Potopis: Letenje v Kolumbiji

Avtor: Marko Kejžar

“Kam greste dečki?” V Kolumbijo. “Uf, potem vam bomo pa dvojno zavili prtljago!”

In res, z dvojno porcijo zaščitne eko folije na padalskih nahrbtnikih se odpravimo pogledati na okenček, če je tam prijava za naš let. Nasmešek pri prijazni dami ne pomaga, kot bi si želeli in nas pošlje še v klet na oddajo “oversided” prtljage.

Ob 9.uri dopoldan zagrmijo motorji v Zagrebu, letalo pelje naravnost in samo gor mu gre. Le kako in kje se bi še jaz naučil tega trika? Pot nas nato pelje preko Pariza in Panama Cityja v Cali, kjer smo še isti dan ob 23.uri, le časovno razliko je treba upoštevati, da se vam ne bo slišalo tako lepo. Je bilo pa zelo lepo, da so naša jadralna padala prispela hkrati z nami tja, predzadnje plus točke za Air France!

K sreči smo si uredili prevoz naprej v Roldanillo in na Carrero 13, kjer nam naša gostiteljica Doris razkaže, kje bo naš dom v naslednjih dneh. Erzo in Jerebov Boštjan imata prenočišče v njeni skromni hiši z recimo tremi zvezdicami, jaz in Rupov Rok pa čez cesto z eno, bolj majhno zvezdico, ampak zelo velikimi ščurki, družino komarjev in osvežujočo mrzlo vodo pod tušem. Živali imam sicer rad, voda je pa tudi boljša mrzla, kot biti brez nje.

Piše se 20. januar in Erzo, kot edini, ki je tu že letel, nas pospremi na glavni trg, kjer si uredimo prevoz na vzletišče Agua Panela, od koder smo vzletali vse naslednje dni. Večinoma so prevozniki lokalni kmetje, ki svoje pick-upe malo dodelajo, da je na kesonu zadaj prostor za padalce, se pa najde tudi redna avtobusna linija. Pa gremo! In kmalu prvi “wau“, saj to so vendar banane v naravnem okolju! Potem pa drugi wau, ogromni daljnovodi, pod katerimi so nekateri že leteli, ker niso prišli čez, k sreči mi tega nismo prakticirali. Baza oblakov je pod vzletiščem, zato se nikamor ne mudi, pa še visoka oblačnost je in potem ni bilo kaj prida letenje, bilo je pa spoznavanje terena in čas za urejanje formalnosti, kot je nakup SIM kartic, ampak je nedelja, torej ne bo nič. No, jaz sem se spotoma še malo nahodil, ker sem pristal na napačnem bregu reke na neskončnih poljih sladkornega trsa, glavne kulture tukaj. Okusim peklensko vročino polj in se sprašujem, kako vroče je šele, ko res sonce pripeka?

Potem se naslednje jutro zbudimo še vedno precej utrujeni od potovanja in vidimo pokrito nebo. Aha, torej spet bomo popadali v Roldanillo? Ne, vreme zjutraj tukaj običajno ne pomeni prav nič! Ob 11.uri smo že v zraku in prvo resno letenje je na programu. Gremo levo, na Mrzli vrh, tako smo ga namreč poimenovali, ker je kdaj greben bil prav nesramno razbit, huda dviganja in čez pol sekunde huda spuščanja. A to je treba preživeti, če ne, si lahko hitro “v riti“, v kraju z imenom Santa Rita, če sem bolj natančen. Letimo proti severu in kmalu na ravnino, kjer se bolj kot ne izgubimo, le Rok in Boštjan letita skupaj. Ravnina je prav nora, še bolj sem pa vesel svoje še šumeče oranžno- modre puščice, ki mi že drugi dan privošči veliko časa v zraku. Verjetno mi to ni pripadalo, vsaj glede na veliko število neodgovorjenih klicev med letenjem :) Vsi se lepo naletimo, jaz pa za “piko na i“ pristanem v eno ograjeno posestvo. Spodaj ploščad za helikopter, vila, bazen, lepe palme, le ograjo sem zgrešil. Glede na revščino tam naokrog je tole malo sumljivo. In res, kmalu se pripeljeta dva z motor motorjem in mi rečeta naj zložim in gremo ven. Kar debelo pogledam visoko ograjo tam okrog in pa še višja vrata z bodečo žico na vrhu. Verjetno jim je bilo manj naporno to, da so me peljali ven, kot da bi kopali jarek v tej vročini. Štopam na avtocesti, medtem ko policija na drugi strani verjetno išče droge po avtomobilih, vsaj tako je videti. Štop direktno do Roldanilla, Brian, študent s Cliom me je peljal. Lačen, gremo jest, potem pa spat!

Fruštek. Ali je bolj pravilno zajtrk? Vedno je bil super, Doris se je res potrudila, je bil prava energijska bomba. Pomfri, meso, zelenjava, sadje, sveže iztisnjeni sokovi, omlete, toast, maslo; vsega, to je bilo pa za 5 zvezdic!

Kmalu je čas spet za v zrak, tokrat brez Roka, ki čez dan celi zvit gleženj in mu to tudi super uspe, smo pa ta dan pričakovali ob vrnitvi vsaj večerjo na mizi, a je ni bilo. To tradicijo smo gojili kar ves čas bivanja tam, restavracije so namreč zelo poceni.

Meglice na že znanem vzletišču, paziti je treba kje se vozimo, ker so baze, kot običajno dopoldan, zelo nizko in tja in sem vidiš že kakšnega padalca v njih. Najprej na sever, na grebenu zelo divji rock&roll, ali mi je res treba tega? Ja, Marko, treba, in se po planu peljem še nazaj po grebenu, pa je le še huje. Ko imam vsega dovolj, grem z 2.400 m na ravnino (dolina na 900 m) in … scurim. Spet na napačni strani reke, kakopak. Grem do prve hiše, kjer mi zelo prijetna dama pokliče mototaxi. Ko čakam, se marsikaj pomeniva in potem grem proti Zarzalu. Pusti me prav na avtocesti, kjer ustavim avtobus, zadaj pa en glasen fant, pa saj to je vendar Erzo, kar pomeni, da mu je uspelo odleteti dve avtobusni postaji dlje od mene :) Boštjan je malo bližje, zvečer gremo potem skupaj jest in čas je za tarok!

Naslednji dan na naš prevoz prisede Gavin McClurg, Red Bull X-Alps zvezdnik. Malo ga povprašamo, kako se mu zdi letenje tule. Pravi, da je ravno iz Mehike in da je tam precej bolj divje. No, čez dan ali dva pa objavi na Instagramu malo drugačno izjavo, podkrepljeno z zgodbo, da ne ve točno, kaj je z letošnjim zrakom in da je prvič v XC letenju varno pristal z rezervnim padalom. Očitno smo tisti hrib upravičeno razglasili za Mrzli vrh.

Vedno bolj zgodaj se opogumljamo za odhod tja gor, kjer smo najrajši. Piše se 23.1.2019, osamljeno letenje, lepi oblaki in nizka pobiranja nad polji, tudi koruza mi markira stebre, ko letijo delčki listov po zraku, ptički so tako in tako zlata vredni, motivaa ta dan sem si zapomnil po prvem resnem udarcu zahodnega vetra iz oceana, ki je zaščitni znak letenja tukaj. Ko se enkrat posuši nebo, lahko samo čakaš, kdaj te bo prizemljilo, prav tako ni najbolj varno biti na hribih nad Roldanillom. Ker je najbolj varna opcija ogromno posušeno polje sladkornega trsja pri Zarzalu, grem pristajati tja, drugam tako nisem mogel :) Nič kaj prijeten občutek je biti na termičnem območju in leteti vzvratno, še dobro, da so C linije za podreti padalo po pristanku. Grem zlagati padalo v zavetje trsja, ki je občasno prav poleženo, ker tako zapiha. K meni pride polno zalo nadležne mularije in hočejo denar, po napornem letenju mi samo še to manjka. Enemu ponudim piškot, a mi ukrade cel paket moje edine hrane. Dam jim nekaj drobiža in grem, kasneje mi povedo, da je tam kot neke vrste barakarsko naselje in da nisem bil edini s tem težavami. Revščina teh otrok seveda ni prijetna stvar, a obstajajo tudi lepši načini za prositi za pomoč človeka. Ko se peljem z avtobusom, srečam še Jesusa osebno, naključnega pilota iz Španije, ki me osreči s hladnim pivom :)

Ura je 10:15, kateri dan že je? Četrtek. Ostali ta dan “razturajo“, jaz imam pa po nekaj urah letenja na sporedu najprej ogled na sveže oranih njiv in nato ogled novih krajev. Bo pa drugič bolje, si rečem. Ker ne znam besede špansko, izkoristim trening kriljenja z rokami ob kontroli padala na grebenu še za veščine neverbalne komunikacije na tleh. Zadeva mi ne gre najbolje od rok, a nekako ustavim avtobus in ponudim šoferju očitno veliko preveč denarja za vožnjo. Mimogrede, okoli 3.500 pesosov je 1 EUR in se še nisem navadil na toliko papirja v denarnici. No, ker ne pridem nikamor z barantanjem, mi vozovnico plača prijazna starka, čeprav je mogoče bila stara res šele dobrih 50 let. Javni prevoz sicer super funkcionira, polno je avtobusov, nekateri imajo celo wi-fi. Za drobiž si lahko naročiš tudi mototaxi ali pa kar moped in “divjaš“ s 50 km/h po avtocesti.

Zvečer smo, tako kot skoraj vsak dan, v mestu. Mesto je vedno polno ljudi, na vsakem vogalu je možno kupiti pečenega piščanca, lokalne prigrizke, sveže sokove iz raznih bolj ali manj čudnih sadežev, a tudi pivo ni slabo. Spotoma gremo še do šivilje, kjer je Erzo dal zašiti kratke hlače, kupljene prav tukaj eno leto nazaj. Ja, na ulici se najde res vse, poceni in dobro, še celo vodo imamo pitno doma. Center mesta predstavlja trg z veliko cerkvijo, ljudje v Kolumbiji so namreč zelo verni in jim vera predstavlja pomemben mozaik v življenju. Še ko me je kakšen motorist od kje pripeljal, se je pokrižal ob vožnji mimo cerkve.

Očitno mi je malo krajše letenje in pivo dobro sedlo, ker sem naslednji dan letel toliko časa in tako daleč, da sem po predhodnem dogovoru moral plačati večerjo za vse. Če je motiva cija na višku in beli puhasti oblaki na nebu, se res lahko lepo leti. Velja omeniti, da skoraj vsak dan na poljih kurijo ostanke od sladkornega trsja. Na poljih namreč zažgejo slamo in se nad dolino naredijo prav grozno črni oblaki dima, pod katerimi menda ni prav nežne termike. Raje nismo poizkusili, tako ali tako je to goljufanje samega sebe.

Poleg tega se še kje na požganih poljih lahko najde kakšna iskrica in posledično luknja v padalo, to pa so žal nekateri preizkusili.

Malo severno od Roldanilla je prijetno mestece po imenu Toro. Tam se ne bi nikoli pojavil, če mi ne bi nekega, na videz zelo lepega dne, ugasnili vse termike na poti tja. Prav lepo je, kako se imaš lahko super po padlih velikih planih in po le uri letenja, a ob pristanku pri zelo prijetnih ljudeh. Tam so me nahranili, en fant me je nato peljal k njemu domov pokazati njegovega petelina in ogromno Aro, peljali so me do avtobusne postaje in še kaj bi se našlo.

Nato pa končno dež, partija biljarda v biljardnici iz nekih drugih časov in čas za obisk muzeja. Iz Roldanilla prihaja namreč znani umetnik Omar Rayo. Lepo za pogledati, a kaj, ko nisem prav umetniška duša. Dež pa ni ovira samo za eno osebo, ter za Klemna in Tino, ki sta se nam kasneje pridružila in ki, ko nista letela zase, ponudita podporo pri reševanju serije s svojim brazilskim avtomobilom. Od serijskega letalca na vzletišču celo zahtevajo izpit, verjetno zaradi tega, ker še policija ve, da v takšnem nihče ne leti, razen mogoče kakšen tihotapec belega praška, po katerem še vedno slovijo okoliški kraji. Ampak ali si lahko zamislite, da bi leta 1998 na TV prekinili serijo Prijatelji in ene epizode kar ne bi bilo?

Navdahnjen od prijetnih ljudi, muzeja in ohlajen od dežja, naslednji dan letim bolj kot ne po svoje. Ko končno razrešimo konflikt, ki je nastal ob tem, da nas niso pustili na vzletišče zaradi tekmovanja British open in kar gremo notri, je baza še vedno pod vzletiščem. Padalo mi raztegne sam Lučo, vodja tekmovanja tule in odletim v zrak, v to žalost od vremena. Potem pa presenečenje v obliki letenja za 3/4 službenega časa, le da je bilo toliko lepše. Noro lepa dviganja, na s kopreno pokriti ravnini in letenje cel dan z vetrom, pa še pristanek nazaj v mestu, ker začuda ni bilo močnejšega vetra. Sem imel občutek, da sem res pogruntal letenje tukaj. Ta dan je bil ekipni uspeh polovičen, ker je bilo na začetku res težko in nepredvidljivo. Na kratko je tako, da če hočeš leteti dolgo in daleč, je treba zgodaj v zrak, preživeti prvi dve uri grebena, nato pa na ravnino pod oblake. Če teh ni, pa nad čim bolj raznolika polja, kjer bo že nekaj, če ne drugega, spet kakšna prijetna dama na pristanku ;)

Ker se nama z Rokom čas dobrih dveh tednov tule izteka, nama že malo pade motivacija od mnogih ur v zraku in se potem do konca dopusta drživa bolj lokalno, blizu cest in še bližje gostiln. Predzadnji dan sem se uspel naučiti še trika od letala, ki pelje samo naravnost, pa le gor gre, le da sem jaz nizko dol imel namen pristati čez pol minute, ne še enkrat vzleteti. Moram še enkrat poizkusiti, ampak takrat, ko si bom želel višje, ne nižje. Boštjan in Erzo imata pred sabo še cel teden letenja, a žal potem s sabo z Rokom peljeva tudi nekaj izjemno lepega vremena, katerega smo bili deležni. V dnevih pred odhodom se v Roldanillu odvija že neke vrste pustni karneval, kjer se predstavijo različne skupine mask, še dan prej je pa sprevod s konji po mestnih ulicah.

Čas za odhod za naju z Rokom, slovo prijateljem, deželi Kolumbiji, a prijetno utrujena in polna doživetij jo zapuščava zelo vesela. Malo drugačne plane pa je imel Boeing v Panami in je pustil na široko odprta vrata, da smo morali iz letala in let prestaviti za dve uri. K sreči sva za minuto ujela še letalo do Zagreba in ni bilo težko počakati pogrešane prtljage, ki je ostala nekje v Parizu. Prednost zamujene prtljage je ta, da ti je ni treba nositi in ti jo dostavijo domov, nerodno je le, če se to zgodi tja grede. Zadnje plus točke za Air France. Roka sicer ni prav veliko skrbelo za padalo, ampak bolj za mačeti, lep spominek od tam, jaz sem pa raje nabavil malo kave lokalnih pridelovalcev in nekaj spominkov. Najlepši spomini so pa tisti, kateri niso za v roko in katere bomo nosili vedno s seboj in niso zapisani v vseh teh stavkih.