Ptiči v gnezdu

Avtor: Tomaž Samec

Ko gledaš in opazuješ spomladi ptiče v gnezdu, ali morda opaziš, da delajo kot celota, v timu? Mladina se uči od starejših, vsak korak je zanje nov svet in zato je sodelovanje izjemno pomembno. Tako se znanje prenaša iz roda v rod, vse na prvi pogled deluje utečeno in brezskrbno. Z razlogom. Tako bi moralo biti tudi pri nas, jadralnih padalcih in zmajarjih, a predlagam, da se za trenutek ustavimo in razmislimo. Čutiš, da je res tako?

Šport, ki nas polni z energijo in nam daje moči za izzive napetih vsakdanov, postaja stresen. Zdi se, da gre le še za boj močnejših, vase usmerjenih posameznikov, ki si vzamejo vzletišče zase. Hkrati ne pomislijo na kolegialnost, ko hitijo pripravljati posnetke, s katerimi bodo pozneje na družbenih omrežjih lovili všečke. Je le še to pomembno? Si lahko delimo nebo? Ne le s pticami, tudi drug z drugim?

Vprašam se, ali smo vsi opravili enak program šolanja, ko pa na vzletišču vsak postavlja svoje razumljivo najlepše padalo vseh presežkov kar sredi vzletišča, namesto ob robu, kot je dogovorjeno in navsezadnje naučeno. In pri tem mimogrede udari še en 'čvek' s prijateljem, da lahko drugi čakamo na svoj trenutek. Ki nam konec koncev pripada, enako kot njemu. Pravila so zato, da nam olajšajo sobivanje na vzletiščih. Si predstavljate, da bi na padalskih tekmah videli 'talenta', ki bi padalo in vso ostalo opremo pripravljal kar na vzletni stezi? Tam so pravila jasna, mar ne? Poleg tega, če vi potrebujete več prostora za manevriranje po vzletišču (vzrok: kakšen grm, vetrna vreča, bočni veter ali še kakšna ovira), potem najprej razmislite pri sebi. Ali je to mesto res primerno za vaš vzlet? Ali pa si iskreno priznate, da potrebujete še nekaj vaje na šolskem terenu. Zgolj ponujam v razmislek.

V egocentrično usmerjeni družbi, kjer vidi vsak le sebe, se žal tudi med padalci izgublja kolegialnost. Ste pomislili, da bi pomagali kolegu pred sabo, ki je vpet in se mu zaradi vetra 'porola' padalo? Žal je vse prepogosto videti, da junaki na vzletišču le stojijo in gledajo tega 'nerodneža', namesto da bi mu priskočili na pomoč. Navsezadnje jo bodo tudi sami kdaj potrebovali.

In morda še eno sladko - kislo jabolko in potem res odletim neznano kam – pa ne za všečka ;-( Če spet malo osvežimo znanje, pridobljeno na padalskih tečajih, v šolah, je prvo pravilo, da na novem terenu in vzletišču poiščeš informacije pri lokalnih pilotih. Ti poznajo teren in so dobro podkovani. Verjemite, je ni pameti, ki bi vam bolj pomagala kot izkušen padalec, ki pozna svoj teren. Še danes se spomnim, po zaključku šolanja prvega koraka z lokalnim padalcem, ki mi je podal koristne nasvete in jih še prejemam od njega. Ob tej priložnosti gre zahvala tebi kolega, prijatelj, le upam lahko, da bom še sam imel priložnost dajati informacije naprej. Ja, kot ptice v gnezdu.

Lokalna vzletišča vzdržujejo lokalni piloti, ki v to vlagajo svoj čas, energijo, navsezadnje denar. Ta kolegialnost, pomoč je tista, zaradi katere lahko vsi skupaj varno vzletamo. Pogosto ni lahko, a le povezanost, navezovanje stikov je tisto, kar nas dela ljudi. Tako se lahko padalci pokažemo v dobri luči in le prijazna beseda nam odpira vrata pri domačinih. Vsak napačno parkiran avtomobil po drugi strani kvari ta odnos in prihodnjič kmet ne dovoli več dostopa do vzletišča. Škoda je nepopravljiva, saj smo navzven vsi padalci eno, skupina športnikov, ki dobro ali slabo sobiva z lastniki zemljišč.

Svoj prosti čas jaz namenjam urejanju vzletišča na Homu pri Preboldu. Kosim travo, odstranjujem grmičevje, redčim podrast, tudi kosilnico ali drugo orodje popravim, če je treba. Gorivo za vse to plačujem iz svojega žepa. V zameno pričakujem le zgoraj omenjeno kolegialnost, spoštovanje pravil, skrb za dobre odnose z domačini. Naša zveza, ZPLS, je izdala in tudi objavila na svoji spletni strani naš skupen kodeks. Mislim, da si ga je dobro še kdaj prebrati in razmisliti o naših skupnih ciljih. Kodeks prostih letalcev

Vse to pišem zato, ker še verjamem. Verjamem, da tega ne smemo pometati pod preprogo. Verjamem, da se bo našel kdo, ki se je prebil do konca tega pisanja in razmislil. Vsi smo zgled drug drugemu. Podmladku, navsezadnje tujcem, ki prihajajo na naša vzletišča. In fantje, tudi punce, kolegi, prijatelji. Naš šport je lep, vzletišča so fantastična, prav tako nebo, ki si ga delimo. Ohranimo vse to. Ali bomo skupaj skrbeli za naša vzletišča ali bomo preprosto vzletali le še toliko časa, kolikor nam bo še narava dopustila?