Iz Erzotovega dnevnika: Moj prvi in zadnji štart na Stolu

Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo

Pisalo se je leto 1991, sobota 15.6. Bila je še prejšnja država, v kateri smo bili pač rojeni, kot moja stara mama, ki pa je bila rojena v Avsto- Ogrski. Trije navdušeni in mladi jadralni padalci (brez kakega tečaja, da se razumemo) smo se ob 9.20 peš podali iz Žirovnice, da se v Valvazorjevi koči ustavimo in obilno malicamo, saj je tu še vse v megli. Naprej gremo, ko se začnejo megle dvigovati, z njimi pa tudi veter. Ob 14.25 smo pod Stolom na 1900 m, veter pa se samo krepi. Dva totalna začetnika, vsi pa tudi jamarji, Cile in jaz ter Giovanni najin mentor, ki je odletel že z veliko vrhov, vse že od 1988. Če si takrat želel leteti 10 minut, si moral vzleteti 1000m višje. Imamo nove Marinčičeve Twiste in smo Trio fantastikus.

Giovanni vzleti ob 15.05, v vetru si pomaga ven in pristaja po 22 minutah v Zabrežnici. Naslednji ob 15.22 vzletim sam in ob 15.32 še Cile. Jadrava kot še nikoli! To je moj 43. polet od današnjih 5863. Dvigne naju nad sam Stol, kjer so baze. Občasno naju »zaugne« v bazo oblakov, skrivava se v njih, saj visiva v vetru kot salame, naprej skoraj ne gre več. Vsake toliko časa bazo odnese ali pa se posuši in se spet zagledava. Ko tako bazo enkrat odnese, vzame z njo še Cileta, odpihnilo ga je!

Njegova zgodba: "Ko pridem iz oblaka, ne gre več naprej, me je pa že odneslo za Stol, zato obrnem z vetrom. Letim z velikooo hitrostjo, nižje čez smreke v dolini. Zagledam jaso, preden se pripravim pristajat, me že odnese naprej. Sprijaznim se, da grem na smreke, ko se mi nariše naslednja jasa in pristanem v Medvedjem dolu nad Rutami. Zložim padalo in grem na cesto. Pridem do vikenda, tam ogovorim ljudi, ampak govorijo samo nemško. Mislim si "glupi turisti" in grem naprej (takrat se je veliko letelo zgolj Kriško goro, kjer je zadaj še naše ozemlje, kar ga je in pa šok, ki ga je doživel, prepričalo, da je še pri nas). Ko pridem do ostrega ovinka in je tam cestna rdečo-bela smerna tabla se zavem, da sem v Avstriji, saj so take le v Avstriji, pri nas so črno-bele. Zatem na cesti dobim prevoz do Bistrice v Rožu, kjer grem na žandarmerijo. Tu mi izdajo potrdilo, da me je odneslo čez Karavanke ter me zapeljejo na Ljubelj. Izdan dokument zadostuje za avstrijsko mejno kontrolo, za naše pa ne, saj me milica (takratna policija) brez pasoša ne spusti v državo. Po telefonu kličem domov, da mi brat pasoš dostavi na mejo..."

Tako se najadrava: jaz 60 minut in Cile 43 minut z mednarodnim preletom! Z Giovannijem greva potem na Jesenice na milico, kjer je bila tudi javka za gorsko reševalno. Kakorkoli, epilog je tak, da je bil Cile v Ljubljani prej kot midva, ki sva še dolgo v strahu zanj postopala po Jesenicah in nisva upala v Ljubljano. Cile po tistem ni več letel in Trio je razpadel. (Le kje bi bil jaz danes, če bi tedaj v Avstrijo odneslo prav mene, bi sploh letel?).