OLC, tekmovalnost in varnost

Avtor: Aljoša Čoh

Smo zaradi objavljanja letov na spletu (OLC – Online Contest) bolj tekmovalni? In predvsem: kaj to pomeni za našo varnost? Je OLC lahko nevaren?

Zame že ne. Letim za svoj užitek in mi dol visi za kilometre. Svoje varnosti ne bom ogrozil v zameno za nekaj všečkov ali višje mesto na lestvici. Nobene potrebe po dokazovanju nimam. Jo pa opazim pri drugih. Drugi so tekmovalni in na OLC-ju napihujejo svoj ego, čeprav si tega ne priznajo. Iskanje pozornosti je pač v človeški naravi. A jaz nisem kot drugi. Jaz letim strogo po pameti, brez vpletanja čustev in nezavednih želja. Bom pa že vedel, saj samega sebe dobro poznam.

Pa se res?

Vsi mi, brez izjeme, smo lahko prav neverjetno zaslepljeni in naivni, ko razmišljamo o sebi in svojih motivih. Če želimo resno odgovoriti na zgoraj zastavljena vprašanja, si zato z osebnimi mnenji ne moremo pomagati, pa če se nam zdijo še tako OLC, tekmovalnost in varnost trdna. Opreti se bo treba na kaj bolj zanesljivega. Recimo na znanost.

»Brez jajc ni slave«, je udarni povzetek psihološkega eksperimenta izpred nekaj let, ki je na skupini prostovoljcev pokazal, da že sam obstoj tekmovalnega okolja, kar OLC do neke mere nedvomno je, pri posameznikih dvigne pripravljenost za tveganje do povsem nerazumnih meja. Udeleženci poskusa so igrali preprosto igro na srečo, pri kateri je zmagovalec pobasal v žep 100 norveških kron nagrade. Pravila igre so bila zastavljena tako, da si imel največ možnosti za zmago, če nisi nič tvegal. Na voljo so bile tudi rizične poteze (na vse ali nič), vendar je bila z njimi možnost za zmago bistveno manjša. Po pričakovanju so igralci ubirali razumno strategijo in niso tvegali. Potem so organizatorji v naslednji različici poskusa uvedli novost - objavili so lestvico in po vsakem krogu razglasili zmagovalca. Naredili so svoj OLC, bi lahko rekel. In kako so se odzvali igralci? Njihova razumnost je dobesedno izpuhtela, število rizičnih potez se je drastično zvišalo. V novem tekmovalno naravnanem ozračju je samo še 10% udeležencev igralo po pameti, vsi drugi so pretirano tvegali, čeprav so bila pravila igre »do pike« enaka kot prej.

Opisani eksperiment ni edini in tudi pri drugih so rezultati na moč podobni.

Kaj nam to pove? Huda reklama za OLC že ni. Ko me je zadnjič nekdo podrezal glede OLC-ja in varnosti, bi XCglobe-u v bran lahko navedel argumente o osebni odgovornosti vsakega pilota, opeval vzvišenost našega športa nad pritlehnimi strastmi tekmovalnosti, ter dokazoval nadpovprečno osebnostno zrelost posameznikov, ki se odločajo za ekstremne športe. Kar morda vse drži, vendar je mnogo bolj pomembno povedati tole.

Takoj, ko se znajdem v položaju, da se moja uspešnost vrednoti in primerja z drugimi, zaigrajo nevrončki v možganih prav poseben ples, ki me vzpodbuja, da več tvegam - tudi če od tega nimam koristi in mi celo škodi. Zakaj? Morda smo tak vedenjski vzorec podedovali od prednikov, ker je v pogojih brutalne tekmovalnosti prinašal evolucijsko prednost. Korenine naših odločitev vsekakor segajo daleč pod pokrov zavesti in so deloma skrite razumskemu razmišljanju, zato se nihče ne bi smel slepiti, da opisano zanj ne velja, ker ni tekmovalen. Če si tekmovalen je le še toliko slabše.

Vsak letalec mora sprejeti dejstvo, da se lahko kaj zalomi, ko frčiš po zraku z vrvicami pripet na kos platna. S pametno presojo lahko nevarnost močno zmanjšaš, nikoli pa je ne moreš povsem izničiti. Pri vsakem XC preletu smo postavljeni pred neštete drobne odločitve, ki jih bolj ali manj rutinsko sproti rešujemo. Vsaka od njih ni povezana z varnostjo, mnoge pa so. Zato je izjemno pomembno, da se seznanimo z dejavniki, ki nezavedno vplivajo na našo presojo. Objavljanje preletaških dosežkov na OLC-ju je eden takih dejavnikov, če si to priznamo ali ne.