Jure Kurnik: Zapisan in zaobljubljen jadralnemu padalstvu

V mesecu juniju smo se poslovili od Jureta Kurniku. V zadnjem Ikarju smo zapisali, da bomo objavili njegov zapis, ki ga je sestavil v zadnjem obdobju pred njegovo nesrečo. Jure je želel povedati še več, a ga je čas, na našo veliko žalost, prehitel.

Avtor: Jure Kurnik

Želja po letenju je bila pri meni že zelo stara. Končno sem jeseni leta 1991 začel hoditi v tečaj, februarja leta 1992, za svoj 39. rojstni dan pa sem postal pilot jadralnega padala. Vedel sem, da je to nekaj, čemur bom podredil in posvetil vse v mojem življenju. V samostojni državi sem imel zelo zgodaj svoje podjetje, sicer sem pa že približno deset let prej, še globoko v časih socialističnega samoupravljanja, zapustil varno in dokaj dobro službo. To je bilo v tistih časih nekaj nezaslišanega. Sem človek, ki zelo trdno stoji za svojimi odločitvami, zato me razni, zame neumestni, komentarji niso kaj dosti zanimali in motili. Svoboda, ki sem si jo na ta način pridobil, mi je omogočala, da sem vsak dan letel, delal pa v slabem vremenu. Na ta moj način sem zelo hitro napredoval pri letenju in tudi v poslu mi ni šlo slabo. Za ilustracijo naj povem, da sem v prvem letu (1992) šel 80x peš od doma (cca 600 m n.m.) na Dobrčo – Brezar (cca 1.500 m n.m.) in z Gozda 50x na Kriško goro. Za Kriško sem se zaobljubil, da prej ne bom dal padala na žičnico, dokler ne naredim petdeset peš vzponov. Skupaj, še z ostalimi štarti, sem imel nekaj preko dvesto poletov v prvi sezoni. Bil sem član kluba Orli iz Kranja. Ker nas je bilo kar precej iz Tržiča in okolice, sem dal predlog, da ustanovimo svoj klub. Tako je jeseni, leta 1993, nastal klub JPK Kriška gora.

Z Orli smo v letu 1993 organizirali ligo in državno prvenstvo. Bil sem v ekipi, kot eden od pomočnikov. Z vodjo ekipe, Metodom Vizjakom, sem se dogovoril, da bom svoj del naloge opravil v pripravi štarta, ko pa se je dirka začela, sem takoj za zadnjim tekmovalcem tudi sam štartal izven konkurence. Kot se spomnim, je bilo takrat preko 90 tekmovalcev.

Večinoma smo leteli v Karavankah, Kamniško Savinjskih Alpah, na Tolminskem in v Julijskih Alpah. Discipline so bile dolge med 50 in 100 kilometri. Ob kakšnem slabem vremenu smo šli na Lijak.

Ena od dirk, ki je ne bom nikoli pozabil, je bila iz Velike planine v rahlem jugozahodniku, kar je bilo za ta štart kar neugodno. Od okoli 90 tekmovalcev je priletelo v cilj 8 tekmovalcev in jaz, kot zelenec, z enoletnimi izkušnjami. Disciplina je bila takale: start Velika planina, obratna točka Valvazorjev dom pod Stolom in cilj v Preddvoru. Moram še povedati, da je bilo leta 1992 pri nas evropsko prvenstvo, na katerem je postal viceprvak moj velik vzornik Domen Slana. Letel je za tiste čase z najboljšim padalom, proizvajalca Edel, model Racer. Takoj po končanem evropskem prvenstvu sem od njega kupil to padalo, nekaj mesecev po zaključku mojega šolanja.

Če pogledam nazaj, sem res veliko letel, mogoče preveč, saj je marsikaj trpelo zaradi tega. Kot je izpadlo, je moralo tako biti. Naslednje leto sem se prijavil med uradno konkurenco. Bil sem izredno uleten in kljub svojim štiridesetim letom tudi zelo uspešen. V celoletnem ligaškem tekmovanju, kakor tudi v enotedenskem državnem prvenstvu, sem, kot debitant, obakrat osvojil tretje mesto, takoj za svojim idolom in takrat z naskokom najboljšim - Domnom, ki je zmagal in drugim, danes že pokojnim Matejem Jocifom. Ti rezultati so me pripeljali v slovensko reprezentanco za leto 1995. Nastopil sem na evropskem prvenstvu, ki je bilo zopet pri nas in pa na svetovnem prvenstvu na Japonskem, kamor sem odpotoval skupaj z Maretom Novakom in Rokom Preložnikom.

No, toliko malo okrog mojih začetkov. Zaradi fiksnih terminov in posledično ogromne izgube časa me v kasnejših letih uradna tekmovanja niso več zanimala. Sem pa, tako kot prej, zelo rad prosto letel. Izzivov je bilo veliko, posledično pa tudi dogodivščin. Med enim poletom po domačih logih, ko sva s Florjanom poskušala od zahoda priklopiti Kriško goro, mi je uspelo, da sem se nad bolnico Golnik dvignil visoko preko Kriške gore. To je bilo za takratni čas nekaj izjemnega, redek dogodek. Takoj sem pomislil – tukaj bi lahko bilo novo vzletišče. Še isti dan, pozno popoldan, sem se prebijal med drevjem, grmovjem in skalovjem in, kar se je dalo, opazoval konfiguracijo oziroma primernost terena, predvsem naklon.

Naslednje jutro sem v Kranju dobil mapno kopijo širšega področja s parcelnimi številkami in kmalu ugotovil, da je lastnik te parcele Sklad gozdov in kmetijskih zemljišč. Preko kluba smo dali pobudo in vlogo za novo vzletišče. Takrat so bili vsi, ki so odločali, glede na to, da so bili v tržiški občini to začetki organiziranega letenja, zelo naklonjeni tej ideji. Največja sreča pa je bila to, da je bilo zemljišče državno. Dokaj hitro je bil postopek končan in poleti leta 1995 so zaropotale motorke. Franci Pogačnik, v dvojni vlogi: 1. - jadralni padalec in 2. - vodja enote gozdnega gospodarstva Tržič, je na moje prigovarjanje prevzel odgovornost in sekači so posekali mnogo več, kot je bilo predvideno. Kasneje se je moral zagovarjati in vse skupaj je moral utemeljiti v pisni obliki in na strokovni podlagi. Še danes sem mu zelo hvaležen.

Splošno navdušenje je bilo veliko in pod mojim vodstvom in denarjem so sledili razni dogodki od miniranja, strojnega planiranja, do mnogih delovnih akcij, katerih smo se udeleževali ponavadi eni in isti člani JPK Kriška gora. Slava nam!!! Po tem je država rekla, da nam bo zaračunala letno najemnino. Številke v tolarjih se ne spomnim, v takratnih nemških markah (DEM) pa je bilo to 250- 300 mark. Pristojne sem vprašal, če bi bilo možno posekani del parcele kupiti. Dobil sem, vem da pozimi, odgovor. Gospa, ki je bila takrat vodja kranjske enote sklada gozdov in kmetijskih zemljišč, mi je predlagala nakup cele parcele, cca. 39.000 m2, kar je zneslo okoli 18.000 DEM. Hvala ji, saj mi je prihranila veliko denarja. Če bi odmerjali samo posekani del, bi potem to meni prodajali kot stavbno zemljišče in znesek bi bil 3-4 krat večji.

Po tem dejanju se je moj pogled usmeril v dolino. Takrat smo pristajali še ob glavni cesti, ki pelje proti Golniku. Ob lepih vikendih je bilo kar nekaj avtov parkiranih na travniku ob cesti, še več pa jih je parkiralo kar delno na bankinah in delno na cesti. Prav neverjetno je, da se nikoli ni nič hudega zgodilo. Vedel sem, da je treba poiskati novo, boljšo lokacijo, ki mora biti stran od glavne ceste. V gostilni Pri Bajdu, kjer je mimogrede tudi sedež JPK Kriška gora, sem spoznal vaškega posebneža Andreja Hlebčarja. Njegova parcela, na kateri danes pristajamo, se mi je zdela najbolj primerna. Z velikim cmokom v želodcu sem ga vprašal, če bi mi prodal majhen del, cca. 200 m2 gozda, da bi tam probal postaviti eno brunarico. Na moje veliko presenečenje je dejal, če hočeš kupi vse, cca. 20.000 m2 ali pa nič. Ukrepal sem z nadzvočno hitrostjo. V Gorenjskem glasu so takrat enkrat mesečno objavljali cenik kmetijskih zemljišč in gozdov za vse gorenjske občine. Čez noč sem vse preštudiral in pripravil pogodbo o ari. Po takratnem ceniku je izračun pokazal, da je cca 10.000 m2 gozda in cca 10.000 m2 njive in travnika vredno okoli 33.000 DEM. Sklenil sem, da mu bom ponudil dvojni znesek, saj sem vedel, da bom s to ponudbo sigurno uspel. Oborožen z izračunom in priloženim cenikom s pogodbo o ari in denarjem 10.000 DEM sem ga naslednje jutro povabil na kavo na Golnik, v bife pri bolnici, kjer stene niso imele ušes. Na moje vprašanje za koliko bi mi prodal 2 hektarja svojih zemljišč, mi ni znal ali hotel odgovoriti. Ko sem mu brez pomislekov, da bi še kaj barantal ponudil mojo kupnino, se je takoj strinjal in mi ponudil roko. Podpisala sva pogodbo o ari in preštel je denar. Potem sva se dogovorila, da bom za vse potrebno okrog prepisa poskrbel jaz. Popila sva kavo in odpeljal sem ga domov, kot, da se ni nič zgodilo.

To je samo začetek enega novega poglavja, morda bom na to temo tudi enkrat kaj napisal. Po vsem, kar sem vam do sedaj povedal in po vsem, kar sem do sedaj vložil v, po mnenju premnogih posameznikov, najlepše in najbolj opremljeno vzletišče, ne morem, da ne bi pomislil: kaj pa imam jaz od tega? Samo zadovoljstvo ni dovolj.

V kasnejših letih po Juretovem nakupu, se je lastništvo pristajalnega travnika spremenilo, saj je potreboval denar za končno prostorsko ureditev vzletišča. Sedanji lastnik zaenkrat dovoljuje pristajanje. Ali bo to pristajalni prostor tudi še v prihodnje, ali bo kje drugje, je zaenkrat še težko napovedati. ZPLS se bo aktivno vključevala pri vseh dogovorih, tako glede vzletnega, kot pristajalnega prostora.