English
SlovenščinaIz Erzotovega dnevnika: Prižnica - Tršće, 14.8.2002
Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo
To so bili časi, ko smo v Klubu letalcev Vrhnika vse dni med tednom leteli le domače štarte. Zavrh, Zabočevo, Strmca, Planina, odvisno od vetra, seveda se je šlo izjemoma tudi v Posočje, še prej na Karavanke, tudi na Lajnar. Prav tu je Primož Suša že odletel prvi svetovni rekord v preletu s povratkom - 169 km. Najobetavnejši domači štart je bil Sabočevo - Zabočevo, obrnjen na jugozahod. Tu smo imeli, podobno kot Dražgošani, svoj “lee-side”, saj je bilo najboljše v vzhodniku, z odletom čez Postojno in naprej. Kmalu so si rakiški (Rakitna, 796 m) člani kluba izsekali Prižnico (860 m), nov štart, ki je na samem robu grebena Krimčka, za razliko od Zabočevega (710), na katerega so morali od doma priti dol in s tem relativno višino do Barja popravili na 560 m. Do tedaj so bili z Borovnice (Zavrh, Zabočevo, Prižnica) že opravljeni leti v Štanjel, Neverke (1995, Zalaznik), Ajdovščino (1996, S. Rus), Ankaransko križišče (1996, Zalaznik), čez Novo mesto (1999, Erznožnik), tunel Učka (2001, Andoljšek, Erznožnik), Rateče (2001, B. Debevec).
Danes je sreda in s štarta v zaporedju, prostor je le za enega naenkrat, odletimo: Andoljšek, B. Debevec, Erznožnik, L. Štusej. Breščku preneha pihat. V zraku so severni zanosi z lepimi bazami, od vseh še najbolje uspe meni.... Nekje pri Babnem polju se z višine baze zapeljem naprej v gozdove, pa je vse bolj pokrito. Četrt ure se trudim pobrati nad Tršćem, saj mi sonce pokrivajo oblaki in termika ugaša. Tako sem na očeh vsem spodaj, saj je znano, da ljudje pogledujejo v nebo, ko se skriva sonce. Scurim… Na sosednji parceli stric na roke grabi seno, na moj pozdrav ne odgovori, odvrže grablje in izgine. Ko zložim padalo, kmet pride nazaj in grabi seno, kot da se ni nič zgodilo. Grem v Tršće, prav v centru mi pot prekrižata dva mejna policaja - graničarja, ki se ravno pripeljeta. Onadva: “Dokumenti!” Jaz: “Je kaj narobe?” Onadva: “Javili su građani... Vi ste doleteli?” Potem po telefonu nadrejenim nekam sporočata situacijo. Po končanem klicu čakamo navodila. Takoj čez cesto je bife z vrtom, iz katerega gostje spričo predstave v tem poletnem popoldnevu napol vpijejo: “Piranski zaljev!” (Savudrijska vala tedaj še ni obstajala.) Ker sem lačen in žejen, mi policaja znotraj postopka pridržanja - čakanja dovolita, da grem - v bife na pivo (priložen račun). “Dobacivanje” poneha.
V medčasu sem si poklical Evgena - Genija, padalca z Loške doline, ki pa je v šihtu v Kovinoplastiki. “Sem v šihti, ne morem,” pove, jaz pa, preden imam srečanje s policijo: “Pridi me iskat, če ne bom ostal prav tu...” K sreči odvrne: “Pridem med malco!” In zdaj pride in policajem reče: “Pustite ga, ga bom jaz pelju domu!” Onadva, skesano: “Ne možemo, javili smo!” Potem policaje nahecam, da gremo nekaj kilometrov do Parga, kjer se cepi cesta za v Čabar (tam je arest in hrana, ki jo bom v njem dobil) in za Babno polje (domov v svobodo). Peljati se moram s policaji, sedim zadaj in pod nogami imam dva kosa pehotnega Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo orožja, saj sta vendar graničarja! Spet čakamo in ker Genij ne more čakati, vzame moje padalo in se odpelje. Potem pride telefonsko navodilo: “Jeste ogledali mjesto sletanja? Ima tragova?” Onadva: “Nismo”. In se peljemo nazaj pogledat kaj se vidi. Tam na nekem križišču stisneta avtomobilski števec na nulo in odmerita razdaljo do mojega pristanka, ki jima ga pokažem in se potem še čudita: “Stvarno nema tragova”. Zdaj se odpeljemo direktno na mejo Prezid/Babno polje (12 km), kjer izgineta v kanclijo (18:30). In spet čakam. Na mejnem prehodu vsaj takrat, četudi v avgustu ni bilo nikakršnega prometa. Mine 26 minut, pa ni enega avtomobila. V nobeno smer! No, potem le eden, v napačno smer. Potem se pripelje avtobus Ljubljana - Prezid. Razveselim se ga in šofer mi pove, da pride čez 10 minut nazaj z osebnim avtom in me pobere. Res pride, a ne morem z njim, saj imata policaja moj potni list. Šofer se odpelje. Pet minut zatem (19:30) moja policaja izstopita iz pisarne, mi slavnostno predata »pasuš « ter naročita policaju na meji naj mi uredi prevoz, se posedeta v avto in izgineta. Tako stojiva s policajem molče, prometa itak ni. Dobivam tisti brezčasni občutek, da pajki spletajo mreže prav tam, kjer sicer vozijo avtomobili. Da razbijem tišino po nekaj minutah ponovim: “Hočete mi sredit prijevoz?” Pa odgovori: “Na mjestu granice ne smete se zadržavat, ajde preko!” In grem. Na našem bloku pet nasmejanih policajev, saj sta se ravnokar z avtom pripeljala še dva. Super, si mislim, naši mi bodo gotovo pomagali s prevozom (bolj se ne bi mogel motiti!). Ponujam jim pasuš pod nos, pa jih ne zanima (sem edini na meji; verjetno so se že klicarili, preverjali in vso vsebino mojega potnega lista poznajo). Potem izrečem: “Vidim, da imate izmeno in odhajate, prosim če me zapeljete do Loža ali Cerknice”. Kot v filmu, se pogledi treh policajev in policajke obrnejo k tistemu, ki ima največ zvezdic in ta spregovori: “Ne gremo še zdaj”. Ne odneham: “Gotovo lahko malo počakam ali pa mi uredite prevoz, saj bo vsak čas tema?” Spregovori ista kumrovška dresura: “Na meji se ne smete zadrževati!” Tako se odsprehodim, po cesti proti Babnemu polju (700 m) in v petih minutah me obvozi isti-tisti policijski avto izmene. V Babno polje pride z Vrhnike pome Gregor Andoljšek, ki naslednje leto izgine za zmeraj...
Nekaj let zatem pristanem v Babnem polju, imam nekaj višine in bi šel lahko tudi naprej, pa me minuli dogodek seveda odvrne. Ker vem, kako je cestni promet redek, 20 metrov od ceste, še vpet v padalo takoj po pristanku štopam prvega mimovozečega. Avto gre z veliko hitrostjo mimo, potem pa se ustavi in vrne. Vidim hrvaško registracijo, povem da bi se peljal, zgovorim se za pregovorne tri minute, da zložim opremo in že se peljemo. On Hrvat, ona Slovenka, mojih let, fant in punca. ‘’Kaj da delam,’’ je vprašanje... letenje... nazadnje pridem na to staro zgodbo. Povem, da so me zadrževali policaji, da sta imela razsut avto, eden, da je imel prevelike hlače, da je eden govoril po prezidsko, to je precej slovensko, drugi ne. Mož posluša, nakar izjavi: ‘’Da, da, to su moji, to su Valter i Marko, ja sam njihov šef. Sledeči put ti zovi mene, ču te ja vozit!” Še danes ne vem, kam bi me peljal, sem pa leta hranil njegovo telefonsko številko, da bi ga v enaki priliki res poklical in izvedel. Potem izgubim telefon, skupaj s številko, pa tudi odletim ne več tja dol na jug v Gorski Kotar.
(V članku ni sovražnega govora, popisal sem le, kar se mi je zgodilo in kar je kdo rekel.)