Najboljša odločitev v mojem življenju

Avtor: Rok Volovlek

Kolega jadralnega padalca, ki leti že odkar so padala prišla v Slovenijo, sem pred kratkim vprašal o njegovih začetkih. Povedal mi je, da si je pri 16 letih želel leteti in je zato prepričal mamo, da mu je od lokalnega 'pionirja letalca', kupila padalo. No, meni kaj takega sploh ne bi prišlo na misel, saj je moja zaščitniška mami, že ob najmanjši slutnji za nevarnost, zastrigla z ušesi.

Vedno sem bil športnik, a sem se do zaključka fakultete ukvarjal z bolj ali manj 'varnimi' športi. Sicer sem bil najraje zunaj, v naravi. S prvim' outdoor' športom sem se začel ukvarjati po končani srednji šoli. Takrat sem si kupil opremo za jadranje na deski, t.i. windsurfing, vendar je bil teden dni na morju in še kakšen vikend vmes premalo, da bi me zares potegnilo. Prva prava prelomnica je bila, ko sem spoznal svojega najboljšega prijatelja. Pritegnilo me je, ko je povedal, da je pri alpinistih in kmalu sem ga vprašal, če me pelje s sabo plezat. Po nekaj obiskih lokalnih plezališč in po skupnih turah v naše visokogorje, sem se tudi sam vpisal v alpinistično šolo. Lahko si predstavljate, kaj je imela na vse to povedati mati. Da je bilo vse skupaj še huje, sem v stenah doživel kar nekaj zanimivih doživetij, od padcev, poškodb, brutalnih vremenskih razmer, do nenačrtovanih bivakov in helikopterskega reševanja iz severne stene Dolgega hrbta. Po zaključeni alpinistični šoli sem kaj hitro začel razmišljati o letenju. V bistvu, vsa čast mami kako je po vsem tem, sprejela še moj vpis v šolo letenja z jadralnim padalom.

Ideja o jadralnem padalstvu me je spremljala dalj časa. Vedel sem, da leti moj profesor športne vzgoje iz gimnazije, Srečko Jošt. Z njim sem že nekajkrat prej govoril o letenju. Želja je torej bila, potrebna je bila samo še iskrica. Nato sem na Facebook-u opazil, da leti sošolec iz srednje šole in nekega dne sem se odločil in sem mu napisal sporočilo. Dogovorila sva se, da se dobiva na kavi, z namenom da mi razloži kako stvar sploh poteka. Popolnoma navdušen sem mu rekel, naj mi javi, ko bodo začeli s šolanjem. V naslednjih tednih sem na vse skupaj skoraj malo pozabil, nato pa je sledil njegov klic: »Šolanje bo, pokliči Srečka.« Tako sem se že nekaj dni kasneje znašel na vrhu vsem znanega travnatega hribčka sredi Celja.

Golovec je šolski teren na sredini Celja z ravno pravim naklonom za 'groundhandling'. Teren je obrnjen na jugozahod in je odlična lokacija za zimski trening, ko je letenja manj. Na splošno je jugozahodnik v našem koncu Slovenije znan kot močan in sunkovit veter in tako velja kot neugoden za letenje, je pa primeren za šolske terene. Že po 10 minutni predstavitvi opreme sem se znašel v sedežu, pripetem na velik kos blaga z morjem vrvic. Popolnoma nič mi ni bilo jasno. Ko sem opazoval tečajnike, ki so se šolali že nekaj časa, se mi je zdelo neverjetno s kakšno lahkoto so padalo obdržali nad glavo toliko časa. No, po nekaj urah je tudi meni že kar lepo uspevalo in sem se že uspel tudi dvigniti kak meter od tal. »Noro!«, si rečem.

Šport me je takoj popolnoma zasvojil. Od začetka je bila krivulja učenja res strma in kar mi je še prejšnji teden predstavljalo nemogoče, je naslednji teden postalo že skoraj rutina.

Tisti oktober je bil resnično lep. Dosti je pihal ta naš jugozahodnik, ki pa ga zdaj, ko že samostojno letim, kar malo sovražim. Ko nam je inštruktor Srečko že dovolj zaupal z vzletanjem, smo se dogovorili za obisk drugega šolskega terena. Obiskali smo smučišče sredi Savinjske doline.

Odlično urejen in idealen hrib za učenje, kjer ste mnogi piloti opravili svoje prve polete, je seveda šolski teren v Preboldu. Teren je obrnjen proti severu in je ugoden za izvajanje treningov v dopoldanskih urah, ko nanj posveti kakšen žarek sonca ali za dneve ko piha šibek severni veter. Začnemo na spodnjem delu in se polet za poletom pomikamo višje po naklonini. »Se spomnite svojega prvega poleta z vrha?« Srečko nas je vodil po postaji kot neke drone z glasovnim upravljanjem.

Ker je šolanje potekalo tudi med tednom v dopoldanskem času, sem vzel celo nekaj dni dopusta. Resnično nisem hotel manjkati. Po zadostnem številu treningov smo pri inštruktorju uspeli zgraditi dovolj zaupanja in kmalu je sledil dan, ko je le-ta omenil Dobrovlje in višinske polete. Sam sem takrat začutil strah, hkrati pa tudi navdušenje. Čeprav je Srečko samozavestno dejal, da smo pripravljeni, sam tega še nisem popolno čutil. Ampak letenje je po moje ena drugačna stvar, ki ti tako zmeša občutke, da pravzaprav nikoli ne moreš biti popolnoma pripravljen.

Dobrovlje so nižji hrib, ki ločuje Zgornjo in Spodnjo Savinjsko dolino. Greben je primeren za letenje na severovzhodne do jugovzhodne vetrove. Vzletišče je obrnjeno na vzhod in je odlično urejeno. Primerno je za vsakogar, za vse oblike letenja in za vse letne čase. Čeprav sem doma iz teh koncev, sem bil ob mojem prvem višinskem poletu prvič na vzletišču. Pred poletom je še enkrat sledila ponovitev teorije, priprava na vzlet in že sem bil na vrsti. V glavi so se mi odvrtele vse lekcije, vsi Golovci in Preboldi, vsi Srečkovi nasveti. Ko sem dobil zeleno luč, sem še zadnjič pregledal opremo in odrinil. V tistem trenutku sem 100% zaupal v opremo, inštruktorja in predvsem sebe. Oblili so me nezemeljski občutki, saj ljudje nismo narejeni za letenje. V zraku je bilo noro! Vse mišice mojega telesa so bile napete in streslo me je ob vsakem mehurčku šibke novembrske termike ob devetih zjutraj. Komaj sem se zavedel kaj pravzaprav počnem, že sem bil na pristanku in sem premleval najbolj noro izkušnjo v svojem življenju. Zadet od adrenalina sem se kar malo tresel, nikakor pa se nisem zavedal, kakšno leto bo sledilo.

Pomemben del moje poti je prijatelj Jure, kateri me je zvabil k alpinistom, jaz pa kasneje njega k letenju. Skupaj sva začela in skupaj nadaljevala. Eden drugega sva vlekla naprej. Tako sva se, po nekaj deset poletih z inštruktorjem, nekajkrat vmes odločila tudi za samostojen poskus letenja. S tem se je začelo obdobje, v katerem sva večkrat imela večjo srečo kot pamet. Prepričan sem, da je vsak od padalcev šel skozi to fazo. Od premočnega vetra in termike do ponesrečenih vzletov, ki so se skoraj končali v grmovju, pa do prvih 'hike&fly' izkušenj, s katerih sva se na najino srečo večkrat vrnila peš, živa in zdrava. Pri napredovanju pa je super, če imaš ob sebi tako tiste z enakim znanjem in željo, kot tudi tiste, ki jih šteješ za svoje mentorje in ki so ti pripravljeni pomagati, svetovati in te tudi okarati, ko je to potrebno.

Te dni mineva ravno eno leto. odkar sem se vpisal v tečaj jadralnega padalstva. Od takrat sem zbral več kot 150 poletov, 50 letalnih ur in 30 različnih vzletišč po celi Sloveniji, poletel z več dvatisočakov in šel na nekaj padalskih izletov. Postal sem tudi predsednik novonastalega padalskega društva, ki je nekoč že obstajalo v Braslovčah. Vse to, pa tudi celotna letalna skupnost, ste del te moje zgodbe in najboljše odločitve v mojem življenju, da postanem jadralni padalec.

Za konec pa ena Juretova, glede jadralnega padalstva, v 'Savinjščini': »Pa kok to lahk enim ni fajn?«. Tudi jaz jih ne razumem.