Na obisku pri hudiču
Avtor: Simon Rant
Bila je sončna pomladanska sobota, ki po napovedi ni obetala preveč. Na Gorenjsko sem tisti dan zjutraj moral v neko podjetje urediti nekaj malenkosti na stroju za avtomatizacijo montaže. S svakom Simonom in njegovo punco Aljo smo bili dogovorjeni, da se slišimo, ko bom gotov. Zaključim začuda po planu in se dogovorimo, da se dobimo malo po 11. uri v Kranju in nato napademo na Hudičev boršt. Kako zlovešče ime za tako lep kraj...
Ravno toliko časa mi je še ostalo, da sem lahko nekaj poštenega pojedel. Ko prideta, vržemo še Simonovo opremo v Berlinga in že se peljemo proti Preddvoru. Sledi vzpon do boršta, med katerim nas dohiti Tomaž, s katerim med potjo malce tudi poklepetava. Pred leti sva bila sošolca na tečaju JP, ampak se bolj redko vidiva.
Na vrhu nas je kar nekaj in z Gozda jih je tudi priletelo že vsaj dvajset. Malo opazujemo razmere, ki se mi zdijo prav krasne. Apetiti se večajo in dan bo dal več, kot je kazala vremenska napoved. Pred menoj starta Andreja in vidim, da je dobila dviganje na zahodnem robu boršta. Razprem svojo rjuhco po travi, poravnam vrvice in se vpnem. Startam, ko se mi zdi primerno. Krilo gre lepo v zrak in po nekaj korakih sem tam tudi jaz. Zapeljem se proti zahodu in na robu boršta me še vedno čaka steber. Obrnem v veter, ki prihaja naravnost iz doline. Nisem bil dovolj pozoren in sem spregledal, da iz doline piha dokaj močno. V trenutku, ko sem nad travnikom, po višini pa kakih 10 ali pa 15 m nad drevesi, se odločim, da obrnem v levo in tako v to smer pričnem vrteti steber.
Preseneti me hitrost, s katero me je odneslo proti gozdu, še bolj pa me je presenetilo hudo propadanje, v katerem sem se nenadoma znašel. Rešitve ni bilo več. Pa zakaj ravno danes?!? Nekje pri vrhu krošnje sem z desno roko udaril ob vejo, ki mi je obenem tudi odtrgala zunanjo vrvico A-linije, takoj nad nosilnim trakom. Sesuje se mi zunanja desna četrtina krila. Leva stran krila me je nato potegnila stran od dreves nad travnik. Najverjetneje sem ga v tistem hipu prevlekel na levi strani-druge razlage ni, ampak se ne spominjam dobro... Hip za tem se znajdem navit na gurtne in svet se je pričel z vso hitrostjo vrteti okrog mene. Vrtelo me je v smeri urinega kazalca in sicer v vzvratno smer. Glede na to, da sem bil tako nizko, o rezervi nisem niti razmišljal (kar je vseeno malo zaskrbljujoče...). Nagnil sem se naprej, napel vse mišice in čakal na udarec, ki se je zgodil po dveh, mogoče treh zelo agresivnih rotacijah.
Zavesti nisem izgubil, izgubil pa sem sapo. Prevalim se iz hrbta na vse štiri. Pomiri se in boš zadihal, si rečem! To se je v nekaj sekundah potem tudi zgodilo. Za trenutek tudi začutim, da mi »auspuh« popušča in mravljinčki so stekli dol po nogah. Sranje-zgleda, da bom hrom... Stisnem rit in mravljinčki tudi zbežijo naprej dol po travniku tako, da se mi konkretno oddahne. Začuda me nič ne boli. Roke in noge so »ok«. Usedem se, snamem rokavice, čelado, odpnem padalo in poskušam odpeti še sedež.
V tem trenutku do mene priteče ženska mojih let. Videti je malo pretresena, ampak deluje razsodno in pravi, da je zdravnica. Pretipa me in vmes se pogovarjava. Čutim malo čuden občutek v predelu kolkov. Ne boli, ampak ko se presedam je tako... bedno... Sedaj opazim, da je zraven tudi moški, verjetno njen partner. Kljub temu, da skoraj ne govori, tudi on deluje umirjeno. Medtem iz vzletišča pritečejo že drugi padalci, ki me dokončno spravijo iz sedeža in kličejo 112. Po postaji pozivajo vse padalce na umik iz območja Zaplate. Helikopter je bil takrat slučajno že v zraku na poti iz Planice in so bili pri meni v treh minutah!
Iz helikopterja pristopi dr. Tomazin. Lahko rečem samo, da je res čudovit človek. Zdravnica mu pove vse kar ve in zdi se, da je vsem prav vse jasno. Kmalu iz helikopterja drugi reševalec dostavi še napihljivo vrečo, v katero me zapakirajo in dvignejo proti helikopterju. Ko me z vitlom dvignejo, v zraku nad sabo vidim enega ali morda dva padalca... V nos mi udari vonj po gorivu. Še nikdar se nisem peljal s helikopterjem in raje bi sedel, ampak na žalost nismo na panoramskem poletu... Pristanemo nekje v Mostah, kjer me preložijo v rešilca in dostavijo na Urgenco. Poslikajo me in izvem, da imam polomljeno medenico. Na srečo niso zaznali notranjih krvavitev. Eno uro bomo še počakali, ker anastezistka danes ni še nič jedla. Ni problema, saj me danes zvečer niti ne čaka kak preveč pomemben opravek... Bolje počakati do šestih, kot do ponedeljka, kar so mi najprej napovedali! Sestra mi med čakanjem pove, da smo letos padalci prehiteli motoriste in tudi, da so prav pred nekaj minutami dostavili še enega z zlomljeno medenico. Kasneje sem ga srečal in izvedel, da je bil ameriški vojak na urjenju v Sloveniji.
Prvo operacijo medenice so pri nas izvedli pred dobrimi 50-imi leti. Poskusni zajček je bil Nemec, ki je imel med potjo na Jadran prometno nesrečo v naših krajih. Do takrat je vsak drugi pacient s poškodbo medenice kar umrl, ostali pa so bili večinoma hromi. Le redki so jo zmazali brez trajnih posledic.
Nato me odpeljejo v operacijsko in ko se zbudim, sem po trebuščku obrit in razkužen s tisto oranžno/roza zadevo. Spominjam na odojka... Kakih 10 cm dolg rez imam v navpični smeri pod popkom in eno luknjo na levem boku. Malo sem pokašljeval že pred nesrečo in sedaj je najhuje ravno takrat, ko zakašljam ali se smejim. Vsakič, ko zakašljam, imam občutek, da bodo šivi popustili in čreva mi bodo zlezla ven... In, mimogrede, moj cimer je Janko, upokojenec iz Mengša, ki je štrbunknil iz jablane med tem, ko jo je obžagoval. S svojo akrobacijo si je prislužil kompliciran zlom gležnja.
Drugače pa sem že takoj na začetku dobil kateter, kar je navsezadnje kar fino, saj mi ni bilo potrebno vstajati za vsako malenkost. No, saj niti ne bi mogel... Po treh dneh me sestre malo pričnejo priganjat, da bi bilo fino, če bi poleg tekočine pridelal še kaj »materiala «. Zato dobim dve raketi v tazadno in hlebce moram stiskat vsaj pol ure. Dobro so sestre to tempirale. Jaz ravno dobim kahlo na posteljo, ko cimer maže jetrno pašteto na kruh. Pa dober tek, Janko.
Sredi tedna tudi dobiva novega cimra Petra iz okolice Kočevja. Po treh dneh, odkar je padel nanj vrh smreke, ki jo je žagal, se mu je zazdelo, da morda to ni najbolj normalno, če porabi več kot eno uro, da doseže WC, opravi kar je potrebno in se vrne v posteljo, in je ob tem tudi ves preznojen...
Sredi tedna se mi je stanje toliko izboljšalo, da smo lahko pričeli z delovno terapijo. To pomeni, da sem se prvi dan usedel na rob postelje za 5 minut, drugi dan za 15 minut, tretji dan pa sem se uspešno posedel na voziček. Voziček sem si potem kar prilastil, da sem vsaj na WC in pod tuš lahko šel samostojno. Življenje je spet znosnejše! Napovedali so mi skoraj dva meseca vozička. Za enkrat kaže, da jo bom na koncu zmazal brez trajnih posledic. Pri vsej smoli je bilo zraven tudi nekaj sreče! To vsi trije v sobi pravimo... Vsi priznavamo, da smo bili štorasti in da smo hkrati imeli tudi obilo sreče...
Ob vrnitvi domov moram reči, da sem bil navdušen. Pripravili so mi sobo v spodnjem nadstropju, da imam na dosegu kopalnico, WC in teraso. Hčerkica Hana mi je velikodušno posodila njene roza in modro posteljnino z motivi princesk in Ledenega kraljesva... Ne vem, kako bom to vrnil domačim. Solze ti stopijo v oči, ko te strežejo ''od spred in od zad''! Sedaj si vzamem čas za kaj, kar si prej nisem utegnil. Prebral sem že toliko knjig, kot prej pet let skupaj ne. Pogledam kak film. Hčerki berem pravljice, obilo pravljic. Z Lidijo hodita dvakrat na teden v knjižnico, saj še tako beremo vsako pravljico po 5x. Šivam gobeline... Ne, ne, hecam se, tega ne delam :)
Sedaj bi za zaključek moral napisati kako modro misel, ali kaj takega... Ta trenutek mi nič pametnega ne pade na pamet. No,.. Dragi bralec - pa narediva kar en poskus, če si za stvar!? Počasi preberi članek še enkrat in si živo predstavljaj, da si v njem glavni akter prav ti. Ti v tvojem sedežu, s svojimi sončnimi očali na nosu in s pišem vetra, malo iz leve. Možgani menda ne ločijo med resnico in domišlijo in če si predstavljamo, da ''smo tam'', bo morda v primeru, da se v resnici znajdemo v godlji vse skupaj nekolikanj lažje - saj imamo že ''izkušnje''.
Želim vam obilo varnega letenja v sezoni, ki jo je ostalo še doberšen del. Se vidimo pod oblaki!