Zgodba

Avtor: Matjaž Ferarič

Vse zgodbe so si podobne. Ta je pa takšna.

Naše zgodbe iz raznih letalnih podvigov z leti vsekakor pridobivajo na žlahtnosti. Ampak včasih gredo stvari predaleč in preden jaz sam v tej zgodbi postanem superjunak, grešnik, svetnik ali kaj četrtega, je bolje, da jo zapišem v prvotni obliki. Slišal sem namreč že toliko variant te dogodivščine, da se bojim, da me lahko kdo tudi prijavi in bom kazensko odgovarjal za nekakšen prekršek, ne vem po katerem členu kazenskega zakonika. Zaradi povzročitve škode na sakralnem objektu ali pa od društva proti mučenju živali, pa še kaj bi se najbrž našlo. Skratka, to prepuščam vam, da z malo domišljije izpeljete ta dogodek v smer, ki bi me lahko povzdignila v višave ali pokopala. Dogajalo se je pred 30- imi leti na Uršlji gori, v dneh okoli novega leta. Bilo je pa takole.

Polda in Jana sta mi že prejšnji večer dala vedeti, da bi bilo naslednji dan lepo iti letet na Uršljo goro. To je bila za nas koroške jadralne (kolikor je jadranja takrat sploh bilo) padalce kar klasična pot vsaj enkrat na teden. Od tam je let vsaj sigurno nekaj časa trajal in ni bil podoben le skoku z »gore«, kot domačini pravimo temu osamelcu. Pa smo se odpravili z avtom na južno stran, od koder je še uro hoda do vrha in kamor je potem vsaj eden pristal, da je odpeljal avto, druga dva pa sta lahko odletela v dolino. Torej najbolj racionalna rešitev, da vsi letimo in spravimo avto navzdol. Pot navzgor je bila prijetna, ob dokaj suhi zimi nas je grelo sonce, kljub kakšni stopinji pod ničlo. Svoje k udobju prispeva tudi malica, ki jo je Jana vedno pripravila v obliki okusnih sendvičev, moj kos salame pa je zopet ostal v nahrbtniku. Polda je imel navado pripomniti, da je to edina res trajna salama, saj je nikoli ne pojemo.

Ko prispemo na vrh, nas pričaka še idealen veter, ki bo zgleda tudi našim padalom dovolil jadranje. Zelo neučakan se hitro pripravim za letenje, sem namreč prepričan, da moj 36 kvadratni Spectrum, ki sem ga uporabljal tudi za tandemiranje, zadošča za ostati v zraku v višini vzletišča ali pa se celo dvigniti nad njega.

Vzlet enostaven in tudi jadranje v ne preveč hladnem vremenu ni bilo noben problem. Tudi Polda s solo padalom se je vozil nad vzletiščem, le Jana je čakala in čakala. Zdelo se mi je škoda, da ne izkoristi tako lepih pogojev in sem ji kričal naj vendar že poleti. A njej se je zdel veter premočan. Zato sem se odločil, da pristanem nazaj na vzletišče in ji pomagam. No, in tu se zgodba in vse variacije na njo začnejo.

Že prej sem bil tako visoko, da sem lahko krožil okoli cerkve (najvišje ležeče v Sloveniji), to sem zdaj ponovil bolj ostro, da sem izgubil nekaj višine. No, morda še en krog in bom lahko šel v pristajanje, sem si mislil. Zavoj sem naredil še bolj ostro kot prej in res sem izgubil kar precej višine. Ker je bila večja hitrost iz zavoja, je bil tudi upor padala v nihaju malo večji kot v prejšnjih zavojih, pa morda tudi jakost vetra bližje hribu malo močnejša in tokrat se padalo ni le ustavilo, ampak je šlo malo časa tudi rahlo nazaj. To ne bi bilo nič posebnega, če zadaj ne bi bila cerkev, ki je to sicer dokaj počasno gibanje nazaj zaustavila in sem se nato počasi, kot se za 36 kvadratov spodobi, spustil ob zvoniku cerkve navzdol. Pristanek je bil nežen, kot se zame, »pikaša«, spodobi. Presenetil pa sem dva mlada zaljubljenca, ki sta sedela na stopnicah in sem jima dobesedno padel z neba. No, zanju je bilo to lepo presenečenje, manj pa za dva velika bela psa, ki sta ju imela s sabo in sta v strahu zbežala proti gozdu. Fant me je potolažil, da naj me ne skrbi, saj itak odhajajo in ju bosta psa sigurno počakala, ker nikoli ne bežita daleč. Jane nisem prepričal, da gre letet (tudi ta moj manever je bil najbrž vzrok; razlaga, da imam jaz za 10 kvadratov večje padalo in le 10 kg več kot ona, ni pomagala). Pa sem ponovno odletel, še malo pojadral in nato sva s Poldatom brezskrbno odletela v dolino. Popoldan se je že nagibal v zimski večer in tudi šoferka je bila že na poti proti avtomobilu. Ko je Jana prišla domov, sva s Poldo najbrž že pripravila večerjo. V to nisem siguren, vem pa, da smo pri njih kot vedno še kaj pojedli, nato pa sem se jaz odpravil v nočno dežurstvo, ki sem ga tedaj opravljal kot študent. In tu bi se zgodba lahko končala. Pa se ne.

Po nočnem dežurstvu sem zjutraj štopal proti domu. Usmilil se me je možakar, ki me je vprašal, če grem v šolo. Odgovorim mu, da ne, da sem opravljal nočno dežurstvo in da komaj čakam, da po dolgi noči ležem v posteljo. Pa mi pravi: »Srečnež ti, tudi jaz sem imel dolgo svetlo noč, ampak zdaj moram v službo. Vso noč smo na Uršlji iskali naša psa, s katerima je včeraj popoldan sin odšel na goro, pa mu jih je nek padalec splašil in je prišel domov brez njih. Vso noč smo jih iskali. Bila sta skupaj priklenjena in sta se v gozdu zapletla v manjše drevo, tako da nista mogla nikamor. No, na srečo smo jih proti jutru našli.« Ne spomnim se, kaj sem mu odgovoril, vem pa, da sem gledal vstran v strahu, da ne ugotovi, da sem bil jaz tisti padalec. Čeprav ne vem, kako bi lahko. Ko se je v Ravnah ustavil, da si kupi cigarete in rekel, da še nekoga pobereva, sem skoraj pobegnil iz avta, ker me je bilo strah, da bi me tisti, ki sva ga čakala kakorkoli razkril (padalcev nas v tistem času na Koroškem ni bilo prav veliko). Pa je prisedel še en možakar, utrujen od iskanja psov, ki ni niti pogledal nazaj, kamor sem se iz previdnosti presedel. Ves srečen, da nisem bil razkrinkan, sem v Otiškem vrhu izstopil, se na hitro zahvalil in pohitel spanju naproti. In tu bi se zgodba res lahko končala. Pa se zopet ne, čeprav je od tedaj že trideset let.

Zgodba namreč z vsakim vnovičnim obujanjem pridobi na kakšnem dodatku, spreminjajo se okoliščine, dejstva in tudi osebe. Le cerkev, jaz in psa ostajamo rdeča nit vsega. Govorilo se je že tudi, da sem se zaletel direktno v cerkev, pa da so se psa in zaljubljenca komaj rešili, pa da so po tistem dogodku renovirali cerkev … Če bi hotel našteti vse variante te zgodbe, bi najbrž nastala slovenska verzija filma »Komu zvoni«. Jaz pa bi najbrž nastopal v vlogah od Chuka Norrisa do svete Uršule. Ampak ker si želim ostati to kar sem, sem to zapisal. Meni, Poldetu, Jani in upam tudi vam v veselje.