeljo nas peljejo na Krvavec. Sestavijo nam lepo disciplino po grebenu kjer se nizek zaletim v vzhodnik na Dobrči, a nič hudega, številni tekmovalci so v cilju jaz pa sem se nekaj naučil – zato tudi hodim na tekme. Po večerji se spravimo domov, saj nas v ponedeljek pričaka fronta.

V torek sestavijo krasno disciplino s štartom na Ratitovcu. Od tod letimo do Mosta na Soči, Gorenje vasi in nazaj v Železnike. Na štartnem markerju imam krasno pozicijo. Par minutk pred markerjem se zgolj slučajno znajdem med najvišjimi in odpeljem naprej. Verjetno sem celo prvi obrnil marker, da se še malo pohvalim. A cena letenja spredaj je, da ne veš kaj počnejo tisti zadaj. Medem ko smo jaz in še trije ali štirje piloti nazaj priklopili na greben, se je glavnina odpeljala nad dolino in našla močan termični steber. Mi pa smo švicali, da ne bi pristali v kakšni grapi pod Ratitovcem. Ampak to je tekma, to je del tega športa.

Še preden pridemo do Mosta na Soči gledam desno proti Karavankam kako dežuje. Nič spornega, dež je daleč. Obrnem Most na Soči in letim proti Gorenji vasi. Na Poreznu se oziram proti Ratitovcu. Nad njim črni oblaki, dež čedalje bližje in že se sprašujem kdaj zaboga bo tekma ustavljena. Nič. Iz Porezna letim direktno na Gorenjo vas, kar je bila slaba odločitev. Ali pač ne? Ko pridem do Gorenje vasi je namreč kristalno jasno, da četudi mi v vsej tej temi čudežno uspe pobrati na Blegošu, zadaj že dežuje in v cilj zagotovo ne moram. Pristanem v vasi Suša pod Blegošem, zložim in že škropi. Pet minut zatem celo nekaj toče. Kako so se znašli tekmovalci pred mano, ki so ravno še preskočili Blegoš, ne vem.

V sredo zaradi dežja in pokritosti ne letimo, v četrtek pa smo nazaj na Krvavcu. Preveč optimistično sestavijo disciplino in nikogar ni v cilju, a kljub temu pristanek v Preddvoru, kjer je potekal turnir v odbojki na mivki, ni bil slab zaključek dneva. Kraljevi dan je petkov dan. S Krvavca do Žirovnice, potem pa zadaj v Begunjščico in po grebenu do Avstrijske meje. Krasno, predvsem zato, ker proti avstrijski meji še nisem letel. Okoli Dobrče in Svetega Petra sicer precej vetra in razbite termike, ampak se je dalo – malo na silo. Prvič v življenju sem v cilju celo boljši od svetovnih asov, ki so pristali pod Dobrčo ozirom tam nekje.

Zadnji, sobotni, dan je baza pod Krvavcem. Do pričetka tekme ob 14:15 se sicer dvigne do 1800 m in mi se končno spopademo s približno 60 km dirko po grebenu do Kriške in nazaj. Za veliko večino, tudi mene, je bila usodna koprena. »Škoda, da nisem malo bolj opazoval svoje okolice in neba,« si rečem in se spet nekaj naučim. Kljub kopreni, kar nekaj ljudi v cilju.

Novi državni prvak je Primož Suša, pred Jurijem Vidicem na drugem mestu in Jožetom Molekom na tretjem mestu. V EN C kategoriji sem zmagal, za mano Matic Egart in tretji Stojan Krajnc. V EN B kategoriji je slavo požel Dušan Durkovič pred Rokom Lotričem in Mohorjem Prevcem. Borcem iskreno čestitam!

Grenak priokus letošnjega državnega prvenstva predstavljata problem točkovanja in zračnih prostorov okoli Krvavca. Organizator se je namreč odločil, da bo za točkovanje uporabil še nepreizkušen sistem ali programsko opremo, če hočete. Kar je vzbudilo precej negodovanja in nepotrebnih debat tako med tekmovalci kot tudi z organizatorjem. Nov sistem, ki ga osebno nestrpno pričakujem je vse prej kot slab, a preprosto še ni pripravljen za uporabo. Kot velja za vsak sistem, ki se ga na novo razvija.

Izključno napačna odločitev organizatorja je botrovala k temu, da je državno prvenstvo zaznamovano z burnimi debatami o smiselnosti in pravilnosti rezultatov. Prav je, da se novi sistemi testirajo in razvijajo, to je vsakemu izmed nas jasno, a to se običajno počne vzporedno ob referenčnem sistemu/programu, čigar rezultati bi morali biti javno objavljeni in ne ravno obratno. Organizator se kasneje sicer opraviči za nastalo zmedo, a »škoda« je že bila storjena.

Drugo jabolko spora so zračni prostori okoli Krvavca. Naj bo vsem jasno, da je letenje na Krvavcu omejeno na 1830 m nadmorske višine. Na Zvohu zadaj lahko že precej višje. A ker zračna kontrola ni odobrila več, se je bil organizator primoran držati omejitve 1830 m, kar tudi jasno pove na brifingu prek tekmovalnim dnem. Vsak kršitelj, naj bi bil kaznovan z nič točkami. Brez možnosti debate (debata je kasneje kljub temu bila). Drug problem je predstavljalo letenje v CTR prostoru. Zaboga, še polovica uradnega pristanka v Cerkljah pod Ambrožem je v CTR prostoru. Vsak let v CTR, četudi se gre zgolj za izogibanje pristanku na drevesu, naj bi bil kaznovan z nič točkami. Sledili so številni ugovori, zato organizator popusti in vsem kršiteljem odštejejo le 5 % točk.

Sila preprost razlog, zakaj so bile vse pritožbe na temo CTR prostora in višinske omejitve sploh možne, je pomankanje informativnega brifinga pred začetkom tekmovanja. Od Slovencev se je sicer pričakovalo, da poznajo domači zračni prostor, a več kot polovica tekmovalcev je bilo tujih. Naloga organizatorja na večjih tekmovanjih je, da tekmovalce seznani s posebnostmi in pravili letenja na območju. Kaj se sme, kaj se ne sme. Kje je nevarno, kje ni nobenih skrbi. Uvodnih sestanek po registraciji v Dvorani na Češnjici bi rešil vsakršno debato na temo obeh perečih problemov zadevajoč zračnega prostora. Osebno zagovarjam kazen z nič točkami, a sem verjetno precej pristranski, saj najbrž ne bi bil med kaznovanimi.

Da smo lahko kljub 130 eur štartnine ostali brez paketov s hrano in se na vzletišče peljali tudi v prtljažniku kombija težko štejem kot dobro izkušnjo. Naj omenim še razmeroma stalno prakso v tujini, npr. Avstriji. Tam vsakemu tekmovalcu za vsak vnaprej odpovedan tekmovalni dan povrnejo določen znesek plačan pri štartnini. Na avstrijskem državnem prvenstvu v juniju so tako po dveh odpovedanih tekmovalnih dneh vsakemu tekmovalcu vrnili 40 eur. V Sloveniji podobne prakse še nisem zasledil, zato mogoče tudi tole ni najbolj primerno mesto za pritoževanje – omenim pa vseeno.

Osebne vtise povzel:
Mitja Jančič, DJP Metulj