JP odprava - Ararat (5000 in še malo)

Avtor: Stane Bajt

Začelo se je spomladi, ko Suša izvali idejo, da bi šli na Ararat in se s padali zabrisali dol. Meni se je takoj zazdelo zanimivo, ker je bil dostop in vzpon nekaj let prepovedan, ker v tistih koncih še nisem bil, ker se nas je nabralo ravno prav, meni dovolj všečnih modelov in ker mi ni izgledalo predrago. Nakupimo avionske karte okoli šest mesecev pred odhodom, ker je tako ceneje. Itak ne veš, če boš dočakal, ali boš na dan odhoda zdrav in ali ne bo kaj tretjega vmes prišlo. No, eden je žal obolel in nas je ostalo šest: Sergej Gluhodedov, Jože Poje, Gašper Prevc, Primož Suša, Erzo in in jaz.

10. septembra smo z Brnika odleteli v Istanbul in od tam v Agri na skrajnem vzhodu Turčije. Tam nas počaka kombi in se odpeljemo v mesto Dugubayazit pod samim Araratom.

Seveda se je burleska začela takoj, zakaj bi čakali na naslednji dan. Jože namreč "fura" serijo letenja vsak dan, ne glede na razmere. Ga imam na sumu, da hoče odleteti 365 dni vsak dan brez prekinitve. V agenciji so nam povedali, da je letenje prepovedano zaradi vsepovsod prisotne vojske in so nam izposlovali dovoljenje samo za Ararat in z obveznim pristankom povsem blizu gore. Vojska je močno prisotna, ob cestah, blokade na cestah, na hribih v utrdbah in kar tako po poljih. Ob vsakem nenavadnem dogodku postanejo precej živčni, pištole, puške in kanone pa imajo nafilane s pravo municijo, tako da ga ni za biksat. Smo se zaradi Pojetove neznosne potrebe po letenju s kombijem in ob pomoči agencije odpravili iskati dovolj skrit in neopazen teren za vsaj kratek polet.

Veter je nažigal, vendar smo kmalu našli manjši zaselek v, od vetra skriti, dolinici s primernim pobočjem in smo prebivalcem, predvsem otrokom, pripravili lepo poletavsko zabavo.

Naslednji dan smo se odpravili na goro. Pripeljejo nas na višino 2200 m n.m.v., tam pa večino opreme naložijo na konje, mi turisti pa nesemo le nujno osebno prtljago. Ampak ne Jože, Gašper in Primož. Oni bodo vse tisto, s čemer bodo dol leteli, tudi gor nosili. A smo ali nismo športniki!! Cilj te prve etape je bil 1. bazni tabor na 3200 metrih. To smo dosegli precej hitreje, kot je naš res odlični vodnik predvideval. Turisti z lahkoto, športniki so pa tudi sklenili, da bodo od tu naprej tudi turisti.

Zaradi hitrega vzpona in naklonjenega vremena smo se nekateri odločili, da poizkusimo poleteti. Seveda sta bila poganjalca in pobudnika Erzo in Poje, ki gresta v zrak najprej. Jaz še kar oklevam, ker vzletišče je res dokaj nemogoče. Skale, skale in skale. Kot tretji poleti Prevc in se dvigne nad štart, kar me dokončno prepriča, da grem kot zadnji še jaz. Mi uspe toliko nabrati, da lahko pristanem blizu Pojeta skoraj na višini štarta, ker se mi pa res ni dalo niti enega odvečnega višinskega metra hoditi. Prespimo v šotorih in zjutraj je moral Jože seveda odletet, aneda. Mu je uspelo. Uspelo pa mu je tudi natrgat (da ne uporabim kakega bolj sočnega izraza) mišico na nogi. Ampak ker mu ni ravno odtrgalo noge, bo že zmogel do vrha. Gremo na 2. bazni tabor, ki se nahaja na 4200 metrih. Suša svojo opremo nosi sam, ostalim jo nesejo konji. Tudi ta vzpon nam je šel kar dobro, tako, da smo se z vodnikom odločili, da tu prespimo in ujamemo en dan, ker naj bi se kasneje vreme pokvarilo in vzpon mogoče sploh ne bi bil izvedljiv.

Načeloma je to aklimatizacijski vzpon in naj bi se vrnili do prvega baznega tabora in tam prespali, ter se šele nato vrnili sem in prespali pred končnim vzponom.

Že pred spanjem preverimo vreme in se odločimo, da gremo na vrh brez padal, ker je velika verjetnost da bo preveč vetrovno.

Sredi noči, ob pol enih se zvalimo iz šotorov, nekaj pojemo in gremo. Vseh pet, razen mene, je pojedlo neke dopinge proti višinski bolezni, tako trdi Erzo. Jaz se odpravim v Messnerjevem stilu brez aspirinov in podobnih prehranskih dodatkov proti vrhu, kar se je že na 4500 metrih izkazalo kot huda napaka. Me je višinska usekala tako hudo, da nisem verjel, da mi bo uspelo priti na vrh. Je pa res, da se mi z višino stanje ni poslabševalo. Itak ne vem kako bi lahko bilo kaj slabše, ko pa mi je bilo "za crknit" slabo. Ko prilezemo pod vrh, ugotovimo, da vetra sploh ni preveč in bi se dalo leteti. Ok, ok, jaz opreme itak ne bi zmogel privlečti gor. Še sebe sem komaj. Ampak Suša in Prevc sta bila kot rožici in bi zmogla. Erzo – hm, ne vem, mogoče, sam ve najbolje. Jaz, Jože in Sergej pa mislim, da ne. Gremo še tistih 200 višincev do vrha, kjer sonce vzhaja in je vetra veliko. Lepo je za ne opisat in vsi srečno veseli, le da jaz tega nisem ravno tako čutil, ker sem bil čisto "fentan". Dol smo pa hiteli, eni bolj kot drugi. Meni se je stanje hitro izboljševalo in se mi je kaj kmalu zopet zazdelo vredno živeti. Najhitreje sta bila v taboru Suša in Prevc. Ko pridemo ostali, Suša že štartuje, vendar pri prvem poizkusu utrga vrvico na komandi. Mu jo zvozlam skupaj in v drugo uspe odleteti. Štart na 4200 metrih je enemu uspel. Ostali iščemo boljše in primernejše mesto. Poskusimo na bližnjem melišču. Najprej Erzo. Mu držimo padalo in mu skoraj uspe, če se ne bi jaz ob padalo ali pa padalo zataknilo obme. Še sreča, ker je pozabil prižgat instrumente. To bi bil konec sveta. Potem prižge vse kar se je prižgat dalo in v drugem poizkusu zatakne skalo. Ni težko, jih je dovolj tam okoli. Padalo gre seveda potem kar nekam in Erzo tudi in se po parih korakih zvrne med in na balvane. Padalo in vrvice ga dobesedno privežejo na skale tako, da tam obleži kot mrtev. Malo še potrese z nogo in to je to. Evo "gotof je", pa smo se ga rešili. Stečem do njega, pa pravi, da naj mu pomagam razplesti vrvice, da bo lahko vstal. Tudi z nogo ne potresa več in je sploh v zelo dobrem stanju.

Ugotovimo, da je melišče dobesedno smrtno nevarno mesto, ker je vse povsem nestabilno in lahko vsak korak sproži premike skal in večjih balvanov. Se vsi premaknemo na bližnji greben, kjer teren izgleda boljše.

Erzo si najde svoj prostor in mu uspe odleteti. Veter pa se med tem vztrajno krepi. Prevc pomaga Sergeju, pa jima nekako ne znese, tako da Sergej odneha. Prevc na hitro navleče opremo nase in odleti. Trije, ki še ostanemo se spogledamo in sklenemo, da se nam zdi vetra že preveč. Torej bo treba peš nižje in nekje najti primerno mesto za štartat. Na gori smo ostali sami, ker vodnika, kuhar in konjevodci so že odšli proti taboru 1. Bili smo brez vode in jaz v povsem neprimerni obutvi. Se odločimo za vrnitev preko melišča v tabor 2, v upanju, da je tam še kaj vode. Res je bilo tam dovolj polnih plastenk, tako da en problem je rešen. Se odpravimo navzdol, vendar tudi nižje ni nobenega primernega mesta za poleteti. Po dobrih 800 višinskih metrih spusta pridemo na prvo res primerno mesto in z Jožetom spraviva Sergeja v zrak. Še prej se dogovoriva, da bo na pristanku pustil padalo razprto, tako da ga bom lažje videl in pristal ob njem, ker mu je namreč "crknil" telefon in ne more javit pozicije, da bi ga prišli pobrati. Z Jožetom štartava skoraj sočasno. Takoj naju nabije kakih 100 metrov navzgor. Vreme se vidno kvari, v dolini nad ravnino se že grdo kuha in me resno skrbi kako se nama bo izšlo. Pohodim gas in tiščim od gore stran ter upam, da bom uspel še ob času priti kulturno na tla. Se ozrem in gledam kje je Jože. Pa ne moreš verjet, on mota, model. Jaz bi dol, on pa na gor. Je hotel odleteti daljšega kot Erzo. Ni mu uspelo, ker Erzo je šel pa čez živčne vojake z živčnimi prsti na sprožilcih. Pojeta je pa malo odneslo, ampak je kar hitro potem le pripešačil do mene in Sergeja. No, jaz sem imel s sabo dovolj dela in skrbi, ker razmere niso bile takšne, kot bi si jih želel. Zagledam Sergeja z razgrnjenim padalom in poskusim iti do njega, pa samo cvili na gor. Kuhanje že krepko vleče vase in moram nazaj proti gori. V zavetrju manjšega hriba najdem spuščanje in zamotam na tla, vendar me vseeno odnaša proti plitvi hudourniški grapi. Neham vrtet, malo pohodim gas, da popravim lokacijo in še malo zavrtim dol. Meter ali dva nad tlemi skuham negativo in lepo prižgem ob tla. Zračni protektor in spalka pod ritjo sta opravila svoje in mi ni nič. Sem si oddahnil, kot že dolgo ne. Sporočim lokacijo in se odpravim proti Sergeju, ki je slab kilometer oddaljen. Jože tudi sporoči, da je v enem kosu na tleh in sem si oddahnil še drugič. Z Jožetom pripešačiva do Sergeja skoraj sočasno s prihodom kombija.

Misija Ararat zaključena. Ja, pajade. Ker smo na goro šli brez aklimatizacije in potem leteli dol, smo bili v dolini dva dni prej kot je to v navadi in ker Poje leti vsak dan, je bilo treba naslednji dan iti ponovno leteti.

Agencija je zaradi viška dneva organizirala izlet za spoznavanje lokalnih zgodovinskih, arheoloških in geoloških zanimivosti. Mi bi pa še malo letkali. Ampak ni šlo, ker je veter res pribijal. Se, polni novih spoznanj, popoldne vrnemo v hotel in upamo, da bo proti večeru veter pojenjal. Erzo in Jože pustita padala v recepciji hotela, gremo malo v mesto in kasneje v sobe. Jože svojo opremo vzame v sobo, Erzo pa jo pusti v recepciji. Tu pa se že začenja nova zgodba, saj Erzo ostane brez opreme. Preberete jo lahko na zadnjih straneh Ikarja v rubriki »Iz Erzotovega dnevnika«.

Prevc je nato Erzu na tedensko uporabo ponudil svojo opremo, sta itak s Primožem naslednji dan odhajala domov, pa je Sergej dejal, da on v naslednjem tednu, ko mi štirje še ostanemo v Turčiji nima namena kaj veliko leteti. Tako smo štirje turški ostankarji nadaljevali še teden letenja in spoznavanja Turčije s tremi padalskimi opremami. Še ta večer, oziroma ponoči, smo šli poiskati katerikoli kucelj, ki bi omogočil vsaj kratek polet, da Jože zaužije svojo dnevno dozo in ga našli.

Teden, ki je sledil, je pa že zgodba zase. O njem mogoče kdaj drugič. Če povzamem: odlično je bilo, vsem se je nazadnje srečno izteklo in dobra družba smo bili.