English
SlovenščinaIz Erzotovega dnevnika: Moja prva 100 km
Avtor: Andrej Erznožnik - Erzo
Lajnar, 12.6.2002, sreda
Glede na dež, ki je to pomlad zalivalo deželo, bi takole na hitro ocenil, da je v tistih časih vsaj vreme štimalo.
V dnevniku stoji, da je bil tudi dan prej, 11.6.2002, odličen:
Na Lajnarju (Sorici) Peter Krkoč odleti trikotnik: Veliki Karman (Čampon)- Vršič- Lajnar, Urban Valič pa 143 km v “Krtino pod Peco“ (Cortina d Ampezzo), kar je danes potrjena trasa za let 300 km s povratkom z istega štarta.
Z Ambroža Milan Jenčič odleti 87 km na trasi Begunjščica - Tolsta Košuta- Gozd Martuljek.
Sabočevo: T. Grom ga navije na 2400 m, D. Štusej na 1600 z obveznim pristankov v Rakitni, Iskra - scuri.
Na Kovku sta stari Cigoj in Aljaž Valič, ki se po obratu Nanosa zaletava v Čaven, da bi priletel na Lijak in scuri - tisto leto to poskuša prvič? Z Lijaka pa sam, v preletu 13:45- 16:39, prek Sinjega vrha - Hotedršice -Žibrš - Planine in ob maksimalni višini 1900 m, po 52 km, pristanem v Mali Ligojni, kjer me v odboru za sprejem pričaka Mojca Rus.
Takrat je bil na svetovnem spletu postavljen nemški OLC, na katere ga smo svoje prve na instrumentih shranjene .igc lete prijavljali tudi Slovenci. Ta portal je bil kasneje, nekje leta 2006 ugasnjen, tako da se smatra, da so vsi tam objavljeni leti izgubljeni. Sam osebno sem imel lete shranjene posebej, tako da sem jih lahko ponovno objavil na našem XCglobe – u, ki je bil na spletu postavljen v letu 2003.
12.6.2002:
Ob 7h iz Vrhnike. Zaznani udeleženci: Primož Suša, Gregor Andoljšek, Aljaž Valič in jaz (Miha Anžur se v Škofji Loki zave, da je pozabil padalo in kasneje liže rane na Kovku). Na štartu piha že zgodaj in Suša potegne ob 10:06, Gregor za njim in na Dravhu, na vzhodu lepo pobereta, a se potem Suša, ko gre slikat cerkev Sv. Marka, kot štartno točko svojega napovedanega preleta, uleže. Sam potegnem ob 10:51 in Aljaž za mano, ob 11:06. Odpeljeva se z Gregorjem, po začetnih višinah do 1700 m. Naprej je kar precej v bazah, do 2100 m, tako, da samo peljemo. 1. URA = Rdeči rob. Samo s 1800 m čez Sočo in v začetku Stola ne nižji kot 1100 m. Pri vzletišču na Stolu smo spet pod bazo. Gregor najprej noče naprej in odvije ven, saj je res naprej vse črno, zabito in “nakremšnitano“ v višine. Pejmo še mal! Kar pod bazami, ki so do 1750 m. 2.URA. Vsi trije 12.6.2002: skupaj obračamo Mali vrh in nazaj. Stol = 3. URA. Izpod baze, ki je zdaj na 1940 m, poševno v Polovnik, ki je tako kot Kobarid in Tolmin naenkrat v popolni senci. Zato gre Aljaž po svoje: Boka - Bavški Grintovec - Krnčica - nazaj na “bohinjsko avtocesto“ - pristanek Soriška planina. V Polovniku mi v “temi“ Gregor scuri, sam pa se nad Magozdom rešim na prvem sončku s 1300 m. V Rdečem robu naprej izpod baze, 1850 m = 4. URA. Na Žabiškem Kuku skozi bazo -2260 m. Poberem še Matajurski vrh na 2250 m in Črno prst na 2050 m. Na Slatniku se s 1600 m poberem na 1800 m in jugozahodnik me zanese nazaj, tako da se za Lajnarjem zapeljem proti Dravhu. Pa me zadaj na 1650 m tako zgoni, kot cel dan ne! V Erbelcu se spajsam s 1350 m na 1670 m ter nad Zabrdom na 1800 m, da zdrsnem ob Ratitovcu, malo ven pod bazo, kjer popravim na 1850 m. V Miklavško goro, kjer iz 1050 m na 1850 v zahodnem zanosu in z željo proti Poljanski dolini in Vrhniki, kjer se markantno sveti verdški kamnolom. Stegnem pa se le do Spodnje Luše, kjer se s 1100 m obrnem in z vetrom proti Železnikom.
(Suša pride nekako še enkrat na štart in odleti Lajnar - Veliki Karman (Čampon) – Ratitovec).