S padalom po balkanskih gorah

Avtor: Jože Poje

Že lansko leto me je prijelo, da sem po spletu kukal, katere so najvišje gore evropskih držav. Letos ta »reč« ni popustila in sem zadnji avgustovski teden dal v »rezervo«. Če bo vreme (beri: malo vetra) na zahodu, grem na zahod, če pa na vzhodu, pa na vzhod. Spremljam napoved, opazujem realno stanje, če se napovedi uresničujejo. V soboto preverjam verjetnost za naslednjih pet dni in se odločim – Balkan bo ta teden.

V nedeljo popoldan namečem en kup stvari v avto in se odpravim proti Kninu, da bom zjutraj že pod Dinaro, njenim najvišjim vrhom Hrvaške z imenom Sinjal (1831 m). Severni Velebit ima burjo. Upam, da v notranjosti, na področju Dinare, ne bo preveč severa. V ponedeljek, 26. avgusta, je še napovedan šibak severovzhodnik, ki po napovedi dopoldan slabi. Zato, računajoč na termiko, planiram letenje proti jugu. Letenje na sever ni prav nič prikladno. Avto parkiram pri zapuščeni hiši, malo pred vasico Glavaš, povečerjam in se odpravim spat. Zjutraj nameravam zgodaj na pot, še v temi. Raje čakam na vrhu, kot pa da zamudim dan... Po eni uri počasne hoje se začne daniti. Nobenega človeka. Kaj sem res sam na celi Dinari? Pa po treh urah zaslišim človeški glas. No, Hrvatje gredo na najvišji vrh svoje države. Aja, ni res. Trije Poljaki me počasi lovijo, ulovijo, a smo skupaj na vrhu, kjer je od julija letos tudi stolp. Ne tak kot na Triglavu, ampak osemkotni. Vrh nima skoraj nič trave, vse je v kamenju. Zahodna stran proti Kninu je prepadna stena. Vsekakor je vzhodna in južna stran najboljša za odleteti. Veter, vzhodnik, skoraj čisto ugasne. Zato Poljake naprosim, da mi podržijo padalo v zraku, ker nimam prav nič veselja že prvi dan trgati drobne vrvice. Prav lepo vzletim in po iskanju prve dopoldanske termike in malo jadranja, po slabi uri letenja pristanem v dolini. Kmalu popoldan se začne močan razvoj oblakov in nevihte. Kar naj bodo, si rečem in se že peljem proti Mostarju v sosedno državo Bosno in Hercegovino.

Na poti proti najvišji gori Bosne in Hercegovine se le ustavim v eni restavraciji, da se konkretno najem, saj bo zopet nočitev v avtu pod goro. Predvsem pa potrebujem internet, da si naložim karte za navigacijo, nisem več v EU. V trdi noči se peljem po dolini Sutjeske proti Magliću (2386 m). Do izhodišča na Maglić je iz doline Sutjeske okoli šestnajst kilometrov gozdne ceste. Če bi le bila gozdna cesta, je pa »grozna cesta «, po kateri se prebijam eno uro in pol. Eh, noč bo kratka, ker se jutri, v torek, 27. avgusta, nameravam, še prej kot včeraj, odpraviti na pot... Ko rinem po dokaj strmi stezi na goro, me spreletavajo misli na mine, na skalnate pečine, ki sem jih videl na fotografijah, na satelitsko sliko, ki kaže nekaj zelenja na vrhu. Le kakšen bo vrh in kakšen bo veter…? Na vrhu sem zgodaj, ni še termike, le veter, jugozahodnik. Hm. Na zahod so prepadne stene v globino kakšnih tristo metrov, pa tudi na vzhod je prepadno skalovje. Lepa trava je le v smeri sever in jug. A veter je jugozahodni, torej prečno na travnati pas, ki je širok za razpon dveh padal. Premočan veter me lahko povleče ali prestavi za par metrov nazaj in v globino… Če prekinem vzlet, bo padalo verjetno padlo po skalah na zahod ali vzhod… Tudi ta druga misel mi ni nič všeč. Po četrt ure mojega neodločenega mencanja veter malo popusti. To je dober znak. Hitro se vpnem, potegnem in naredim dva koraka, a padala ne »čutim«, še ne nosi, naredim še tretji korak - nič boljše! a v pol sekunde se moram odločiti, naj se odrinem ali prekinem, ker naslednji meter je že globina. Se odrinem... Zavoljo dobrega padala, le ta spelje in odletim. Uf, dobro, samo da letim. Miren let, inštrument kaže rahel jugozahodni veter. Takoj me premami veliko travnato pobočje na drugi strani, da bi tam pristal in nato ponovno odletel. In prav to se kmalu zgodi. Ko molzem padalo vkup pa pomislim, joj, saj sem v BiH, kaj pa mine, tu nisem na gorski poti, ampak na livadi! Hitro gledam navigacijo in ugotovim, da do tu ni prav nobene gorske steze. Spodaj je precej strmo, če ne celo prepadno. Torej sem gor niso mogli privleči te reči. To je dobro. A slabo je v tem, da je veter po hribu navzdol in moram kljub temu odletet, ker v dolino poti ni! Na malem grebenčku bočno, skoraj z vetrom v hrbet, na vso moč stečem v globino, da končno padalo le »prime in odletim«. S tem je »misija Maglić« uspešno zaključena.

Še isti dan jo z avtom mahnem v Črno Goro. Na meji je sitnost, ker nimam zelene karte, a Evri tudi to uredijo. V tolažbo mi je, da sem letos že petkrat brez zelene karte zapuščal ali vstopal v EU, pa nisem nič plačal. Enkrat pa je že treba. Popoldan se vozim po Durmitorju, ki je z eno besedo – čudovit. Tokrat, tretjo noč, si pa le privoščim eno sobico, da imam internet in da še vodo »vidim od blizu«. Zjutraj »skočim« na Bobotov Kuk, a padalo pustim na sedlu, ker sumim na prav neprijetno špičast skalnat vrh. Sum je na vrhu docela potrjen. Hitro jo ucvrem nazaj na sedlo in od tam poletim proti avtu. Nadvse me mika najvišji vrh Črne Gore na meji z Albanijo Zla Kolata (2534 m), ki je uradno najvišji vrh države. Ker se še ves dan potikam po raznih hribčkih, sem prepozen, da bi šel še isti dan do vznožja. Privoščim si hotel, ampak cel hotel, ker sem sam v njem edini gost, ki ga odprejo samo zame.

Zjutraj, v četrtek, 29. avgusta, se napotim še na hrib z imenom Troglava, nato pa naprej. Ker je po zapisih planincev dolga, več kot šesturna pot na Zla Kolato, računam na pozno popoldanski ali večerni polet. Pozno dopoldan se odpravim iz popolnoma albansko govoreče vasice Vusanje na pot, ki je tehnično nezahtevna, vendar res dolga in samotna. Popolnoma drugače kot na Durmitorju. Na vsej poti, v celem dnevu, srečam tri Nemce, dva Avstralca, tri Izraelce, dva Američana in dva Poljaka. Črnogorcev ni! Še pastir je Albanec, ki naganja dva velika psa stran od mene, da me ne uščipneta. Na poti proti lepemu vrhu me vedno bolj skrbi razvoj oblakov. Zjutraj bi moral gor, ne popoldan. A kar je, je. Vrh je velik, travnat, ki omogoča varen vzlet na vse smeri, razen na sever, kjer je več sto metrska grozeča skalnata stena. A oblaki vedno bolj rastejo, na vzhodu je že dež, na zahodu bo pa kmalu. Za čakati ni, zato se pripravim in odletim. Seveda je termično. Povsod gre gor, jaz pa z najbolj »špartansko« hribovsko opremo kot puhec regratove lučke bingljam visoko nad gorami… Več kot pol ure si prizadevam, da bi varno prišel v dolino. Ko pristanem, je zadaj nad gorami že vse temno. Samo da se je srečno končalo. Drugič pa le zgodaj zjutraj na hrib, ne pa popoldan, si pravim in upam, da bo kaj zaleglo... Tako se je v štirih dneh srečno zaključila »balkanska odiseja« treh držav: Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Črne Gore, z letenjem z njihovih najvišjih gora.