Lago di Idro: Tečaj izrednih postopkov v zraku

Avtor: Matej Jarm

Odločitev za udeležbo na tečaju izrednih postopkov v zraku ali v padalskem žargonu SIV tečaju sem sprejel relativno kmalu po začetku svoje padalske kariere. Spomladi 2017 sem se začel spoznavati z jadralnim padalstvom na začetnem tečaju pod vodstvom Simeona Klokočovnika in nato tekom leta nadaljeval tečaj pod vodstvom Sandija Marinčiča. Izpitni let sem uspešno opravil proti koncu decembra 2017 in se v roku enega meseca odločil, da se prijavim na tečaj izrednih postopkov, planiran za konec maja 2018, kar je bilo ravno okoli enega leta od mojega prvega stika z jadralnim padalom.

Pri Klemnu Sovanu sem se prijavil na tečaj, ki se izvaja večkrat letno na jezeru Lago di Idro v Italiji. Po prijavi sem si v službi takoj rezerviral dopust za primarni in rezervni termin, da slučajno ne bi prišlo kaj vmes, nato pa čakal na Klemnovo obvestilo. Že cel mesec pred tečajem sem spremljal vremenske razmere pri jezeru. Ker so bile vsak dan napovedane nevihte, sem držal pesti, da se pred začetkom tečaja napoved izboljša. Teden dni pred začetkom tečaja sem končno dobil Klemnov mail, da je tečaj polno zaseden (štirje slovenski in pet hrvaških pilotov) in obvestilo, da bo zaradi nejasne vremenske napovedi tečaj potrjen najkasneje 24 ur pred odhodom.

Po kratkem dopisovanju sem se za prevoz uskladil z Žigo Bajtom in Nickom Petričem. Čakali smo le še na potrditev tečaja in četrtkov odhod. Tečaj potrjen! Žiga se je javil za šoferja in me ob pol sedmih zjutraj pobral v Ljubljani. Na poti proti Idru sva v Novi Gorici pobrala še Nicka. Žiga se je, kot najstarejši v naši odpravi treh, izkazal s svojimi izkušnjami v kampiranju in spakiral vse potrebno za udobno bivanje v kampu – od miz, stolov, kuhalnika z bombo, posode, pribora, el. podaljška … Nick je poskrbel za hrano za prva dva dneva bivanja. Sam, ki sem bil verjetno najbolj "tečen" glede organizacije, sem se Žigi in Nicku vsako jutro skušal oddolžiti s kuhanjem kave.

V kamp smo prispeli kot prvi, si izbrali prostor in pred prihodom ostalih že skoraj postavili našo bazo za čas trajanja tečaja. Ob prihodu hrvaških kolegov smo se brez zapletov v hecu dogovorili glede »meje« in »arbitraže«. Kmalu za tem je sledilo prvo uvodno predavanje. Klemen nas je pred pričetkom seznanil z ostalo ekipo, ki je sodelovala pri izvajanju tečaja. Predavanje je vodil s pomočjo pripravljene prezentacije vseh manevrov, ki smo jih nato izvajali ali poskušali izvajati nad jezerom. Pri vsakem manevru je podrobno opisal njegovo izvedbo, izhod ter možne napake in posledice, do katerih lahko pride zaradi napačnega izvajanja. Teoriji so sledili video primeri izvajanja posameznega manevra. Informacij je bilo v kratkem času zelo Stran 45 veliko, a smo vsi zelo zbrano poslušali predavanje in si skušali zapomniti pravilne izvedbe manevrov. Med predavanjem je Klemnova ekipa na »meji« med slovenskim in hrvaškim taborom postavila simulator, ki smo ga nato uporabljali za "suhi trening" manevrov pred izvedbo v zraku.

V popoldanskem času se je med predavanjem kar močno vlilo. Ta vzorec popoldanskih neviht je nato postal standarden za čas trajanja našega tečaja. Kasneje se je vreme izboljšalo, zato smo se odpeljali na vzletišče in opravili težko pričakovan prvi spoznavni let. Vožnja do vzletišča je trajala približno pol ure in potekala od kampa preko vasice Bondone, ki nam je kasneje služila za orientacijo v zraku. Vozili smo se po strmih serpentinah. Te so se za vasico spremenile v neugodne, na odseke zelo nepregledne in ozke ovinke, ki jih je na desni strani spremljalo odsekano pobočje. Srečanje z drugimi vozili na tej cesti za voznike vsekakor ni najbolj prijetna izkušnja. Od kombija do vzletišča je bilo slabih pet minut hoje, med katero smo že lahko občudovali zelene okoliške hribe, pogled pa je segel celo do zasneženih vrhov južnih Dolomitov. Ker je bil štart precej strm in ni niti malo pihalo, je bilo treba kar suvereno steči po strmem travniku navzdol. Klemen nam je razložil približno smer leta do "boxa" nad jezerom, kjer smo v naslednjih dneh izvajali manevre in možne korekcije v primeru dolinskega vetra. Med mirnim letom sem imel čas občudovati čudovito panoramo in okolico jezera. Pristanek pri jezeru je bil iz zraka lahko viden, saj gre za travnik v velikosti nogometnega igrišča. Po letu smo se peš vrnili v kamp in se, utrujeni od vožnje ter kupa informacij, po večerji hitro odpravili spat.

Zbudil sem se tik preden je zazvonila budilka. Verjetno zaradi nervoznega pričakovanja prvega pravega dne tečaja. Po kavi in zajtrku smo se hitro pripravili na odhod na vzletišče. Vreme je bilo sončno. Na štartu smo bili prvi izmed treh šol, ki so sočasno izvajale tečaj nad jezerom. Pripravili smo si opremo, oblekli rešilne jopiče, postaje pa pospravili v plastične etuije. Od enega izmed prvih na vrsti za let je bilo slišati tudi vprašanje, če želi kdo prej v zrak, »ker je trava še mokra in ne bi rad močil padala«. Vse je potekalo v zelo zabavnem ozračju. Pomočnik na štartu, Rok Vegelj, je pred letom preveril vsakega posebej in nas po dogovorjenem vrstnem redu v enakomernih razmakih pošiljal v zrak.

Vzletel sem nekje v drugi polovici skupine. Preveril sem, kje je rezerva, simuliral izmet in se pripravil na Klemnov poziv za začetek izvajanja manevrov. Ker sem imel novo padalo (777 Knight; EN-B), kupljeno v začetku leta, in sem do tečaja opravil le dobrih 20 letov, sem bil kar malo nervozen, kako se bo padalo obnašalo. Začel sem z izvajanjem malih ušes, nakar so sledila velika s pospeševalnikom. Velika ušesa z zunanjima dvema A-linijama sem potegnil malce prehitro in skoraj povzročil "frontalca". Vendar je bilo padalo nato v manevru stabilno z dobrim propadanjem. Sledila so stranska zapiranja, ki sem jih začel izvajati s prvo stransko A-linijo in kratkimi nič nepredvidljivega in sem manevre izvajal brez težav.

Klemen je najavil B-stall – prvi manever, na katerega sem bil med predavanjem še posebej pozoren. Utrip se mi je povečal. Po postaji je z mirnim glasom še enkrat ponovil postopek izvedbe. S pogledom sem poiskal B-liniji, ju prijel nad trakovoma in začel vleči navzdol. Gledal sem padalo – sprva je šlo kar trdo, a ko se je zlomilo po B-liniji in omahnilo nazaj, je sila popustila. Brez problema sem zadržal padalo, da se je vrnilo nazaj nad mojo glavo in stabiliziralo. Klemen je najavil izhod. Najprej sem popuščal počasi, nato pa hitreje in pustil padalu, da zaniha po hitrost za nadaljevanje leta.

Po še dveh večjih stranskih zapiranjih z dvema vrvicama sem bil že dovolj nizko za zaključek in me je Klemen usmeril na pristanek. Po pristanku sem že med pospravljanjem padala analiziral izvedbo svojih manevrov in komaj čakal na ogled video posnetka. Po pristanku vseh, smo se tečajniki zbrali okrog Klemna, ki nas je najprej vse pohvalil. Nato smo individualno pokomentirali naše lete in določili manevre za naslednji let. V drugem letu sem imel na spisku velika stranska zapiranja (cela stranska A-linija), spiralo, let na minimalni hitrosti in frontalno zapiranje. Intenzivnost manevrov se je hitro stopnjevala. Mislil sem si, da ima Klemen precejšnje zaupanje v svoje tečajnike, saj so tudi ostali dobili podobna navodila. Pri drugem uradnem letu tečaja sem se skušal najbolj zbrati za frontalno zapiranje, a so bila prva velika stranska zapiranja bolj dinamična od pričakovanj. Za uvod sem izvedel par stranskih zapiranj z dodajanjem pospeševalnika. Sledila je spirala, ki se mi je v zraku zdela mnogo hitrejša kot kasneje na posnetku, nato pa frontalno zapiranje. Samozavest je bila zaradi uspešnih izvedb predhodnih manevrov na višku. Brez zadržkov sem potegnil A-liniji. Padalo se je zlomilo po sprednjem robu, ostalo zadaj in se vrnilo malce nenavadno, v obliki podkve (rozete), brez kakršnegakoli skoka naprej. Pri ogledu videa je bilo razvidno, da zapiranje ni bilo po celem robu – ušesi sta zato še vedno "leteli". Verjetno je bila posledica tega ne ravno tipičen izhod. Pred pristankom sem naredil še "minimalko" in stransko zapiranje.

Po pristanku smo se odpravili v kamp, skuhali kosilo in se malo odpočili. Sledila je analiza naših letov. Najprej smo si ogledali posnetke, ki jih je posnel naš snemalec Rok. Klemen je pri vsakem posnetku opozarjal na napake pri izvajanju in nas podučil, kako jih odpraviti. Na mojem primeru je opozoril predvsem na noge, ki so pri bolj dinamičnih manevrih plapolale naokoli, namesto, da bi bile trdno fiksirane pod sedežem. Po ogledu posnetkov je sledilo še drugo predavanje o manevrih, kot so prevlečen let, negativni zavoj in "full stall". Na koncu je Klemen vsakemu določil manevre za naslednji let in vrstni red štartov. Popoldne v dolini jezera Idro običajno piha kar močan dolinski veter, ki ga z veseljem izkoriščajo kajtarji in surfarji. Mi pa smo se ob primernih razmerah odpravili na "groundhandling" na pristanku. Tretji dan tečaja je dolinski veter proti večeru dovolj oslabel, da smo se lahko odpravili tudi na štart in izkoristili pobočni veter za malo jadranja.

Tretji in četrti dan sta potekala po ustaljenem postopku. Dva jutranja leta, kosilo, analiza letov, groundhandling , počitek, večerni let, večerja. Vsak v svojem ritmu smo nadaljevali trening osvojenih manevrov in stalnemu repertoarju postopoma dodajali še nihaje, negativne obrate za 180 stopinj, wingoverje. Negativni obrat za 180 stopinj je še en manever, ki sem ga večkrat izvedel v mislih in na simulatorju. Začel sem s šibkimi potegi in šele v parih poskusih uspel zavrteti padalo za 180 stopinj, kot je treba. Po prvih dveh uspešnih konkretnih "negativah" sem se sprostil in začel uživati. Presenetilo me je, kako močno moram zavreti eno stran padala in še pomagati s prenosom teže na zavrto stran, da spravim padalo iz normalnega leta v začetek negativnega zavoja. Drugi let tretjega dne sem bil pri zadnjem negativnem obratu že popolnoma brez moči v rokah in nisem uspel pravilno izvesti manevra.

Četrti dan mi je Klemen, po običajnem jutranjem letu predlagal, da v naslednjem letu izvedem full stall. Priznam, ko sem zaslišal besedo full stall, sem dobil kurjo kožo in cmok v grlu. Ker, po svojem prepričanju, nisem bil suveren v vseh manevrih prvega leta, sem se odločil, da ta element preskočim in ga v primeru dobrega drugega leta prestavim na naslednji dan. Žiga in Nick sta se odločila, da svoj prvi full stall izvedeta že tokrat.

Zaradi tega, ker so prišli na vrsto prvi full stalli (v prejšnjem letu jih je izvajal le Klemen) in zahtevnejši manevri tudi pri ostalih tečajnikih, je  Stran 47 bilo na štartu čutiti večjo napetost in zbranost kot pri prejšnjih letih. Vsi po vrsti smo se zbrano pripravili na svoj let, odleteli, izvedli dogovorjene manevre in po pristanku spremljali izvajanje manevrov Žige in Nicka, ki sta oba suvereno izvedla svoj prvi full stall.

Med počitkom po kosilu se mi je prek SMS-ov oglasil kolega Joc, ki ga je zanimalo, kako napredujemo na tečaju in kaj vse sem že izvajal. Mimogrede, Joc je bil zadnji kamenček na tehtnici, da sem se odločil za jadralno padalstvo. Omenil sem mu, da omahujem glede izvajanja full stalla. Nazaj sem dobil SMS: »P**** ti mater! Glej, da ga boš naredu! :)«. Ko sem prebral SMS, sem se vprašal, kaj sploh še čakam. Po večerni analizi letov sva tako s Klemnom sestavila plan jutranjega leta. Večerji je sledilo še malo treninga na simulatorju in ogled finala Lige prvakov v nogometu. Ker nikakor nisem mogel zaspati, sem si na mobitelu še nekajkrat ogledal YouTube posnetek izvedbe.

Med vožnjo na štart sem se skušal vsaj malo sprostiti. Ko sem pripravil opremo, sem v glavi še parkrat ponovil izvedbo in odletel proti ”boxu” na jezeru. Za uvod sem izvedel frontalno zapiranje in minimalko, nato pa je Klemen z mirnim glasom še enkrat ponovil postopek izvedbe full stalla in dal znak za začetek. Navil sem komande in nato z zmerno hitrostjo potegnil do konca. Sile so bile, pričakovano, večje kot na simulatorju. Padalo je omahnilo nazaj, sedež mi je spodneslo, noge so šle po svoje, roki pa sem zadržal stegnjeni, dokler se padalo ni vrnilo nad glavo. Komande sem popustil do običajne pozicije za minimalko in jih, ko je začelo padalo uhajati pred mano, hitro popolnoma popustil. Šele takrat sem spet slišal po postaji »… in izhod.« Vse se je dogajalo zelo dinamično. Zaradi popolne zbranosti na izvedbo manevra Klemnovih vmesnih navodil sploh nisem slišal. Globoko sem vdihnil in si rekel: »A je to to? Pa saj ni tako hudo!« Izvedel sem še par osvojenih manevrov in pristal z rahlo mehkimi koleni ter nasmehom do ušes. Mimogrede, pohvaliti velja tudi soudeleženko Injo, ki je prav tako zadnji dan izvedla svoj prvi full stall.

Že pred odhodom na tečaj sem imel cilj, da za primer uspešne izvedbe full stalla, s sabo vzamem tudi staro padalo in v zadnjem letu vržem še rezervo. Na vzletišču sem se sezul, preoblekel v kopalke in kot zadnji odletel nad jezero. Ker je bil dolinski veter že kar močan, sem do prihoda nad jezero s svojim EN-A padalom (Skywalk Mescal 2) izgubil že preveč višine za izvajanje manevrov. Zato sem izvedel samo eno frontalno zapiranje in vrgel rezervo, ki se je lepo odprla. Med počasnim padanjem me je odneslo kar daleč nad jezero in naš reševalec iz vode, Alen Cizej-Ciza je že "gonil" čolniček. Po padcu v jezero me je protektor skušal obrniti na glavo, a sem ga uspel hitro spraviti pod rit. Cizo sem tako pričakal, kot bi ležal na blazini. V kampu sem nato posušil opremo, s skupnimi močmi smo podrli našo bazo in se odpravili na zaključno kosilo.

Priznam, tudi sam sem se na začetku spraševal, zakaj je treba iti za tečaj tako daleč in ali res nimamo primerne lokacije v Sloveniji. Tekom tečaja sem spoznal, da je lokacija res več kot primerna. Klemen je bil po zaključku tečaja vidno utrujen od napornega vodenja. K temu je verjetno svoje prispevalo še dejstvo, da smo drug za drugim izvajali tudi najbolj zahtevne manevre.

Na koncu bi se rad zahvalil Klemnu in ekipi za odlično izpeljan tečaj. Mirne vesti lahko rečem, da je bil tečaj izpeljan na najvišjem nivoju. Tečaj seveda priporočam vsem. V prihodnosti se ga bom znova udeležil tudi sam. Ostali družbi pa hvala za čudovit konec tedna, ki smo ga preživeli skupaj. Upam, da se spet srečamo!